Kako vpliven je AIPAC? Zelo. Od njegovih donacij so odvisni kongresniki, senatorji in politični kandidati na obeh polih političnega spektra. Ni presenečenje, da tako administracija predsednika Joeja Bidna kot celoten politični vrh (z redkimi izjemami progresivnih demokratov) tudi po treh mesecih vojne v Gazi in velikem civilnem davku kategorično zavračata premirje, Bela hiša pa mimo kongresa potrjuje na milijone dolarjev vredne pošiljke dodatnega orožja za Izrael (po poročanju Al Džazire so ZDA Izraelu skupno namenile več vojaške pomoči – 124 milijard dolarjev – kot katera koli druga država od druge svetovne vojne dalje).

Podatki portala Opensecrets.org kažejo, da je Biden med letoma 1990 in 2024 od AIPAC-a skupno prejel rekordnih 4,3 milijona dolarjev donacij – največ od vseh ameriških politikov do zdaj. Biden se ima že dolgo za prijatelja izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja in mu je na nedavnem srečanju dejal: "Mislim, da ti ni treba biti Jud, da si sionist – in jaz sem sionist."

“Kadar koli so ZDA stvari uhajale iz rok z Izraelom, je Biden služil kot most,” je za Reuters povedal Dennis Ross, nekdanji svetovalec predsednika Baracka Obame za Bližnji vzhod. "Njegova predanost Izraelu je bila tako močna … In to je ta instinkt, ki ga vidimo zdaj.”

A pri neomajni podpori, ki jo Biden izkazuje Izraelu, nikakor ni osamljen med ameriškimi predsedniki – Donald Trump je bil tisti, ki se je leta 2017 odločil, da ZDA priznajo Jeruzalem kot izraelsko prestolnico, kar je veljalo za izredno sporno in provokativno potezo.

Če kaj povezuje demokratske in republikanske kandidate in politike, je to vsekakor AIPAC. Uradne fotografije AIPAC-ovih konferenc, ki jih običajno začenja nagovor Netanjahuja, se gledajo, kot "kdo je kdo" v ameriški politiki – Biden, Trump, Hillary Clinton, Nancy Pelosi, Mitch McConnell, Niki Hailey, Paul Ryan, Kamala Harris … (med izjemami je Bernie Sanders, ki je vabila zavrnil, češ da AIPAC ponuja platformo za nestrpnost in skuša uničiti ameriško napredno gibanje). Vsi intenzivnih pogledov, z rokami v odločnih in proaktivnih držah se v en glas zavezujejo nadaljnji predanosti svoji zaveznici, državi Izraelu. Da uradna ameriška politika po 23.000 civilnih žrtvah in 90 odstotkih izseljenega prebivalstva Gaze zveni kot kopija uradne izraelske, ni naključje.

“Edini razlog, da podpiramo tako demokratske kot republikanske kandidate, je njihova podpora krepitvi ameriško-izraelskih odnosov,” je lani za The Intercept povedal tiskovni predstavnik AIPAC-a Marshall Wittmann. ​“Naši akcijski odbori (PAC) so podprli vrsto proizraelskih progresivnih kandidatov, vključno s temnopoltimi in latinskoameriškega rodu. Naša politična vpletenost je pokazala, da je popolnoma skladno s progresivnimi vrednotami podpirati ameriško navezo z našo demokratično zaveznico, Izraelom.”

Koga AIPAC podpira, je zelo nedvoumno zapisano tudi na njihovi uradni strani: "Podpiramo proizraelske kandidate, ki kandidirajo proti protiizraelskim kandidatom."

Eden od kritikov AIPAC-a, nekdanji kongresnik Brian Baird, je leta 2014 za New Yorker dejal: "Ko se oddajajo glasovi za neko ključno glasovanje v kongresu, pogosto vprašanje ni, kaj je v največjem interesu ZDA v tem konkretnem primeru, ampak, kako bo AIPAC to ocenil. Kar je skrb vzbujajoče."

Da je AIPAC skrajno nediskriminatoren do politične pripadnosti kandidatov, ki jih podpira, kaže tudi podatek, da so po napadu Trumpovih privržencev na kongres 6. januarja leta 2021 podprli več kot sto kandidatov, ki niso priznavali izidov predsedniških volitev 2020, kar je bil, kot piše The New Arab, za številne znak, da jim je pomembnejša podpora skrajno desni vladi Izraela kot pa demokraciji v ZDA. Ali kot je na omrežju X zapisala Nina Turner, nekdanja zvezna senatorka iz Ohia in nekdanja vodja predsedniške kampanje Bernieja Sandersa: "Kritizirati AIPAC, ker je desničarska skupina, ki spodkopava našo demokracijo, ni antisemitizem."

