Kar je vzniknilo v predvolilni kampanji leta 2016 s presenetljivo dolgoživo kandidaturo demokratičnega socialista Bernieja Sandersa, dokončno obliko pa dobilo s kongresnimi zmagami progresivnih kandidatk z Alexandrio Ocasio-Cortez na čelu leta 2018, je v letu 2020 postalo trn v peti centrističnih demokratov.

Ko demokratom 3. novembra kljub velikim upom in spodbudnim napovedim javnomnenjskih raziskav ni uspelo vnovič osvojiti senata, za nameček pa so še izgubili 14 stolčkov v predstavniškem domu kongresa, je nastopil čas za uperjanje prsta v krivce za poraz.

In zmerna struja demokratske stranke, tista, ki se je marca v tako usklajeni akciji zbrala okoli Bidna in zadala smrtni udarec Sandersu, je prepričana, da so jih zmag stali progresivci s preveč "radikalno" liberalno politično platformo.

Pobude, kot so Green New Deal, univerzalno zdravstveno zavarovanje (Medicare for All), pravosodna reforma, zvišanje minimalne plače, povečanje sredstev za javno šolstvo in socialo, legalizacija marihuane, odpis študentskih dolgov … Pobude, s katerimi je Sandersu dvakrat skoraj uspelo iztiriti jasnega favorita demokratske stranke, pobude, s katerimi je lani kot najmlajša v kongres prišla nekdanja natakarica Ocasio-Cortezova.

Pobude, ki so jih republikanci letos rade volje izkoristili, da bi demokrate prikazali kot "socialiste".. To je oznaka, ki v ZDA tudi 30 let po koncu hladne vojne še vedno velja za umazano, nevarno. In ta predsodek ni strogo vezan zgolj na republikance. Kot se je izkazalo med temi volitvami, se je bojijo tudi zmerni demokrati.

Medsebojno obtoževanje

V četrtek, le dva dni po volitvah, je med demokratskimi kongresniki izbruhnil srdit spor, pri čemer so med zasebnim konferenčnim klicem, katerega vsebino je razkril Washington Post, sredinski člani kongresa udrihali po liberalnih kolegih, češ da so jih njihovi "skrajno levi" nazori stali stolčkov v predstavniškem domu, za katere so se tako naprezali, da so jih leta 2018 osvojili.

Več kot tri ure je trajalo medsebojno obtoževanje zaradi taktik in ideologije, pri tem pa razkrilo obsežnosti razkola znotraj stranke, ki se je zavoljo “višjega dobrega”, premagati Trumpa, v predvolilni kampanji navidezno poenotila in v en glas lobirala za Bidna.

Strankarski vodje so bili prepričani, da bodo zaradi Trumpovega polariziranja naroda in zavožene taktike glede pandemije covida-19 gladko pridobili sedeže v obeh domovih kongresa. A se je zgodilo ravno obratno. Zmerni pol demokratov si to razlaga, da so jih republikanci zlahka vse prikazali kot socialiste in radikalne levičarje, ki podpirajo skrajno leva stališča, kot je odvzem sredstev policiji za zajezitev policijskega nasilja nad temnopoltimi.

John Kasich, nekdanji republikanski guverner Ohia, ki je podprl Bidna, je po volitvah dejal prav to – da je skrajna levica Bidna skoraj stala zmage. Kongresnik Jim Clyburn, demokratski bič v kongresu, pa je demokrate opozoril, da če nameravata njihova kandidata za senat v Georgii v drugem krogu kandidirati s programom univerzalnega zdravstva, odvzema sredstev policiji in subvencioniranih zdravil, se lahko za zmago obrišeta pod nosom.

"Nikdar več ne smemo uporabiti besede 'socialist' ali 'socializem' … Zaradi tega smo izgubili nekaj dobrih članov," je v razgretem tonu med pogovorom dejala kongresnica iz Virginie Abigail Spanberger, ki ji je za las uspelo obdržati svoj stolček. "Če razumemo torkove izide kot uspeh, nas bodo leta 2022 je**no raztrgali."

Preostali levosredinski člani kongresa so ji pritrdili, kar je močno razburilo progresivnejše člane kongresa, ki se zdaj sprašujejo, zakaj porabijo več energije za boj znotraj stranke kot z republikanci.

