Trumpov 40-letni podpredsedniški kandidat je, po vseh merilih, vključno z lastnimi, ki jih poudarja v svoji knjigi spominov iz leta 2016, dosanjal izmuzljivi, skoraj mitični termin, znan kot "ameriški sen". "American Dream."

Vance nadvse rad uporablja ta pojem v knjigi, ki ga je izstrelila med literarne zvezde, preden se je podal v politične vode, kjer mu je najprej leta 2022 uspelo osvojiti senatorski stolček, prejšnji mesec pa se prebiti vse do položaja republikanskega podpredsedniškega kandidata Donalda Trumpa.

Sorodna novica J. D. Vance: Še pred nekaj leti oster kritik Trumpa, zdaj njegov podpredsedniški kandidat

A težko je povezati avtorja Kmetavzarske elegije, dokaj lucidnega, iskrenega in ponekod kritičnega vpogleda v belopolti delavski razred ameriškega drobovja, "kmetavzarske Amerike", z J. D. Vanceom danes.

Vance v "politični knjigi leta" (Sunday Times), "najpomembnejši nedavni knjigi o Ameriki" (Economist) in "ključnem čtivu za ta trenutek v zgodovini" (New York Times) poda sliko tiste druge Amerike, Amerike, ki bi jo politiki v Washingtonu raje ignorirali, ampak jo naslavljajo, kadar potrebujejo glasove volivcev "pasu rje" ("Rust belt").

Skratka, kadar – tako kot Trump – s populističnimi krilaticami pihajo na dušo prebivalcem širokega pasu ZDA, ki živijo od socialne podpore, hitre hrane in tablet, prebivalcem območij, ki so zaradi zapiranja rudnikov in selitve nekoč mogočne ameriške industrije drugam ostali brez službe – in brez prihodnosti.

Vance je bil rojen v točno ta svet, je odrastel v njem in se spoprijemal z vsem, kar definira te kraje – nasiljem, rasizmom, alkoholizmom, zasvojenostjo, revščino, krizo moškosti, nižjo življenjsko dobo, materami samohranilkami, odsotnimi očeti … Območje cerkva in podeželskih pridigarjev, območje zapuščenih rudnikov in nezaupljivosti do vlade, dežela brezvladja in dežela, "kjer ljudje za svoje tegobe krivijo vse, samo sebe ne", kot to večkrat ubesedi Vance.

Brez milosti tudi do lastne matere

Sorodna novica Harlana nikdar ne boš zapustil živ

Vanceu v svojem literarnem debiju lahko očitamo marsikaj – nekateri so ga kritizirali zaradi utrjevanja stereotipov o nižjem delavskem razredu, pri čemer ne prizanese niti lastni materi, zasvojenki, ki je kot po tekočem traku menjala partnerje, drugi zaradi precej poenostavljenega pogleda na prehajanje med družbenimi razredi, ampak zagotovo ponudi vpogled v svet, ki bi ga korporativna Amerika in Amerika, ki verjame v mit ameriškega sna, najraje ignorirala – svet belopoltega reveža. Kmetavzarja oz. hilbilija.

"Star sem 31 let in v življenju nisem dosegel ničesar izjemnega, sem pa dosegel običajno življenje, kar se ne zgodi pogosto v teh krajih, ki izgubljajo delovna mesta in upanje, kar pomnim," piše Vance v knjigi, ki jo je napisal šest let, preden je bil izvoljen za senatorja Ohia in osem let, preden je postal podpredsedniški kandidat.

Slika, ki jo Vance slika o prebivalcih pasu rje, ni nič kaj laskava ali optimistična. "Mulci kot jaz – če imajo srečo, se ognejo socialni podpori, če imajo smolo – se predozirajo," piše.

Vanceova družina je, tako kot številne, ki so poselile Apalače, škotsko-irskega rodu, izjemno tradicionalna, zaprta in – kot priznava – "ne mara drugačnosti".

"Vsi gojijo globoko jezo in zamero," piše. Polovica otrok v Jacksonu, od koder so bili njegovi stari starši, živi v revščini.

Oko za oko

To so kraji fenomena, znanega kot "Mountain Dew Mouth", zobozdravstvene težave majhnih otrok, ki pijejo preveč sladkanih pijač (Mountain Dew). Kraji najhujše epidemije zdravil na recept, ki v ZDA zahteva več smrtnih žrtev kot mamila.

Kraji, kjer je povsem običajno, da se žena možu, ki preveč pogleda v kozarec, maščuje tako, da ga polije z bencinom in prižge vžigalico, kraji, kjer "oko za oko" ni načelo Stare zaveze, ampak modus operandi.

Raziskave kažejo, da je belopolti delavski razred najbolj pesimistična skupina v Ameriki, precej bolj pesimistična od Afroameričanov ali Latinskoameričanov. In, tako Vance, z neprijetnimi resnicami se spoprijemajo tako, da jih ignorirajo.

"To so vsi ljudje z napakami – nekateri so morili, nekateri zlorabljali …., ampak v tej zgodbi ni negativcev, samo zbirka hilbilijev," piše Vance, za katerega se pogosto v njegovem pisanju zdi, da ne ve točno, ali je knjiga izraz njegove afinitete do tega miljeja svojega otroštva ali obsodba.

