Vodja tekmovanja je v pogovoru za MMC povedal, zakaj nismo videli svetovnega rekorda, zakaj je bila žirija tako previdna in kako se izračunavajo nova pravila.

Slovenski ljubitelji skokov so imeli pred Planico dve veliki želji: da bi padel svetovni rekord in da bi Robi Kranjec osvojil medaljo. Čeprav se nič od tega ni zgodilo, je najbrž vaša ocena prireditve zelo pozitivna?
Seveda, želje so eno, realnost drugo. Na svetovnem prvenstvu želiš program izpeljati stoodstotno, za žirijo pa je vedno na prvem mestu varnost. Dva skakalca sta bila blizu, Antonin Hajek in Simon Ammann. Letela sta na zračni blazini, imela odlične pogoje, vendar nista vztrajala do konca, tako kot leta 2005 Romören, ko je letel 239 metrov. Hajek je rekel, da se je ustrašil ravnine. Višino je imel dobro, lahko bi še vlekel, ampak za to moraš biti pravi tip.

Letos je bila letalnica zelo varna, saj je le prvi dan padel japonski skakalec. Očitno ste opravili veliko delo ...
Mislim, da smo res naredili vse za varnost, pa tudi letalci so bili dobro pripravljeni. To je svetovno prvenstvo, na katerem si v kvalifikacijah najboljših 40 zagotovi nastop, po prvi seriji pa tekmovanje nadaljuje še 30 skakalcev, ki so najbolje pripravljeni, zato se težko zgodijo padci. Pozitivno so me presenetili posebej slovenski predskakalci, ki so kakovostno opravili delo in nas ni bilo strah zanje. Na začetku je smučina še pusta in smuči ne stečejo najbolje, šele po desetih skakalcih pa so hitrosti pri vseh enake. Skratka, predskakalci so nujni in so pomembnejši, kot si mislimo.

Med gledalci je bilo precej kritik, zakaj je žirija v soboto zižala zaletišče, čeprav so tekmovalci varno pristajali pri 236 metrih?
Preprosto: ta letalnica dopušča skoke do 242 metrov. Če bi kdo poletel 244 ali 245 metrov, bi se lahko zgodilo, da se polomi in postane invalid, zato žirija nikoli noče iti čez rob. Če bi si vzela pravico, da bi skakalca poslala po doskočišču z zaletom in ne z idealno krivuljo leta, bi šla čez rob. Osnovno pravilo vodenja tekme je, da hitrost prilagodiš razmeram v zraku, torej vetru. Če se tega ne zavedaš, te lahko hitro premami in sprejmeš napačno odločitev. Najboljši skakalci ne morejo obstati pri rekordnih dolžinah, če jim veter zapiha v hrbet, saj njihova hitrost naraste na 140 km/h. Pri vzgonskem vetru in hitrostih skakalca v zraku med 120 in 130 km/h je pristanek seveda veliko bolj varen.

Nova pravila so požela precej kritik. Ker ste njihov zagovornik, nam razložite, zakaj so nova pravila boljša?
Vsem navijačem bi na primeru sobotne tekme povedal, zakaj so nova pravila boljša: če bi veljala stara pravila, bi se zgodilo, da bi prvih 15 minut gledali tekmovalce, ki bi skakali med 170 in 190 metri. Niti enega poleta ne bi bilo čez 200 metrov. Potem bi deset skakalcev letelo med 190 in 205 metrov in le zadnjih pet bi jih šlo res daleč. In predstavljajte si, da bi ravno pri zadnjih skakalcih vzgonski veter malo pojenjal in bi tudi ti skočili zgolj 200 metrov ... Skratka, nova pravila omogočajo, da se prilagajaš razmeram. Vsi sicer ne letijo prek 230, vseeno pa dovolj daleč, da uživajo tako tekmovalci kot gledalci.

Se vam ne zdi, da so po teh pravilih letalci, ki skačejo daleč, na primer Robi Kranjec, včasih prikrajšani za boljši rezultat?
Ne. Nobenemu letalcu, niti Robiju Kranjcu, se ni zgodila krivica, menim pa tudi, da je bil edini brezhiben Robijev polet le tisti prvi na ekipni tekmi. Po fizikalnem izračunu, ki upošteva višino zaletišča in hitrost vetra, je na koncu še vedno v prednosti tisti, ki je skočil dlje. Ko je Kranjec skočil 223 metrov in so po njegovem skoku za tri mesta znižali zaletišče, je vsako naletno mesto pomenilo 4,5 metra, kar je bil njegov odbitek.

Kako se odbitki sploh računajo?
Tri tedne pred planiško prireditvijo smo morali poslati natančne izmere zaletišča od konca mize do posameznega naleta. Fiziki upoštevajo naklon zaletišča, dolžino zaletišča in drsnost skakalnice oziroma koeficient trenja. Potem trije fiziki naredijo izračun, vzamejo še vse preostale parametre skakalnice in določijo težavnost skakalnice in koliko sprememba zaletišča vpliva na dolžino skoka. Vzame se povprečje vseh treh izračunov, kar znižamo še za 30 odstotkov in dobimo tisto, kar gledalec vidi na ekranu.

Precej zapleteno, kajne?
Verjamem, da je vse težko razumeti, ampak tudi trenerji včasih nočejo razumeti, sploh če menijo, da so pravila v njihovo škodo.

Bodo nova pravila veljala vso naslednjo sezono?
Da, predvideno je tako. Planica je bila, zlasti v soboto, prava demonstracija, kako se to pravilo idealno vgradi v tekmo.