"7. oktobra 2023 je Hamas prekršil premirje in izvedel neizzvani napad na Izrael. Hamas je poklal več kot 1200 Izraelcev in zajel več kot 250 talcev. Več kot 100 Izraelcev ostaja talcev teroristične skupine. S podporo Irana je Hamas obljubil, da bo svoj pokol ponovil znova in znova. Amerika mora dati Izraelu čas, sredstva in podporo, ki jih potrebuje za zmago v tej vojni in dosego svojih ciljev: uničiti teroristične sposobnosti Hamasa, strmoglaviti skupino in osvoboditi talce," še trenutno piše na naslovni stran AIPAC-a, v tem času povsem v znamenju vojne v Gazi.

Naključje tudi ni, da je imel AIPAC novembra, ko je ameriški kongres glasoval o vojaški pomoči Izraelu, rekordni znesek donacij za kampanje proizraelskih ameriških kongresnikov. Kot kažejo podatki Zvezne volilne komisije (FEC), je AIPAC kongresnikom, ki veljajo za najtesnejše zaveznike Izraela, v enem mesecu nakazal več kot 3,7 milijona dolarjev, največ do zdaj.

Lobistične dejavnosti AIPAC-a se v teh mesecih gibljejo skoraj izključno okoli dveh ciljev – prvi je prepričati člane kongresa, da pošljejo še več vojaške pomoči Izraelu v njegovem boju proti Hamasu, drugi pa je, v tem času predvolilnih kampanj podpreti izzivalce kongresnikov in senatorjev, za katere AIPAC meni, da ne podpirajo Izraela dovolj v njegovem odzivu na Hamasov napad oz. so kritični do izraelskih kršitev človekovih pravic v Palestini.

Kot je poročal Bloomberg, od 7. oktobra dalje AIPAC intenzivno lobira pri kongresnikih na obeh političnih polih pri zagotavljanju podpore za izraelsko akcijo v Gazi. Njihov cilj? "Zagotoviti, da ZDA kar se da hitro zagotovijo Izraelu sredstva, ki jih potrebuje za dokončno razbitje Hamasa, ki je bil odgovoren za barbarski, teroristični napad na judovsko državo," je povedal za Bloomberg Wittmann.

In politiki, ki so prejeli finančno podporo AIPAC-a, v teh mesecih vojne v Gazi sprejemajo zelo konkretne ukrepe in resolucije v podporo Izraelu. Na čelu teh je vodja senatne večine, demokrat Chuck Schumer, ki je po podatkih OpenSecrets med letoma 2017 in 2022 prejel 95.000 dolarjev od donatorjev, povezanih z AIPAC-om. Pred glasovanjem o resoluciji v podporo Izraelu, ki je bila sprejeta soglasno, je Schumer ponovil, da ZDA stojijo odločno z Izraelom in njegovo pravico do samoobrambe, ob tem pa obsojajo "gnusna" dejanja Hamasa.

Največji prejemnik kampanjskih sredstev AIPAC-a je bil novembra sicer newyorški demokrat Ritchie Torres, ki ga je New York Times v svojem profilu podal kot primer mladega demokratskega politika, ki stoji trdno ob strani Izraelu v nasprotju s progresivnimi člani, ki so javno izrazili nasprotovanje vojaški akciji Izraela. Torres je v enem mesecu od AIPAC-a prejel več kot 201.000 dolarjev, kažejo podatki volilne komisije. V publikaciji Jewish Currents so ga označili za "prihodnost proizraelske politike".

Potem sta tu kongresnika Michael McCaul (R) in Gregory Meeks (D), ki sta predlagala še eno proizraelsko resolucijo, ki je bila v kongresu sprejeta 25. oktobra. Oba sta prejela zajetni donaciji od AIPAC-a. “Zdaj je čas, da pokažemo svetu, da ZDA stojijo trdno ob strani našega prijatelja in zaveznika Izraela v naši obsodbi tega srhljivega napada teroristov, ki jih podpira Iran," je dejal McCaul. Meeks, vodilni demokrat v kongresnem odboru za zunanje zadeve, ki je leta 2022 prejel od AIPAC-a več donacij za svojo kampanjo (52.550 dolarjev) kot od katerega koli drugega vira.

