"Razlage Aca Sitarja so podkrepljene s tehnično dobrimi slikami najboljših tekmovalcev, medtem ko za prikaz tistih (berite naših), pri katerih išče napake, uporablja slike, na katerih se seveda vidijo tudi napake, kot je teža na notranji smučki, visenje v zavoj in še kaj. Na primer, on prikazuje fotografijo tekmovalca, pri katerem išče napako v trenutku precej pred vratci, istočasno pa analizira položaj Ligetyja in še koga tik ob vratcih, ko je njegov odklon seveda izrazit, kar zagovarjamo vsi analitiki tekmovalne tehnike. Slika pomeni detajl, ki je lahko del zavoja v enem ali pa v povsem drugem odseku zavoja. Aco Sitar torej išče napake, ki jih na slikah v različnih odsekih zavoja lahko najdemo prav pri slehernem tekmovalcu."

"Njegovo razmišljanje se ne razlikuje veliko od našega"
"Verjetno se gospod Sitar pravzaprav niti ne zaveda, da se njegovo razmišljanje prav veliko ne razlikuje od povsem logičnega in tudi našega - če govorimo o tehniki smučanja med vratci pri hitrosti 100 in več km/h," pravi Lešnik, predsednik Združenja učiteljev in trenerjev smučanja (ZUTS). "Seveda je pri tem treba tudi vedeti, da je tekmovalna tehnika smučanja med vratci sicer pomembna nadgradnja bazičnih elementov šole smučanja, ki jih moramo učiti pri primerni hitrosti - ta je pri učenju začetnih elementov seveda majhna, z znanjem in sposobnostmi pa se hitrost ustrezno stopnjuje. Naj poudarim še, da so cilji današnje šole smučanja usmerjeni precej širše, med drugim tudi v vrh tekmovalne smučarske tehnike."

Razmerje 70:30 je le orientir
"Član strokovnega sveta alpskih disciplin sem bil že v času, ko je tega vodil Gorazd Janko. Tudi na predavanju 22. decembra 2009 sem bil prisoten. Presenetilo me je, da lahko nekdo na podlagi pristransko izbranih slik prireja in vsiljuje neko svojo resnico, ki z malo posluha in dobre volje pravzaprav ni nič drugačna od napisanega v knjigi Naše smučine. Tudi glede razporeditve teže spodnja-zgornja, zunanja-notranja smučka moram poudariti, da gre res za podatek (70:30), ki pa je lahko le orientir za boljšo predstavo bralcu. Ta podatek stoji na številnih izvedenih meritvah več svetovno priznanih tujih strokovnjakov z najvišjimi znanstvenimi referencami. Konec koncev je tudi iz tega razmerja jasno vidno, da gre za pretežni del teže na zunanjo nogo! Seveda za to in še marsikaj, kar nam očita Sitar, obstoja veliko argumentov, ki smo mu jih vedno pripravljeni predstaviti."

Časi so drugačni, talentov je veliko manj
Pri iskanju vzrokov za nazadovanje alpskega smučanja se Lešnik strinja z mnenjem Janeza Šmitka, da so se časi spremenili: "Če je bilo nekoč smučanje dostopno širšemu krogu ljudi in smo potencialnega tekmovalca iskali v vsakem začetniku, zdaj ni več tako. Danes je smučanje le eden od športov Slovencev. Problem je torej v številu talentov, gibalno šibkejših generacijah in še čem, nikakor pa ne v slabem delu in vsem, kar nam očita Sitar. Seveda vsi vemo, da je pri tem vendarle (žal) še vedno najpomembnejši denar!"

Tehtni razlogi za kritiko šole smučanja
Sandi Murovec, smučarski demonstrator in avtor sistema učenja smučanja UPS, Sitarjeve analize ni videl, je pa dobil nekaj informacij o njegovem nastopu: "Kot vem, je skritiziral uradno šolo smučanja, za kar vsekakor obstajajo tehtni razlogi. Kljub temu je težko, kar tako 'čez prst' vleči vzporednice s treningom tehnike tekmovalcev, kjer smo v nekaterih segmentih definitivno zaspali. S tem ne mislim, da stroka nima pojma, ne nazadnje konstantno nabiramo medalje z mladinskih svetovnih prvenstev, ki so znanilci potenciala in očitno dobrega dela, a se vse prevečkrat na tej točki žal zgodba zaustavi."

