FIS se težav zaveda, a se, medtem ko umetno povečuje skoke na že tako spektakularnih progah, izgovarja na naravo športa. Sodeč po zgroženih komentarjih gledalcev, ni povsem jasno, komu na ljubo se dela proge še hitrejše, zavoje še drznejše, skoke še višje.
Olimpijske igre v Vancouvru se bodo začele 12. februarja. Če se bodo poškodbe nadaljevale po takem tekočem traku, kot se zdaj, bo zmagovalec že tisti, ki mu bo uspelo do Kanade priti v enem kosu. Alberto Tomba tekmovalcem svetuje kar upor. Kaj pa menijo oni?
Za mnenje o naglo naraščajočem številu poškodb, kaj je mogoče narediti za izboljšanje razmer in za duševno stanje smučarjev, smo povprašali že tretjo sezono zapored poškodovano Resi Stiegler (24, hčerka avstrijskega olimpijskega zmagovalca Josefa 'Pepija' Stieglerja), Stevena Nymana (27), ki se po svoji prvi zmagi v svetovnem pokalu pred dvema sezonama ukvarja z več nepozdravljenimi poškodbami, in Ano Kobal (26), že upokojeno slovensko smučarko, ki zdaj dela kot RTV-jeva strokovna komentatorka ženskih tekem za svetovni pokal.
V prihodnjih dneh pa sledi še poglobljen članek o vse večjem številu poškodb, v katerem smo zbrali mnenja fizioterapevtov, Mednarodne smučarske zveze (FIS) in nekaterih najboljših smučarjev sveta.

Resi, opazovalci se lahko le čudimo vaši (ameriški?) miselnosti – že tretjo sezono po vrsti ste se poškodovali, konec je sanj o olimpijskih igrah, a vam vseeno uspeva ohranjati značilno dobro voljo. Kako?
Resi Stiegler: Mislim, da ko dosežeš določeno raven in veš, da si sposoben biti najboljši, ni mogoče, da bi kar odnehal. Ni lahko, še zlasti, ker se zapovrstjo poškodujem, a še vedno do smučanja čutim veliko ljubezni in strasti!
Steven Nyman: Ne le ameriški, vsi tekmovalci se vedno znova vračajo po poškodbah, in mislim, da je razlog preprosto – smučanje. Leteti dol po gori, biti svoboden in premikati svoje lastne omejitve. To je tisto, kar nas žene. Videti nekaj, ka r se po vsej logiki zdi izjemno težko, nato pa prepričati samega sebe, da si tega sposoben, in to tudi narediti, je eden najboljših občutkov, kar jih lahko imaš.
Realistično gledano, lahko FIS kaj stori, da zmanjša število vztrajno naraščajočih poškodb?
RS: Mislim, da je nadvse pomembno, da se ima predvsem v mislih tekmovalce. Tvegati smučarjevo kariero ali sezono ni vredno le za užitek gledalcev. Ne pravim, da je to tisto, kar počne FIS, mislim le, da bi morala biti to najpomembnej ša stvar, ko govorimo o stanju proge, vremenskih razmerah, opremi itd.
SN: Po mojem mnenju FIS zdaj postopa napačno. Pri smučanju bodo vedno padci in poškodbe, a narediti smuči širše nima nobenega smisla! Le več vrtilnega momenta zadajo kolenom. Tehnologija bo vedno odkrila način, da nas naredi hitrejše. To je pač dirkanje. Dejstvo je, da se ne ukvarjamo z varnim športom. FIS dela tudi vse proge bolj zavite, kar je prav tako grozljivo. Tekmovalce bolj utrudi in nas pri ostrih ovinkih vleče v mreže z večjo silo. Če se bojiš hitrosti, potem ne tekmuj v HITRI disciplini. Tudi terena se ne lotevajo najbolje. Postavitve prog so včasih, ko ne uporabijo obstoječega terena varno, nevarne. Včasih bi bilo treba izboljšati tudi vzdrževanje prog. Razlog, zakaj je Scotty Mac padel, je bil slabo zgrajen skok v Kitzu (grozljiv padec Scotta Macartneyja na ciljnem skoku v Kitzbühelu leta 2008), TJ pa je padel zaradi luknje, ki ga je izvrgla v vrata na ravnini (padec TJ Lanninga v Lake Louisu letos novembra). Tudi sam sem skoraj enako storil na prvih dveh treningi h.