Vod udari nazaj

Rashida Tlaib, kongresnica iz Michigana, ki z Ocasio-Cortezovo, Ayanno Pressley in Ilhan Omar sestavlja t. i. "Vod" (The Squad) leta 2018 na novo izvoljenih progresivnih kongresnic, je svoje kolege obtožila, da jih zanima le, kako se bodo dobrikali belopoltim volivcem v predmestjih. “Če smo iskreni, zveni, kot da bi pozivali, naj si nehamo prizadevati za teme, ki si jih želijo temnopolti," je dejala Tlaibova, ki je, tako kot druge tri iz Voda, gladko dobila svojo tekmo in obdržala stolček.

Zaradi vse večjega obtoževanja progresivne struje je silovito protiofenzivo sprožila tudi najvidnejša med njimi, 31-letna Ocasio-Cortezova, ki je prejšnji konec tedna najprej čestitala Bidnu in njegovi podpredsedniški kandidatki Kamali Harris, nato pa nadaljnji dve uri na Twitterju ostro kritizirala sredinske demokrate, ki krivdo za poraz pripisujejo njeni struji. Pri Independentu so šli celo tako daleč, da so v naslov zapisali "AOC čestitala Bidnu in Harrisovi, nato pa razpihala ogenj demokratske državljanske vojne".

To je privedlo Omarjevo, da je stopila kolegici v bran: "Demokrati napadejo progresivne. Vsi tiho. Progresivni branijo sebe in svojo demokratsko bazo. Vsi: Nehajte ustvarjati razkol. Morda bi morali ljudje nehati napadati progresivce in se ukvajati raje z enotnostjo kot pa projeciranjem."

Prepričljive zmage progresivnih kandidatov

Ocasio-Cortezova je v svojem obračunu z zmernejšimi kolegi izpostavila dejstvo, pred katerim si prej omenjeni še kar zatiskajo oči, kot so si jih, ko se jim je prvič zgodil Bernie Sanders, pa so nato njega krivili za poraz Hillary Clinton proti Trumpu.

Da niso progresivne ideje tiste, ki odvračajo volivce, ampak so tiste, ki so se izkazale kot zmagovite.

Namreč, v vseh t. i. nihajočih (swing) zveznih državah, v katerih se zmagovalca po politični barvi ne da napovedati, so vsi progresivni kandidati zmagali, česar pa se ne bi dalo reči za zmerne demokrate, ki so doživeli nekaj bolečih porazov.

Kot je po volitvah dejal aktivist Ryan Knight. "Podpiraj progresivne programe, kot je univerzalno zdravstveno zavarovanje, pa boš volitve dobil. Lobiraj proti progresivnim programom, pa boš volitve izgubil," je zapisal na Twitterju ob pregledu vseh demokratskih kandidatov, ki so svoj stolček osvojili, in tistih, ki so ga izgubili (razpredelnica desno).

Mimogrede, kljub demonizaciji univerzalnega zdravstvenega sistema s strani republikancev in Trumpa ter čeprav je celo Biden večkrat dejal, da mu nasprotuje in bi proti njemu vložil veto, ga kar 70 odstotkov Američanov podpira, kaže zadnja anketa The Hilla.

Izidi odražajo Reutersovo anketo iz avgusta, ko je bil rezultat identičen. Izidi vzporednih volitev Fox Newsa so pokazali, da je univerzalno zdravstvo podprlo 72 odstotkov volivcev, vladno vlaganje v zelene in obnovljive vire energije pa 70 odstotkov. Ameriški volivci tudi podpirajo pravico do splava in pot do državljanstva za nezakonite priseljence.

Še več: na Floridi, še eni od ključnih zveznih držav, so demokrati z Bidnom izgubili, je bila pa tam z večino sprejeta pobuda progresivne struje po dvigu minimalne plače na 15 dolarjev – pobuda, od katere se je demokratska stranka distancirala. Demokrati kot stranka delavskega razreda? Mnogi, vključno s progresivno strujo, menijo, da to že davno niso več.

"Nobene potrebe ni, da demokrati predlagajo trapaste polovičarske ukrepe, ko pa vsi podatki kažejo, da javnost povsem podpira progresivne programe," piše Guardian.

Sanders v bran napredni struji

Da so progresivne politike ključ do zmage, ne pa razlog za poraz, je poudaril tudi Bernie Sanders v svojem mnenjskem članku v USA Today 12. novembra., v katerem je pozdravil zmago Bidna, a okrcal "korporativne" demokrate, da za poraze krivijo progresivce.