Marsikaj odloča o rezultatu
Če sem bolj direkten, tekmovanje v svetovnem pokalu zahteva nadgradnjo, tej pa očitno nismo kos. O tehniki lahko razpredamo ure in ure in vsak od nas bo povedal marsikaj kritičnega, tudi marsikaj dobrega, vendar se je treba zavedati, da je tu vsaj še nekaj dejavnikov, ki odločajo o rezultatu: pristop, želja in absolutna zrelost tekmovalca, njegove prirojene in s treningom pridobljene končne sposobnosti, optimalna kombinacija materialov glede na specifiko tekmovalca in strokovno okolje, ki zna skrbeti za prave informacije v pravem trenutku.

Ramenska os, nižje težišče in zvračanje gležnjev
Murovec je prepričan, da je analiza zavoja in tehnike le teoretični impulz in osnova strategije, ne pa edino in absolutno končno zagotovilo uspešnega tekmovalnega smučanja. Na tezo, da slovenska šola zanemarja odklon, "Muri" odgovarja: "Ramenska os, nižje težišče in zvračanje gležnjev so danes poglavitni faktorji ekstremno hitrih menjav robnikov in predvsem potrebnih odklonov od smeri smučanja. Ramenska os (ali poenostavljeno smučar) ne sledi smeri smučanja dobesedno, temveč navidezni poti lastnega težišča, kar nekateri v stroki niso razčistili ali pa tega ne razumejo. To je osnova, ki smučarju omogoča zadosti prostora pri nastavku robnikov obeh smuči v prvi fazi zavoja (zvračanje gležnjev bi bilo brez tovrstne akcije neizvedljivo), s tem potreben optimalen oprijem s podlago, ki se edini lahko nadgrajuje v ekstremni odklon smučarja od linije, ki jo zarisujejo smuči."

"Ker se pri izpeljavi takšnih zavojev pojavljajo velike sile in smučarja tako rekoč 'trgajo' iz krožnice zavoja, se v zadnjem delu zavoja tekmovalec dodatno 'zlomi' v bokih, s tem preprečuje oddrs pred odrivom v nov zavoj, hkrati pa že odpira ramensko os v smeri novega zavoja oz. poti, ki jo bo v naslednjem trenutku opravilo njegovo težišče."

Nika pač ni Tina Maze
Murovec je na tej podlagi pristopil tudi k treningu tehnike Tine Maze pred tremi leti, ko se je vračala med najboljše, prav tako je isto filozofijo uporabil pri treningu slaloma hrvaške smučarke Nike Fleiss: "Nika se je takrat konstantno uvrščala v drugi tek slaloma, a še zdaleč ni dosegla želenih rezultatov, kar je le dokaz mojih prejšnjih navedb. Nika pač ni Tina, tudi če odmislimo samo tehniko smučanja."

Na odgovor Blaža Lešnika in Sandija Murovca se je še enkrat odzval Aco Sitar in zapisal:

Po navedbah gospoda Lešnika težave našega smučanja "nikakor niso plod slabega dela", pač pa so »v manjšem številu talentov, gibalno slabi populaciji in še čem.

Torej delajo dobro, ampak otroci in odrasli športniki so slabi in iz njih ni mogoče narediti niti povprečnih smučarjev. Gospod Lešnik bi se moral zamisliti nad svojimi izjavami. V svoji vsevedni maniri omalovažuje lasten narod, ki je na vseh področjih, kjer se dela resno in strokovno, v svetovnem vrhu. Kako lahko človek, ki lastnemu ljudstvu ne zaupa, vodi ZUTS in je odgovoren za alpsko smučanje na Fakulteti za šport?

S prikazanimi slikami nikakor nisem iskal napak naših, ampak sem izbral reprezentativne fotografije naših in najboljših.

Trditev gospoda Lešnika: "Verjetno se gospod Sitar pravzaprav niti ne zaveda, da se njegovo razmišljanje prav veliko ne razlikuje od povsem logičnega in tudi našega - če govorimo o tehniki smučanja med vratci pri hitrosti 100 in več km/h," ne drži in je neresna. Razlika v doktrini med mojimi tezami in ZUTS-em je tako velika, da tega sploh ni mogoče primerjati. Nadgradnja bazičnih elementov smučarske tehnike je povratna in je ne moremo graditi od temeljev. Enako kot je to pri drugih športih. Vodilo v športu mora biti najvišji nivo in ne vzgoja od vrtca navzgor, najboljšo tekmovalno tehniko moramo torej v vrtcu prilagoditi nivoju vrtca. V veleslalomu hitrosti nikoli ne presegajo 80 km/h, večinoma se vse dogaja med 60 in 70 km/h. Hitrosti 100 km/h in več se dosegajo pri smuku in superveleslalomu.

