Na kratko – v ZDA kandidati, ki ne pripadajo demokratski ali republikanski stranki, možnosti za uspeh na predsedniških volitvah, realno gledano, nimajo.

To sicer ne pomeni, da ne morejo vplivati na volitve – čeprav v povprečju ne presežejo enega odstotka glasov, pa lahko tisti, ki jim uspe manjši predor, vplivajo na končni izid volitev in tehtnico nagnejo v smer demokratskega ali republikanskega kandidata. Mediji jih tako radi označujejo za "disruptivni dejavnik".

Ali kot piše o teh kandidatih US News: "Ne bodo zmagali. Najverjetneje ne bodo niti na glasovnicah v večini zveznih držav. Njihova imena so neznana večini ameriških volivcev. Ampak kandidati tretjih strank imajo še vedno lahko ,ključno vlogo pri odločanju, kdo bo naslednji predsednik ZDA. In kljub trditvam kandidatov, da si narod zasluži alternativo nepriljubljenima kandidatoma osrednjih strank, bi v resnici ti kandidati iz ozadja lahko do zmage popeljali kandidata, ki si ga večina najmanj želi v Beli hiši."

To je, recimo, na svoji koži občutil demokrat Al Gore, ki se je leta 2000 za predsedniški položaj potegoval proti republikancu Georgeu W. Bushu. Kot kandidat tretjih strank je takrat kandidiral Ralph Nader, ki je na Floridi sicer prejel le tri odstotke glasov, a je bilo dovolj, da je odvzel zmago Alu Goru v tej zvezni državi, za katero se je boj preselil celo na vrhovno sodišče, – in z njo volitve.

Ironično, osem let pred tem (1992) je volitve na podoben način proti Billu Clintonu izgubil Bushev oče George Bush starejši, in to zaradi nepričakovano dobre predstave neodvisnega kandidata, teksaškega poslovneža Rossa Perota, ki je prejel kar 19 odstotkov glasov, s tem pa dejansko omogočil Clintonu, da zmaga z le 43 odstotki glasov volivcev.

Sorodna novica AIPAC – izraelski lobi, ki ima velik vpliv tako na republikance kot na demokrate

In kot poudarja CNN, je v vseh letih, ko so kandidati tretjih strank osvojili več kot dva odstotka glasov volivcev (1968, 1980, 1992, 2000 in 2016), z izjemo leta 1996, ko je Perot spet kandidiral, stranka, ki je nadzirala Belo hišo, volitve izgubila. To pomeni, da močan kandidat tretje stranke pomeni slabo novico za aktualnega predsednika.

A Perotu je z 19 odstotki, še vedno največ v zgodovini neodvisnih kandidatov, uspelo skoraj nemogoče – kandidati tretjih strank po pravilu kotirajo zelo nizko, pogosto jih niti na glasovnice ne uvrstijo.
Bi bilo lahko letos drugače?

Javnomnenjske raziskave kažejo, da nekega silnega navdušenja nad letošnjo izbiro – ponovitvijo leta 2020, ki je vrhunec doživela v nasilnem vdoru Trumpovih privržencev v kongresno stavbo – ni.

77-letni Donald Trump proti 81-letnemu Joeju Bidnu. Nekdanji predsednik, ki v teh tednih več časa preživlja v sodnih dvoranah kot na predvolilnih shodih, proti predsedniku, katerega kognitivne sposobnosti vidno pešajo in ki si je s svojo neomajno podporo Izraelu v vojni v Gazi zapravil kar nekaj podpore, predvsem med mlajšimi.

Razočarani ameriški volivci zato morda prvič zares pogledujejo onkraj demokratov in republikancev. In priložnost za zdaj še najbolje izkorišča 71-letni Robert F. Kennedy mlajši, sin umorjenega senatorja in predsedniškega kandidata Roberta F. Kennedyja, ki ga osrednji ameriški mediji radi odpravljajo kot "neuravnovešenega", kar izvira še iz pandemičnih časov in njegovega nasprotovanja cepljenju.

Do ravnanja vlade v času pandemije je celo tako kritičen, da meni, da bi morali Anthonyju Fauciju (vodilnemu ameriškemu epidemiologu, op. a.) soditi.

V nasprotju s številnimi člani rodbine Kennedy RFK mlajši ni nikdar kandidiral za kak politični položaj, ampak je svojo odvetniško kariero posvetil boju za okolje, predvsem v manj privilegiranih skupnostih, kot so afroameriške in staroselske, opozarjal na razredno neenakost v ZDA in se boril za delavske sindikate, davek na bogataše, brezplačno otroško varstvo in za dvig minimalne plače, pri čemer so njegova stališča bližje tistim Bernieju Sandersu kot pa kateri od obeh osrednjih strank.