Proti omenjeni resoluciji, ki je "potrjevala zavezanost ZDA varnosti Izraelu", je glasovalo le devet demokratskih kongresnikov – gre za skupino progresivnih demokratov, znanih po vzdevku "Vod" ("The Squad"), na čelu katerih je Alexandria Ocasio-Cortez. In AIPAC-ov primarni cilj za volilno leto 2024 je to skupino strmoglaviti.

Samo za ta namen bo organizacija po poročanju revije Slate letos namenila več kot 100 milijonov dolarjev. Med glavnimi tarčami so Jamaal Bowman, Cori Bush, Summer Lee, Ilhan Omar in Rashida Tlaib, edina muslimanska palestinsko-ameriška članica kongresa (večinoma gre za mlajše, nebelopolte ženske), pa tudi republikanec Thomas Massie, ki je v zadnjih tednih večkrat glasoval proti dodatnim sredstvom za vojno v Gazi.

Koliko kritike izraelske politike je dovoljeno, preden izgubiš podporo AIPAC-a? Točno nič. Kar je na lastni koži izkusilo nekaj kongresnikov, ki sicer veljajo za proizraelske, a so (malce preveč na glas) izrazili svoje dvome o dogajanju v Gazi.

"Kritika izraelske vlade je v ameriški politiki praktično neobstoječa, ampak očitno to ni dovolj. Treba je porabiti 100 milijonov, da bi strmoglavili peščico, ki verjame v človekove pravice Palestincev in premirje, ki ga večina Američanov že zdaj podpira. Sprejemljiva raven nestrinjanja je točno nič," se je na to odzvala Ocasio-Cortez, ki je sicer sama podporo AIPAC-a na začetku svoje politične kariere zavrnila.

Leta 2018, pred volitvami, je predstavnik AIPAC-a stopil v stik z njeno ekipo in ji ponudil 100.000 dolarjev, da bi "začeli pogovor" glede njenih nazorov glede Izraela in "jo podučili o geopolitiki", piše v knjigi Vod: AOC in upanje na politično revolucijo Ryan Grim iz Intercepta. Ocasio-Cortez, ki je jadrala na krilih velike podpore, je ponudbo zavrnila in ostaja ena redkih glasnih kritik AIPACA-a, o katerem je konec oktobra na omrežju X zapisala, da gre za ​“rasistično in fanatično" organizacijo.

Maja 2021, v času zadnje vojne v Gazi, so članice "Voda" in več kongresnih demokratov obsodili napad Izraela – in v AIPAC-u so zazvonili alarmi. Zato je organizacija zatem ustanovila svoj lastni politični akcijski odbor (pred tem so nakazovali sredstva neposredno kampanjam).

"AIPAC-ov akcijski odbor za podporo proizraelskih kandidatov in členov kongresa je bil ustanovljen decembra 2021 in samo v enem letu smo neposredno financirali več kandidatov kot kateri koli drugi akcijski odbor v ZDA. V volilnem ciklu smo podprli 365 kandidatov – 98 odstotkov teh kandidatov je zmagalo," navajajo na svoji spletni strani.

V tistem volilnem ciklu je AIPAC zapravil več kot 30 milijonov dolarjev za lobiranje, pri čemer si za enega večjih uspehov štejejo, da so preprečili Nini Turner izvolitev v kongres. Letos bodo to številko krepko presegli, pri čemer so se lotili neposredno zelo konkretnih imen.

Proti propalestinskim kandidatkam

Tako so podprli Bhavini Patel, glavno izzivalko Summer Lee, ki redno izrablja dogajanje v Gazi, da bi se tako ločila od Leejeve. Le nekaj dni po začetku vojne je Patel dejala, da si judovska skupnost Pittsburgha zasluži nekoga, na kogar se bodo lahko zanesli. "Namesto tega pa imamo nekoga, ki širi teroristično propagando, podžiga sovraštvo, podžiga najhujše vzgibe človeške narave. V času, ko se spopadamo z neverjetnim porastom antisemitizma, si zaslužimo bolje," je ošvrknila tekmico.