Denar ima s pravilno tehniko veliko skupnega v tem, da se ga ob učenju nepravilne tehnike meče skozi okno. Talentov imamo pa sorazmerno prav gotovo enako kot pred leti, res pa je, da se s tekmovalnim smučanjem ukvarja manj otrok.

Obžalujem, da moram komentirati nekatere navedbe gospoda Murovca, ki sam opaža nekatere nepravilnosti in nerazumevanja v tehniki smučanja. Gospod Murovec je očitno precej pred doktrino ZUTS-a, toda moram opozoriti na temeljno nerazumevanje mojih razlag in hkrati tudi načina smučanja najboljših. Zavoj se začne z nagibom enega od kolen navznoter in ne z zvračanjem gležnja. (Kako lahko v trdem smučarskem čevlju sploh zvračaš gleženj?) Vodenje zavoja ne obstaja, pač pa je vhod v zavoj in izhod iz zavoja, obremenitev in razbremenitev, akcija in reakcija. Dopuščam možnost, da se z gospodom Murovcem strinjava glede postavitve ramen in kolkov, se pa absolutno ne strinjam z opisom zavoja.

S kakšnim odklonom bo tekmovalec izpeljal zavoj, mora vedeti že pri vhodu v zavoj. Temeljno razlikovanje med smučarsko šolo ZUTS in tisto, ki jo predstavljam, je v tem, da trdim, da se zavoj konča pri kolu, v tem trenutku, ko kol udari v tekmovalca in so smuči vzporedne z vpadnico, in takrat je odklon najbolj ekstremen. V istem hipu mora tekmovalec potegniti kolena k telesu, kar je v bistvu poskok z odrivom spodnje noge, da se začne faza razbremenjevanja. S tem se omogoči smučem, da opravijo svojo funkcijo in zaradi tega, ker so upognjene in delujejo kot napet lok, nesejo noge tekmovalca preko vpadnice v nov zavoj. To tekmovalcu omogoča pravočasne vhode v naslednje zavoje, ker vzmetenje smuči deluje ne glede na reakcijski čas tekmovalca. Težišče smučarja se po navpični osi ob tem ne spreminja.

Kar pa trdi gospod Murovec, ni pravilno. Je pa na žalost res, da tak način razbremenjevanja uporabljajo naši tekmovalci. Če po prehodu vpadnice, torej v izhodu iz zavoja, povečujemo pritisk na robnik, kar iz opisa gospoda Murovca izhaja, saj pravi: "Ker se pri izpeljavi takšnih zavojev pojavljajo velike sile in smučarja tako rekoč 'trgajo' iz krožnice zavoja, se v zadnjem delu zavoja tekmovalec dodatno 'zlomi' v bokih, s tem preprečuje oddrs pred odrivom v nov zavoj«, je jasno, v čem je problem. Odriv v zadnjem delu zavoja v naslednji zavoj in lomljenje v bokih v pravilni tehniki nista pravilna, poleg vseh tehničnih težav lomljenje v bokih povzroča poškodbe hrbtenice. Gospodu Murovcu se zahvaljujem za nazorno razlago nepravilne smučarske tehnike. Med našimi in najboljšimi je ravno v tem največja razlika. Naši razbremenjujejo bistveno prepozno in v napačno smer, na mestu linije zavoja, ko je vpliv gravitacije največji, in sicer z dviganjem težišča (trupa), kar poveča pritisk na robnik in zato naše "trga" iz zavoja, poleg tega na tak način tudi duši upognjeno smučko, ki bi sicer pomagala razbremeniti.

Naj razložim samo še vpliv gravitacije (skica). Na krivulji zavoja je obremenjevanje pred kolom dovoljeno, telo smučarja je pod robnikom in teža telesa se od gravitacije odšteva. Pod kolom pa je telo smučarja nad robnikom in teža telesa se k gravitaciji prišteva, zato vsako dviganje trupa veča pritisk preko kolen na robnik, kar je najslabše v tekmovalnem kot tudi v rekreativnem smučanju, saj povečevanje pritiska na robnik ob izhodu iz zavoja deluje zaviralno in povzroča nepotrebne obremenitve na skelet.