"Na Floridi so sprejeli pobudo za dvig minimalne plače na 15 dolarjev, Montana, Južna Dakota, Arizona in New Jersey so legalizirali marihuano, v Koloradu so sprejeli 12 tednov plačanega družinskega dopusta, Arizona je dvignila davke bogatim, da bi financirala šolstvo. Po vsej Ameriki so volivci potrdili progresivne programe. Zdaj mora ukrepati kongres," je zapisal Sanders in pozval prihajočo Bidnovo administracijo, da sprejme progresivnejše pobude.

Kot je ob tem poudaril, je 3. novembra kandidiralo 112 pokroviteljev pobude za univerzalno zdravstvo – in vsi so zmagali. 98 jih je sponzoriralo Green New Deal – zmagali so vsi, razen enega.

"Kot se je izkazalo, podpora univerzalnemu zdravstvu med pandemijo in vlaganje v obnovljive vire energije zaradi eksistencialne grožnje našemu planetu zaradi podnebnih sprememb ni zgolj dobra javna politika. Je tudi dobra politika," je zapisal Sanders.

"Nauk ni, da se opusti priljubljena politika, kot so univerzalno zdravstvo, Green New Deal, dostojna plača in pravosodna reforma, ampak da se vpeljejo programi, ki odražajo gospodarske stiske delovnega razreda. Američani so siti spremljanja, kako milijarderji in Wall Street bogatijo, medtem ko vojni veterani spijo na ulicah, naša infrastruktura propada, mladi pa iz šol odhajajo z dolgovi. Želijo si vlado, ki dela za vse, ne le za peščico. To je pravilno in moralno, za demokratsko stranko pa je tudi pot do zmage na volitvah."

AOC ponuja roko, a je nihče ne zagrabi

Ocasio-Cortezova, ki je v predvolilnem boju podprla Sandersa, v tekmi za kongresni stolček pa gladko premagala 30 let starejšega republikanskega protikandidata, nekdanjega policista Johna Cummingsa, je bila še ostrejša in neposrednejša.

“Zadnji dve leti jaz in moji progresivni kolegi zmagujemo proti vplivnim demokratskim kandidatom, ki jih podpira demokratski nacionalni odbor. Niti enkrat me ni kdor koli iz stranke vprašal, katere so njihove šibke točke. Če bi nehali kriviti progresivce, bi jim lahko pomagali,” je tvitnila.

“Slepi vzgibi kriviti aktiviste in levico demoralizirajo volilno bazo, hkrati pa odvračajo od pravih vprašanj in odpravljanja resnih operativnih pomanjkljivosti znotraj stranke.”

Progresivna struja je upravičeno nejevoljna. Po bolečem porazu spomladi, ko je vodstvo demokratske stranke sklenilo, da je treba ustaviti Sandersov pohod, in namestilo “varnega” Bidna, s tem pa si zagotovilo kontinuiteto politike status quo, so bili progresivni demokrati tisti, ki so morali požreti svoj ponos in v imenu strankarske enotnosti podpreti nekdanjega podpredsednika ZDA.

Sanders, Ocasio-Cortezova in drugi so celo poletje in jesen pridno lobirali zanj ter prepričevali svoje volivce, ki jih je poraz še vedno bolel, da je volilna abstinenca iz načelnosti glas za Trumpa. Da je 77-letni Biden, ki v celotni karieri ni pokazal prav nobene naklonjenosti do progresivnih politik, “njihov človek”.

“Zgodovina te stranke je, da v svojih kampanjah izkoristi in zanimira delavsko ljudstvo, manjšine, nato pa na te skupnosti takoj po volitvah naglo pozabi,” je dejala v intervjuju za New York Times Ocasio-Cortezova, ki meni, da se Biden za zmago lahko v veliki meri zahvali prav progresivnim politikom in aktivistom, ki so se aktivirali v kampanji v ključnih zveznih državah.

Iskanje kompromisov

Bidnov tabor in jedro demokratske stranke sta progresivni struji obljubljala, da ne bo prezrta. Da bodo v zameno za pomoč v kampanji v prihodnji administraciji upoštevali tudi njihove glasove in pobude, implementirali progresivnejše politike kot kateri koli predsednik do zdaj. Šli bodo bolj v levo, čeprav je bil Biden vedno kvečjemu bolj desno od sredine.

Za njih je bil prvi korak v to smer podpredsedniška kandidatka. A ta ni bila Nina Turner, Stacey Abrams, Karen Bass, niti Elizabeth Warren ne, ampak Kamala Harris, ob kateri je rigidni demokratski ustroj sicer lahko obkljukal časom primeren spol in etničnost, do tu pa tudi seže njihova “naprednost”.

