Pred ameriškimi volitvami, ki bodo 5. novembra, smo novinarji radia, televizije in MMC-ja v skupnem projektu pripravili niz pogovorov o različnih vidikih današnje ameriške družbe, od znanosti, gospodarstva do glasbe in športa. Led je prebila Mojca Širok s pogovorom z izjemno izkušeno novinarsko kolegico Barbaro Šurk, s katero sta v drugi polovici 90. let študirali v ZDA, vsaka na svojem koncu države, ena v Minnesoti, druga v Severni Karolini, in tako dobili različna vpogleda v ameriško družbo.

"Amerika je danes zelo drugačna, določene karakteristike, če lahko posplošiva, so se poglobile. Moja opažanja, ko sva bili na različnih koncih ZDA, so bila takrat usmerjena predvsem v to, da Američani v tistem času pravzaprav niso bili državljani, ampak so bili potrošniki. Sama sem takrat prišla iz razpadajoče Jugoslavije in naše prioritete so bile človekove pravice, državljanske pravice, v ozadju mojega bivanja in študiranja v Ameriki je bila vojna vihra. Kar me je zelo presenetilo, je bilo, da medtem ko sem bila takrat na univerzi s polno štipendijo ameriških fundacij, so moji kolegi na faksu delali dve službi in bili v ogromnih dolgovih, da so potem mogoče dobili dobro službo. Pozneje pa so potrebovali desetletja, da so te dolgove odplačali." Kot je poudarila, je bil to vpogled v ameriško družbo, ki jo je zelo šokiral in je z njo ostal do danes.

27 let pozneje ocenjuje, da so se te razredne razlike v tem času, ki ga je zaznamoval velik tehnološki napredek, še poglobile, postale pa so tudi bolj sprejemljive. "Na eni strani seveda vidimo, da je družba veliko bolj aktivistična v zadnjih letih, od Trumpovega predsednikovanja se je na eni strani vendarle spremenilo razmišljanje v tem smislu, da se ljudje zavedajo, da se je za pravice vendarle treba nenehno boriti. Na drugi strani pa je postalo veliko bolj sprejemljivo, da so bogataši bogati, češ moja lastna krivda je, da nisem uspel."

Prebivalci notranjosti Kalifornije imajo več skupnega z Montano kot New Yorkom

Kot je poudarila v pogovoru, je med študijem v Severni Karolini iz prve roke dojela, da Amerika ni monolitna enota, kjer vsi ljudje razmišljajo enako, na ravni zveznih držav variirajo tudi vrednote in zakoni. "To so bile izjemne lekcije in vpogled v družbo, ki jo sicer večinoma dojemamo kot monolit iz hollywoodskih filmov. Lahko imamo drugačne zakone, tudi prioritete so različne, v Kaliforniji so drugačne kot v Minnesoti, tudi pogledi glede podnebnih sprememb ali reprodukcijskih pravic. In tudi znotraj same Kalifornije so velike razlike: v notranjosti je zelo konservativna in ima več skupnega z Montano kot z zvezno državo New York. Kaj sem ugotovila po potovanjih in bivanjih po zveznih državah? Eno je skupno: to je ameriški mit, t. i. american dream, kjer je nekdo iz nič uspel. To so ta nerealistična pričakovanja samih Američanov, ki jih prodaja Hollywood, ki jih zakorenini izobraževanje v šolah."

Poznejše novinarske izkušnje so jih omogočile odličen vpogled v razliko, ki jo predstavlja dogajanje na državni ravni in na zvezni ravni. Ob tem kot prelomno obdobje v tem pogledu v sodobni ameriški politiki navaja čas predsednikovanje Billa Clintona, ki ga je zaznamoval tudi izjemen razmah spleta. "Clinton je spremenil Ameriko, ker je levo politiko privedel do sredine, v center, in takrat so se konservativci pomaknili v desno. Spomnimo se ne samo vseh škandalov, kot je bil tisti z Monico Lewinsky, ampak tudi vsega dogajanja prej, recimo Pogodbe za Ameriko. Vse to je tlakovalo pot nekomu, kot je Trump, da prevzame oblast desetletja pozneje. Spremembe se ne dogajajo z enim incidentom."

Na vprašanje, ali bi bil razvoj ameriške družbe v zadnjih letih drugačen, če bi leta 2016 zmagala Hillary Clinton, in ne Trump, Barbara Šurk meni, da bi se na regionalni in državni ravni stvari dogajale na enak način oz. bi šle v podobno smer, "ampak mi tega ne bi videvali zaradi tega, ker se ne ukvarjamo s tem oz. ker bi bila zunanja politika veliko bolj mila oziroma bi bila pač taka, kot smo je navajeni".

Zunanja politika se ne spreminja s predsednikom

V pogovoru sta se dotaknili tudi zunanjepolitične podobe ZDA, dolgoletna dopisnica Associated Pressa jasno pove, da se zunanja politika ne spreminja s predsednikom, predvsem zaradi tega ne, ker je za vsakim predsednikom ogromna mašinerija, ki jo tvorijo diplomati, s katerimi imajo državniki stike, in ti diplomati gredo potem v zasebni sektor, kjer potem trgujejo z državami, s katerimi so se prej pogovarjali kot diplomati. "Dejansko je vse biznis. Zakaj to govorim? Pustimo Trumpa, poglejmo Bidna in njegovo administracijo. Štiri leta po tem, ko je prevzel mandat, ni nič drugače, Biden ni spremenil ene stvari, ki jo je Trumpova administracija sprejela v smislu zunanje politike, bili so neki poskusi glede jedrskega sporazuma z Iranom, ampak so jih hitro opustili."

Odstrla je tudi svoj pogled na politično pot Trumpa, za katerega pravi, da se njegova zdajšnja kandidatura močno razlikuje v primerjavi s tisto pred osmimi leti. "Trump je figura, mislim, da je na teh volitvah to zelo očitno. Volitve 2024 niso volitve 2016, ne zaradi tega, kdo je protikandidat Trumpa, ampak v smislu strukture in mašinerije, ki stoji za Trumpom, in to ni samo republikanska stranka./.../ Pri teh volitvah je pomembno, da je ta struktura okrog Trumpa, zunaj in znotraj v republikanski stranki, zelo, zelo drugačna in veliko bolje organizirana za prevzem vseh institucij. Leta 2016 Trump ni imel nikogar."

Glede izida novembrskih volitev odlična poznavalka pravi, da ni nič odločeno. "Daleč od tega. Velike možnosti so, da zmaga en ali drugi kandidat. Mislim, da ne gre izključiti tega, da lahko zmaga Trump."