Ana Kobal: Je nekaj stvari, ki so jih spremenili na FIS-u in bi lahko pomagalo k zmanjšanju nesreč na tekmah. Kar se tiče varnosti na splošno v svetovnem pokalu (varnostne ograje, progo poskušajo sčistiti ne samo tam, kjer je idealna linija oz. smučina smučarja, vendar povsod), so že naredili korak naprej. Kar se tiče geometrije smuči in višine pod smučarskih čevljem, je tudi omejeno, vendar sama zgradba smuči je iz leta v leto boljša, smuči so trde, agresivne, zato se v zavoju ustvarjajo veliko večje sile, saj so zavoji storjeni od začetka do konca po robniku, in ne kot v preteklosti, kjer so na začetku zaradi dolgih smuči postavili smuči počez in začetni del zavoja oddrsali. In tisti, ki so dobro fizično pripravljeni, te sile lažje premagujejo.
Čemu pa pripisujete tako visoko število poškodb?
RS: Smoli, napačnemu mestu ob napačnem času. Zame je vsaka poškodba tako drugačna, da mislim, da ne izvirajo iz enega samega razloga. Gre res le za to, da imaš popolno smolo na nekem mestu ob nekem trenutku.
SN: Smuku in že prej omenjenemu.
AK: Kot glavni razlog bi navedla material, se pravi smuči, vezi, smučarske čevlje. Proizvajalci vsako leto težijo k temu, da bo material čim boljši in čim hitrejši. Drugi razlog je snežna površina. Prepariranje terena z vodo se zadnja leta, če temperature dopuščajo, pojavlja na vseh tekmah za svetovni pokal. Je zelo težka površina, smučanje mora biti zelo agresivno, korektno. Če za trenutek popustiš na taki površini oz. ledu, material odreagira na vsako tvojo napako in zelo hitro pride do padca in poškodbe.
Strokovnjaki opisujejo smučanje kot "gladiatorski spektakel". Je kaj resnice na tem? Se počutite, kot da tvegate vse za užitek nas, gledalcev?
RS: Osebno ne čutim tega, mislim pa, da tako čutijo nekateri tekmovalci, še zlasti v hitrih disciplinah, kjer na določen dan tvegajo več, kot je treba, da bi bilo smučanje videti spektakularno – in takrat lahko postane nevarno. A jaz tega nikdar nisem čutila.
SN: Ali pa če FIS postavlja proge tako, da bi bil naredila večji spektakel? Mislim sicer, da ne, ampak ali ne bi bila to tudi možnost? Gledati smučanje je izjemno zabavno, in če veš, na kakšnih strminah smučajo tekmovalci, imaš do njih veliko spoštovanja. Televizija tega ne prikaže dobro. To je, recimo, nekaj, kar bi po mojem mnenju FIS lahko izboljšal. Mislim tudi, da lahko naredijo smučanje bolj interaktivno za gledalce. A to je že čisto novo poglavje.
AK: Kar se tiče hitrih disciplin, se strinjam, na nekaterih tekmah je gladiatorski šport (Kitzbühel je v preteklih sezonah že dvakrat dokazal, da stremi k gladiatorstvu (poškodba McCartneya predlani in poškodba Albrechta lani, oba hude poškodbe možganov, samo zato, ker so na zadnjem delu kljub visoki hitrosti 130 km/h in visoki utrujenosti še povečali skok pred ciljem). Tekmovalci hitrih disciplin v Kitzbühelu nikoli n e bodo rekli, da jih je strah, imajo pa zelo veliko spoštovanje do proge. (To vem, ker mi je povedal Marco Büchel, nisem še vozila v Kitzbühelu, ampak večina fantov je enakega mnenja). Vendar sem trdno prepričana, da noben smučar ne tvega svojega zdravja zaradi užitka gledalcev, ampak če že, samo zaradi sebe in uspeha.
Kako najdete pravo ravnotežje med biti previden in najti hitrost?
RS: Mislim, da je bistvo v moči. Močnejši ko si, samozavestnejši si in več moči imaš, da ti uspe, kar poskušaš. Edini problem je, da moraš vzdrževati to stanje vsako sekundo, sicer končaš kot jaz.
SN: Težko je biti previden v takem športu. Previden nisi že, ko se poženeš iz štartne hišice! Vedno se ženeš za več in to se ne bo nikdar spremenilo. To je pač tekmovanje.
Kakšen učinek imajo na smučarje bližajoče se olimpijske igre? So v mislih kakšne mentalne zavore, češ, moram se paziti, da ostanem cel do Vancouvra, ali pa se hočejo še bolj dokazati, da so si zaslužili mesto v olimpijski ekipi, in dajo od sebe 101 odstotek?