Kate Bedingfield, namestnica vodje Bidnove kampanje, je prejšnji teden na NBC-ju skušala pomiriti strahove progresivne struje, češ da je Bidnov podnebni načrt daleč najnaprednejši za kakšnega predsedniškega kandidata. A več od tega si ni upala zavezati.

Težava v Bidnu

Ob tem, ko demokrati za poraze v kongresu in senatu krivijo napredno strujo, zaslepljeno ignorirajo lastne pomanjkljivosti, ki še nikdar niso postale tako očitne kot ravno med letošnjimi volitvami.

Tako The Nation v članku z naslovom Visok davek zmage nad Donaldom Trumpom piše, da slaba predstava demokratov v bojih za kongres nima nič opraviti s socializmom, temveč le z osrednjim Bidnovim sporočilom.

"Njegova strategija je bila zgraditi veliko protitrumpovsko koalicijo, ki je segala od militantne levice do t. i. konservativcev "Nikdar Trump". A s tem je tudi spodkopal kongresne demokrate," navaja. Tako Trump kot Biden sta si močno prizadevala pritegniti kar se da veliko republikanskih volivcev. Trump je to počel z naslavljanjem novih skupin, ki jih pred tem niso povezovali z republikanci – to so bili Afroameričani in Latinskoameričani, ki jim je dvoril z dosežki na področju zaposlovanja pred pandemijo, ko je delež nezaposlenih v ZDA dejansko padel na rekordno raven.

Biden je po drugi strani snubil republikance iz predmestij, ki jih je od Trumpa odvrnila njegova vulgarnost. Latinskoameričani, ki so ključen del volivcev na Floridi in v Teksasu in ki so v predizborih prepričljivo podprli Sandersa, se Bidnovemu taboru po lastnih besedah niso zdeli ključni.

"Biden je storil vse, da bi dal desnim volivcem izgovor, da volijo demokrata. Na demokratski konvenciji je za govorce pripeljal vidne republikance, ponašal se je s podporo Cindy McCain, vdove nekdanjega republikanskega predsedniškega kandidata Johna McCaina. Vztrajno se je bahal s svojo sposobnostjo sodelovanja z republikanci. A z uporabo republikancev za deligitimizacijo Trumpa je Biden tudi dejansko legitimiziral republikansko stranko," opozarja The Nation.

Njegov implicitni argument je bil, da je edini pravi problem Trump in da ko se bodo znebili njega, bosta stranki lahko spet normalno sodelovali.

"Pri tem je Biden popolnoma prezrl, do katere mere se je republikanska stranka 'trumpizirala'. Biden je dal neodločenim volivcem dober argument, da so glasovali zanj. A hkrati jim je dal dovoljenje, da v preostalih tekmah glasujejo za republikanca. Ker če je edini problem Trump – zakaj kaznovati republikansko stranko? Če Biden zna sodelovati z republikanci – zakaj ne bi imeli razdeljene vlade?"

"Prava lekcija teh volitev je, da če vodiš republikansko kampanjo, boš dobil republikanske izide. Za demokrate je bolje, da upajo, da je Biden zgolj vmesni predsednik in da ga bo leta 2024 zamenjal demokratski vodja z dejansko demokratsko kampanjo," sklene The Nation.

Najbolj bela koalicija do zdaj

Kot piše v komentarju za Guardian ameriški politični analitik Ben Davis, član Demokratičnih socialistov Amerike: "Bidnova koalicija je bila bolj bela in bogatejša kot koalicija katerega koli demokrata prej. Zmagal je s pomočjo predmestnih volivcev, ki jih je motiviralo sovraštvo do Trumpa, ki so pri kongresnih kandidatih glasovali za republikance in ki bodo skoraj zagotovo na prihodnjih volitvah volili republikanca."

Pred zaslepljenostjo demokratske stranke in njeno neomajno vdanostjo esteblišmentu svari tudi britansko-ameriški kolumnist Nathan Robinson.

“Biden, tako kot Hillary Clinton pred njim, predstavlja korporativno krilo demokratske stranke. Glasno je branil pred napadi levice tako zasebne zavarovalnice kot fracking in bežal pred univerzalnim zdravstvom in Green New Dealom. A volitve leta 2016 so enkrat za vselej dokazale, da demokratski ustroj preprosto nima sporočila, ki bi lahko učinkovito kontriralo Trumpu. Vodstvo stranke je ignoriralo lekcije, ki bi se jih moralo naučiti pred štirimi leti. Namesto tega je demokratska strategija definicija norosti: vztrajno ponavljanje istih taktik in pričakovanje drugačnega rezultata," piše v Guardianu.