Kljub določenim naprednim nazorom in zavzemanju za diplomatsko rešitev vojne v Ukrajini, pa ko gre za politiko do Izraela, Kennedy mlajši ni nič kaj manj proizraelski od Bidna – in ne gre pozabiti, da je Sirhan Sirhan leta 1968 izvedel atentat na njegovega očeta zaradi njegove podpore Izraelu med arabsko-izraelsko vojno leta 1967.

Na kratko: če si želi RFK mlajši pridobiti podporo mlajših in naprednih demokratskih volivcev, razočaranih nad politiko Bidnove administracije v Gazi, bo moral najti drug pristop, kot da Palestince označuje za “najbolj razvajeno ljudstvo mednarodnih humanitarnih organizacij".

Tu sta še kandidatka Zelenih, zdravnica in aktivistka Jill Stein (74), aktivna v boju za podnebje in Gazo, ter neodvisni kandidat, profesor, filozof in aktivist Cornel West (72).

Ta je bil v nedavnem nastopu na C-SPAN-u jasen, da po njegovem mnenju ne Biden ne Trump nista izbira, ki bi zagotavljala uspeh. Trump je tako po Westovem mnenju “gangster v objektivnem smislu”. O Bidnu pa: “Rad imam človeka, ampak je hinavec. In s svojo politiko do Kitajske in Rusije nas vodi v tretjo svetovno vojno.”

Projekcije kažejo, da je bolj verjetno, da bodo kandidati tretjih strank odvzeli glasove Bidnu kot pa Trumpu. In kot navaja Reuters, bi celo majhne razlike lahko vplivale na izid v nekaterih ključnih zveznih državah (Michigan, Wisconsin, Pensilvanija, Arizona, Georgia, Nevada in Severna Karolina), kjer odloča vsak glas. Leta 2020 je Biden slavil v vseh omenjenih državah, razen v Severni Karolini, v vseh pa je bila razlika manj kot 3-odstotna.

Kennedy kandidira s programom, ki temelji na drastičnem omejevanju vojaških posredovanj ZDA (demokrate in republikance označuje za vojne hujskače) v tujih vojnah, dostopnejših nastanitvah in zajezovanju moči korporacij.

Po zadnji anketi Reutersa in Ipsosa ima podporo 15 odstotkov registriranih volivcev, pri čemer se ta politik in okoljski odvetnik vseskozi spopada z mediji, ki ga vsi po vrsti slikajo kot poblaznelega čudaka, in celo z lastno družino, mogočno rodbino Kennedy, katere večina članov je pred prihajajočimi volitvami podprla Bidna.

In kot da ni bilo že njegovo proticepilsko stališče dovolj, da je postal zaznamovan, je prejšnji teden še razkril, da so pred leti zdravniki v njegovih možganih ob pregledu odkrili odmrlega parazita. "Kennedyjev črv" je nemudoma postal hvaležna tema za voditelje satiričnih oddaj, od Daily Showa do Saturday Night Liva, ki so kar tekmovali, kdo se bo bolj naslajal nad diagnozo.

Ali bo RFK mlajši dejansko na koncu prejel precej soliden delež glasov, kar mu trenutno napovedujejo ankete, je vprašanje. Praksa je pokazala, da se predvsem zaradi strateškega glasovanja le manjši del napovedane podpore kandidatom tretjih strank na voliščih pretvori v dejanske glasove, a že ti bi bili lahko ključnega pomena v omenjenih zveznih državah, kjer zmagovalec ni odločen.

Imajo pa kandidati tretjih strank še en neposreden vpliv – s svojimi običajno bolj brezkompromisnimi stališči ponekod pomikajo demokrate bolj v levo, kot je pisal v svoji knjigi o zgodovini in pomenu tretjih strank J. David Gillespie (2012). “Številne od najpomembnejših politik Amerike in institucionalnih inovacij so bile ideje tretjih strank, vključno z ukinitvijo suženjstva, sufražetskim gibanjem, preglednosti v vladi, volitvami senatorjev, prepovedjo otroškega dela in zakonodaje glede delovnikov,” navaja.

Tako Biden kot Trump imata nizko podporo – okoli 40 odstotkov ali manj –, a pričakuje se, da bodo kandidati tretje stranke bolj škodili Bidnu kot Trumpu, ki ima bolj zvesto bazo volivcev – in manj globoko razočaranih. V nedavni anketi NBC-ja je tretjina republikanskih volivcev odgovorila, da bi vzela v poštev kandidata tretje stranke – na demokratski strani je bil ta delež 45-odstoten.

In kar 63 odstotkov vprašanih je v nedavni Gallupovi anketi odgovorilo, da je v ZDA nujno potrebna tretja stranka, kar je največ do zdaj. A celo največji zagovorniki večstrankarskega sistema menijo, da je za to najprej potrebna reforma elektorskega sistema.