Redno je na udaru AIPAC-a Ilhan Omar, ki se je leta 2019 obregnila ob kolega kongresnika Kevina McCarthyja, ko se je spravil nanjo in na Rashido Tlaib glede njunih stališč do Izraela. ​“Vse se vrti okoli denarja," je zapisala na omrežju X. Pozneje se je bila prisiljena opravičiti, ko je bila deležna ostrih kritik, da je uporabila antisemitske stereotipe.

A daleč najbolj gre v nos AIPAC-u Rashida Tlaib. V zadnjem volilnem ciklu jim je kljub prizadevanjem ni uspelo spraviti ob stolček, zato so se letos misije lotili odločneje – do zdaj sta dva demokrata, ki se potegujeta za senatni stolček v Michiganu, razkrila, da jima je AIPAC ponudil 20 milijonov dolarjev, če opustita svojo senatno kampanjo in raje kandidirata proti Tlaibovi za kongresni stolček.

Tlaibova se je znašla na udaru tudi pred kratkim, ko ji je kongres novembra izrekel ukor zaradi kritičnih izjav do Izraela in izrazov podpore Palestincem v času vojne. Ali kot so to ubesedili, zaradi "promoviranja lažnih naracij" o vojni in Hamasovem napadu. Od 22 demokratov, ki so se pridružili skoraj vsem republikancem pri izreku ukora, jih je najmanj 14 prejelo kampanjska sredstva od AIPAC-a, skupno kar 900.000 dolarjev, navaja politična revija In These Times.

AIPAC je posredno, prek skupine Demokratska večina za Izrael (DMFI) stal tudi za negativnim TV-oglasom proti Tlaibovi, v katerem so jo napadli zaradi njenega glasovanja v kongresu glede Izraela in Palestine ter njene "nezmožnosti obsodbe Hamasovega obglavljanja dojenčkov" (gre za neutemeljene obtožbe, ki so se pojavile kmalu po napadu 7. oktobra, a jih niti izraelska vlada ni mogla potrditi).

"Opozoril sem stranko in demokratsko vodstvo v kongresu, da morajo odločno nasloviti to temo, ker ni videti dobro, gonja proti tem točno določenim kongresnicam. In če jim uspe, demokratska stranka ne bo izgubila samo nekaj progresivnih članov kongresa, ampak bo imela večje težave," je za The New Arab dejal James Zogby, raziskovalec javnega mnenja in ustanovitelj Arabsko-ameriškega inštituta.

"Da republikanska stranka zbira denar od republikanskih proizraelskih donatorjev, da bi porazili nebelopolte ženske …, vodstvo stranke se mora odločiti: si to res želijo? Bodo kar tiho?"

Čeprav se progresivna struja demokratske stranke pogosto prikazuje kot skrajna, pa ameriški volivci načeloma podpirajo njihova osrednja politična stališča – univerzalno zdravstveno zavarovanje, odpis študentskih dolgov (in posledično za vse dostopen izobraževalni sistem), legalizacijo marihuane, višjo minimalno plačo in v zadnjih treh mesecih premirje v Gazi.

Po anketi Reutersa/Ipsosa iz novembra premirje podpira približno 68 odstotkov Američanov, pri čemer je pri demokratih ta delež 75-odstoten, pri republikancih pa 50-odstoten. Nič od tega se ne odraža v kongresu, kjer premirje podpira le peščica kongresnikov. Nič čudnega torej, da Biden tako pospešeno izgublja podporo – med arabskimi Američani mu je podpora padla za 42 odstotkov in zdaj jih le 17 odstotkov pravi, da bi ga volili (leta 2020 je bil ta delež 59-odstoten). Med muslimani je padec še občutnejši – z 80 odstotkov je padel na le pet.

"Institucionaliziran vpliv AIPAC-a na ameriško politiko"

Vpliv AIPAC-a na ameriško politiko ni neka nepomembna skrivnost, ampak dobro znana praksa. Kot je zapisala Connie Bruck leta 2014 v reviji New Yorker: ​“AIPAC-ov primež kongresa je postal institucionaliziran.”

Zato se je prejšnji mesec na tisoče protestnikov, tako judovskih kot muslimanskih skupin, zbralo pred sedežem te skupine v New Yorku ter protestiralo proti dogajanju v Gazi in pozivalo k premirju, ki ga ZDA v Varnostnem svetu ZN-a vztrajno blokirajo.