Prav zato so se mnogi na levici obrnili k Sandersu, saj so menili, da ima pravo formulo za boj proti “trumpizmu”, kar je dokazal, ko je na Foxovem forumu nagovoril republikanske volivce in na koncu dobil aplavz s svojo argumentacijo v podporo univerzalnemu zdravstvu. A te teorije volivci nikdar niso preizkusili v praksi.

Ne proti levi, proti desni

Namesto tega se znotraj demokratov porajajo vse glasnejše pobude, da bi morali demokrati pred vmesnimi volitvami leta 2022 stopiti korak proč od "nerealnih", "iracionalnih", "radikalnih", "utopičnih" politik progresivne struje in bolj proti republikanskim. Nižji davki, distanciranje od "socialistične" etikete, distanciranje od vsega, kar bi lahko pri desnih volivcih vzbudilo nelagodje.

“Progresivna struja je govorila, da potrebujemo kandidata, ki bo zdramil bazo. Ne, nismo ga. Potrebovali smo kandidata, ki bi pridobil neodločene volivce," je trdno prepričan Rahm Emanuel, nekdanji vodja kabineta Baracka Obame, čigar ime se pojavlja v širšem krogu kandidatov za Bidnovo administracijo.

Kakšno ekipo bo sestavil Biden?

Biden se je vedno rad ponašal kot "povezovalni člen", kot pragmatični politik, ki ga ne moti priti naproti nasprotni strani. V govoru ob zmagi je kot svojo prednost poudaril, da bo predsednik vseh, vključno tistih, ki niso volili zanj.

Med imeni, ki se pojavljajo v igri za najvišja mesta v Bidnovi administraciji, so poleg Emanuelovega tudi nekateri z desnega pola, pa tudi nekdanji Bidnovi tekmeci v predvolilni kampanji, ki so mu s simultanim odstopom na super torek 3. marca prefrigano pomagali do osvojitve nominacije. Za progresivni pol je to izdaja. Za nekatere opazovalce pa naivna poteza, ki ne bo poenotila razklanega naroda, bo pa dodatno, morda usodno, razklala stranko, ki jo očitno bolj zanima dobrikanje republikancem kot pa poslušanje lastnih volivcev.

“Ljudje bodo zdaj pozorni pri teh prvih imenih. Bo ta administracija aktivno sovražna in bo skušala ustoličiti imena, ki bodo preprosto zatrla in poteptala vsa prizadevanja progresivcev?" se sprašuje Ocasio-Cortezova.

"Ne zavidam Bidnovi ekipi. To je zelo delikatno ravnotežje. Ampak mislim, da je res pomembno, da ga ujamejo. Če izberejo nekoga, kot je Rahm Emanuel, bi bil to že zelo razdvajajoč izbor," je opozorila v pogovoru za New York Times. "In bi, po mojem mnenju, nakazal sovražni odnos do progresivnega krila stranke.”

"Rada bi, da moji kolegi razumejo, da mi nismo njihovi sovražniki. In da njihova baza ni njihov sovražnik."

Ubiranje bližnjic

"Čas je za povsem nov pristop, ne pa dvojni odmerek obstoječega," poziva Robinson. "Trumpizem se ne bo samouničil – ne moreš preprosto kandidirati proti Trumpu, potrebuješ močno alternativno vizijo, ki dejansko daje ljudem, kar ljudje sami pravijo, da si želijo, in se boriti za nekaj, v kar je vredno verjeti."

Ali, če povzamemo Bena Davisa: "Že mogoče, da je demokratom uspelo uresničiti svoj kratkoročni cilj, premagati Trumpa, a dolgoročno je stranka v izjemno šibkem položaju, zgrajenem na rahitični koaliciji, ki jo druži le sovraštvo do predsednika, ki kmalu ne bo več grožnja. Demokrati so ubrali najkrajšo bližnjico do zmage nad Trumpom, pri tem pa so morda nepopravljivo uničili vzpostavitev vladajoče večine v kongresu in implementacijo progresivne politike."

Mimogrede, tik pred oddajo tega članka so iz Bidnovega tabora sporočili, da je prihodnji predsednik v svojo tranzicijsko ekipo postavil Cecilio Muñoz, glavno Obamovo svetovalko za imigracije, ki je zagovarjala strogo imigracijsko politiko, vključno z ločevanjem otrok od staršev na meji.