Alarm v Michiganu

Manjši, a nikakor ne zanemarljiv kazalnik, da je Biden (in z njim demokrati) v težavah, so bile strankarske volitve februarja v Michiganu, kjer je sicer na demokratski strani Biden zmagal z več kot 618.000 glasovi, a je več kot 100.000 michiganskih demokratov oddalo glasovnice, kjer so se opredelili kot "neodločeni".

Ob tem je treba poudariti, da ima Michigan številčno muslimansko skupnost, globoko razočarano nad Bidnovo politiko do Izraela in Gaze. Rezultat strankarskih volitev v Michiganu je tako sprožil alarm med demokrati, saj je Biden v tej zvezni državi leta 2020 slavil za le 154.000 glasov razlike.

Še eno vprašanje, ki se odpira, je, ali bi lahko kandidat tretje stranke pobral dovolj elektorskih glasov (teh je 538), da bi ustavil Bidna ali Trumpa, da jih zbereta potrebnih 270. Prav velike verjetnosti za to ni, ni pa tudi nemogoče, menijo strategi – George W. Bush je, denimo, leta 2000 dobil volitve za le pet elektorskih glasov.

Če nobeden od kandidatov ne bi zbral 270 elektorskih glasov, bi predsednika izvolil predstavniški dom ameriškega kongresa, ki bi dodelil po en glas vsaki izmed zveznih držav. Glede na sestavo delegacij posameznih zveznih držav bi bila to voda na Trumpov mlin.

A da bi kak kandidat tretje stranke dejansko zbral 270 elektorskih glasov, potrebnih za predsedniški stolček, je, realno gledano, utopija. Republikanci in demokrati imajo preprosto prevelik nadzor – Perot, denimo, kljub 19 odstotkom glasov ni osvojil niti ene same zvezne države, kar pomeni, da ni osvojil tudi niti enega elektorskega glasu.

Bi bile lahko letošnje volitve tiste, na katerih bi kandidat tretje stranke končno dosegel kak res vidnejši rezultat? Revija Slate v nedavnem članku na to temo piše, da bi se morala "Trump in Biden na smrt bati glasov volivcev tretjih strank".

Kot navajajo, bi lahko kombinacija rekordne nepriljubljenosti obeh nominirancev osrednjih strank, dobro kotiranje RFK-ja mlajšega, zaradi česar bi lahko tudi nastopil v TV-soočenjih, in neobičajno veliko število kandidatov tretjih strank letošnje volitve sprevrglo v najbolj divje in najbolj nepredvidljive, kar pomnimo.

Trenutno Kennedy, West, Stein in drugi minorni kandidati skupaj v anketah kotirajo pri povprečno 17 odstotkih. To je precej več kot izjemno obrobni delež (okoli 1,2 odstotka), ki so ga tretje stranke zaznavale leta 2020, in več kot leta 2016, ko so na poletnem vrhuncu tretje stranke kotirale pri okoli 12 odstotkih,

Nevtralizirati kandidate tretjih strank je za nominirance osrednjih dveh strank lahko zapleteno, je za USN povedala Tammy Greer, profesorica politologije na državni univerzi v Georgii in strokovnjakinja za tretje stranke. Kandidati tretjih strank so v svoji naravi "motilni dejavnik", zato nagovarjanja njihovih sledilcev z ustrahovalnimi oz. ukazovalnimi taktikami ne bo delovalo.

"Kar si ne želiš, je razjeziti volivcev kandidatov tretjih strank," pravi. Tako denimo Biden Kennedyja ne napada osebno, izkorišča pa različne podporne skupine, da bi kandidata ošibil. Prav tako ni zamudil priložnosti, da se ne bi v Beli hiši fotografiral s člani družine Kennedy in tako najbolj zgovorno pokazal, da nima Kennedy niti podpore lastne družine.

A v zakulisju demokratom Kennedy vsekakor povzroča kar nekaj skrbi. Prvič v celi generaciji kak kandidat tretje stranke vztrajno kotira v dvomestnih številkah – in to čeprav mu mediji ne namenjajo prostora kot resnemu kandidatu, ampak ga skušajo, kot že omenjeno, vseskozi odpisati kot teoretika zarot brez stika z resničnostjo.

In ne glede na to, da sta mu podporo, denimo, odrekla sestrična Caroline Kennedy in njen sin Jack Schlossberg, pa ime Kennedy še vedno nosi nekaj teže pri ameriških volivcih. In to, da je Kennedyjev superpolitični akcijski odbor (super PAC) American Values letos porabil kar sedem milijonov dolarjev za oglas med Super Bowlom, nakazuje, da se njegov tabor ne misli zadovoljiti le s statusom obrobnega kandidata.