Po navedbah judovske propalestinske organizacije IfNotNow se je shoda udeležilo na tisoče protestnikov s transparenti, ki so pozivali k osvoboditvi Palestine in razkrivali, koliko denarja je kateri newyorški politik prejel od AIPAC-a. Pri vrhu so senatorji Kristin Gillibrand (142.945 dolarjev) in Chuck Schumer (101.570) ter kongresnik Hakeem Jeffries (500.000).

Na čelu protesta so bili nekateri največji delavski sindikati v ZDA – avtomobilski (UAW), sindikat ameriških poštnih uslužbencev (APWU), sindikat električarjev, radijski sindikat in strojni sindikat. Pridružile so se jim skupine Adalah Justice Project, Ameriški muslimani za Palestino, Judovski glas za mir, Newyorške skupnosti za spremembe, newyorška stranka delavskih družin in newyorški demokratični socialisti.

"Vrsto let smo se izogibali konfliktom ali pa brezpogojno podpirali Izrael. Ampak zdaj, ko ljudje umirajo v tej vojni, je čas, da spremenimo stališče," je za The New Arab dejal Brandon Mancilla iz avtomobilskega sindikata. Kot je poudaril, bi morali kot delavsko gibanje stati ob strani vsem ranljivim skupinam, vključno s Palestinci. Ob tem je poudaril, da so številni njihovi člani, delavci v avtomobilski industriji, Arabci iz Michigana, ene od tistih zveznih držav, ki lahko odloči predsedniške volitve, UAW pa za zdaj še ni podprl nobenega od predsedniških kandidatov.

Propalestinski protestniki so se novembra, na ameriški dan hvaležnosti, zbrali tudi pred domom predsednika AIPAC-a Michaela Tuchina v Los Angelesu, pred katerega so zlili rdečo barvo in razpostavili povite plastične dojenčke, ki so predstavljali mrtve v Gazi. Losangeleška policija je primer obravnavala kot "zločin iz sovraštva".

Med najbolj znanimi kritičnimi deli o AIPAC-u je sicer Izraelski lobi in ameriška zunanja politika (2006), knjiga profesorjev Johna Mearsheimerja in Stephena Walta. ​“Bistvo je, da ima AIPAC, dejansko agent za tujo vlado, v primežu kongres, posledica tega pa je, da se v njem ne razpravlja o ameriški politiki do Izraela, čeprav ima ta politika pomembne posledice za ves svet,” piše v knjigi.

Podobno Noam Chomsky, ki je leta 2018 na temo domnevnega ruskega vmešavanja v volitve v ZDA dejal, da "kar koli ljudje očitajo Rusiji, vmešavanje Izraela v ameriške volitve občutno prevlada nad tem".

“Najprej, če vas skrbi tuje vmešavanje v naše volitve, kar koli naj bi Rusi že storili, je kaplja v morje v primerjavi s tem, kar počne neka druga država, odkrito, brezsramno in z ogromno podporo,” je izjavil za Democracy Now.

“Vmešavanje Izraela v ameriške volitve krepko presega to, kar koli naj bi storili Rusi. Prišli smo do točke, ko izraelski premier Netanjahu zakoraka naravnost v kongres, ne da bi prej obvestil predsednika, in nagovori kongres ob bučnem ploskanju, da bi tako skušal spodkopati politiko predsednika ZDA. To se je zgodilo Obami z Netanjahujem leta 2015,” je spomnil ta vplivni ameriški filozof in jezikoslovec.

Tudi Julian Assange, ustanovitelj WikiLeaksa, je leta 2017 dejal, da prava grožnja za ZDA ne prihaja iz Rusije, ampak iz Izraela.

"Ruska dejanja na lastnem pragu v vzhodni Evropi dejansko ne ogrožajo ZDA ali katerega koli od ameriških ključnih interesov. /…/ Je pa neka druga država, ki se dejansko vmešava v ameriške volitve, ogroža Američane v tujini in je izpridila zakonodajne in izvršne veje ZDA. Država, ki je izkoristila to podkupljivost za njej naklonjeno zakonodajo, ki spodbuja nepotrebne vojne in ki je ukradla ameriške tehnološke in vojaške skrivnosti. Njen dostop do osrednjih medijev ji omogoča širjenje lastne propagande in s tem kritje svojih dejanj, vse to pa ji uspeva prek mogočnega in dobro financiranega domačega lobija, ki za čuda ni podvržen zakonu o registraciji tujih agentov (FARA), čeprav de facto dela za tujo vlado. Ta država je, seveda, Izrael," je dejal.