RS: Odrasla sem z očetom z zlato olimpijsko medaljo in želim si stopiti po njegovih stopinjah. Moje prve olimpijske niso bile moja najljubša tekma, a sem se veliko naučila in sem bila pripravljena, da se vrnem in "razturam". Tako da ja, to sezono bo izredno težko le sedeti in gledati. Po drugi strani pa se časi spreminjajo in zame je bilo svetovno prvenstvo prav tako razburljivo in cenjeno, tako da bi bilo zmagati kar koli velik dosežek.
SN: Olimpijske so zame nagrada. Nekaj, kar lahko izkusim in kjer se lahko, upam, odrežem. A s svojim trenutnim telesnim stanjem le upam, da pridem v olimpijsko ekipo, nimam pa velikega pritiska. Le zdrav hočem biti. Če hočeš v ekipo, moraš dati 101 odstotek. Ameriška reprezentanca je trenutno v dobrem položaju, ker imamo toliko tekmovalcev, ki so hitri, in bo težko že priti v ekipo. Še nikdar nismo bili v takem položaju.
AK: Se mi zdi, da so večinoma vsi smučarji bolj ali manj skoncentrirani na trenutne tekme. Nesmiselno je razmišljati tako daleč, kajti bolje je biti osredotočen na tekmo in osvojiti dober rezultat. Na splošno se o poškodbah ne razmišlja. To je preprosto treba izbrisati iz glave v času treninga in tekem, kajti potem se sploh nima smisla ukvarjati s tem športom. Najtežje je, če se kdo pred tabo poškoduje, recimo na tekmi, potem si skorajda že prisiljen o tem razmišljati in po navadi se pozna tudi pri rezultatu. Ampak v glavi moraš biti dovolj močan, da na te stvari čim hitreje pozabiš oz. o tem ne razmišljaš, v bistvu moraš poškodbe vzeti kot del smučanja in se z njimi enostavno sprijazniti.
V trenutku, ko padete – ali pa ko se zaveste – je vaša prva misel strah za zdravje ali obup, ker ste si uničili sezono?
RS: Odvisno. Pri prvih par poškodbah sem bila tako žalostna in jezna, da je konec sezone. Smučanje obožujem z vsem svojim srcem, je moje življenje, tako da te razburi, če ga zamujaš. A pri tej zadnji poškodbi je bilo drugače – bila sem prestrašena, bolj je bolelo, in ko ležiš tam v neznosni bolečini in paniciraš, se včasih zaveš, da vse kar hočeš, je, da bi bilo vse v redu in da bi lahko spet hodil. To je pomembnejše od vsega drugega – da bi bil zdrav in sposoben živeti zdravo.
SN: Ko padeš, ne razmišljaš, samo odzoveš. To je preživetveni nagon.
Čemu pripisujete, da so nekateri tekmovalci STALNO poškodovani (TJ Lanning), drugi pa sploh še niso bili resneje poškodovani (Beni Raich)? Sreča? Boljša presoja? Akrobatske veščine oz. pomanjkanje teh? Znajo preprosto eni "bolje" padati od drugih?
RS: Verjetno bi lahko pripisali to številnim dejavnikom. Osebno bi res rada vedela, zakaj se le nekateri tekmovalci stalno poškodujejo. Jaz sem v telovadnici vsak dan, trudim se za vrnitev in vem, da delam več kot večina tekmovalcev, pa se nekateri, ki trenirajo precej manj, sploh ne poškodujejo. Tako da vem, da to ni to. Morda so akrobatske veščine, morda sreča, ko padejo, jaz sem se odločila za "različno zgrajena telesa". Ko padejo, lahko da padejo zelo na hitro in njihova telesa gredo lahko bolje v refleksen položaj. Spet pri drugih pa se zgodi, da ko padejo, gre še kaj drugega narobe, in telo ne more zdržati pritiska.
SN: Rekel bi, da gre le za srečo. TJ je izjemen smučar, ki ima dobro ravnotežje in veliko tvega. Raich je enak. TJ ima samo nekaj smole, njegovo telo pa ne vzdrži, kot bi moralo.
AK: Če si res dobro motorično sposoben ali gibčen, se lahko bolje znajdeš pri padcu (slalom, veleslalom - manjše hitrosti). Žal pri hitrih disciplinah to ne pride več v poštev, kajti ne vem, kdo je lahko tako hiter, da pri padcu okoli 130 km/h nadzoruje svoje telo. Resi in TJ sta dokaj mlada tekmovalca, mogoče še ne toliko izkušena. Ne vem, o tem je težko govoriti. Mogoče telo še ni bilo pripravljeno na maksimum, v glavi pa že nad pričakovanji. Veliko je tudi odvisno od tehnike, vsak ima drugačen slog vožnje, nekaj pa je tudi odvisno od tveganja, največ pa od sreče.