"Tista druga Amerika"

Dejstvo je, da se ameriška mainstreamovska družba pogosto dela, da ta segment ameriškega prebivalstva ne obstaja, da ni del ZDA, da gre za neko obrobno skupino zavržkov, s katerimi nihče noče nič.

Ko so ti obubožani belopolti ljudje množično migrirali na Srednji zahod (Midwest), celotne skupnosti, so tudi tam zmotili ustaljen vsakdan tamkajšnjega prebivalstva, ker so bili tako moteči za urbane belce Srednjega zahoda, saj so vnesli razdor v širok razpon predpostavk, ki so jih gojili severnjaški belci glede tega, kako so belci videti, kako govorijo in kako se obnašajo.

"Rasno so bili enaki, a so imeli več regionalnih značilnosti s temnopoltimi, ki so prišli v Detroit z juga," piše Vance.

Ob tem citira country pesem Dwighta Yoakama o avtocesti 23, osrednji cesti, ki je vodila iz Jacksona v Ohio: "Mislili so, da jih bodo branje, pisanje, Cesta 23 popeljali do dobrega življenja, ki ga nikdar niso videli. Niso vedeli, da jih bo ta stara avtocesta vodila v svet bridkosti."

Ključ Trumpovega uspeha

In ko se tisti z liberalnejšega spektra Amerike sprašujejo, kako je mogoče, da je na predsedniških volitvah zmagal Donald Trump, je to točno zaradi popolne ignorance do tega zapostavljenega razreda.

Raje krivijo vmešavanje Rusije v volitve, kot da bi si priznali, da obstaja v ZDA ogromen segment ljudi, ki iz takih in drugačnih razlogov volijo Trumpa, ki jim iz svojega zlatega stolpa obljublja, kako se bo potegoval za delavski razred, kako bo pripeljal delovna mesta nazaj v ZDA in kako bo "povrnil ameriške vrednote".

Ta nižji belopolti delavski razred je nekoč striktno volil demokrate ("Moji stari starši so bili demokrati, ker je bila takrat demokratska stranka tista, ki je ščitila delavce.").

A nekje v vseh teh letih je demokratska stranka izgubila stik z malim človekom, z globalizmom so tovarne začeli seliti zunaj ZDA in uvažati stvari, ki so jih prej proizvajali doma.

Skrb za okolje je šla nemalokrat v škodo kmetov, zavzemanje za pravice istospolnih pa je šlo s politikami, kot so uvajanje nevtralnih spolov in omogočanja spolnih operacij mladoletnikov, tako daleč, da je ta nižji razred uvidel, da njihove vrednote, ki postavljajo v ospredje družino, niso več vrednote teh novih demokratov.

Družini in vlogi družine v življenju hilbilijev Vance v svoji knjigi namenja veliko prostora, še posebej ženskam v svojem življenju. V njegovih krajih se nikdar ne žali mam kogar koli, še manj starih mam, navsezadnje je tudi njega večinoma vzgojila babica. In da bi ubranili čast mame, stare mame ali sestre, je upravičeno tudi nasilje. In da, za Vancea je "imeti otroke, skrbeti za njih in jih ljubiti" eden od velikih ciljev in smotrov življenja.

O samskih ženskah brez otrok

In prav od tu izvira morda najusodnejša izjava do zdaj, s katero si je naveza Trump-Vance verjetno zapravila kar nekaj glasov žensk, še zlasti samskih žensk brez otrok.

"Ameriko vodijo demokrati, oligarhi in kopica žensk brez otrok z mačkami, ki so nesrečne v lastnem življenju, zato hočejo, da je tudi preostala država nesrečna. To so najprej Kamala Harris, Alexandria Ocasio Cortez in Pete Buttigieg, vsa prihodnost demokratske stranke so ljudje, ki nimajo otrok. Kako je mogoče, da smo državo prepustili takim ljudem?" je dejal Vance leta 2021 v intervjuju s Tuckerjem Carlsonom, ki je pred kratkim vzniknil in nakopal kopico težav Trumpovi kampanji.

A namesto da bi Vance skušal popraviti svoje izjave, je vztrajal s povedanim, čeprav je poudaril, da pri tem nikakor nima v mislih tistih žensk, ki si prizadevajo za otroke, pa jih ne morejo imeti.

V Kmetavzarski elegiji Vance večkrat okrca seksizem in zdi se, da je pri tem iskren, a v oznaki “samskih žensk z mačkami namesto otrok” vseeno veje toliko seksizma in predsodkov, da si je odtujil celo republikanske volivke.

In v resnici je to samo ena od točk, kjer je zaznati popolno disonanco med Vanceovimi stališči, prepričanji, zapisi in besedami. Še posebej ko primerjamo Vanceove besede iz leta 2016 s temi iz aktualne volilne kampanje, pa tudi znotraj same Kmetavzarske elegije.

Tako se denimo večkrat obregne ob "kraljice socialne podpore", kar je slabšalni izraz za ženske, ki rade volje "vlečejo" socialno podporo in molzejo državo iz čiste lenobe, pa tudi ponekod ob samo socialno državo, istočasno pa je imel ravno zaradi teh socialnih politik kot eden najrevnejših študentov delno subvencionirano šolnino na prestižni univerzi Yale.

Omejitev le nebo?

Po eni strani je celotna knjiga poklon Vanceovim "kmetavzarskim" koreninam, po drugi strani pa je v njej skrajno kritičen do svojih vrstnikov, ki se jim ni uspelo dvigniti iz revščine.

Ko Vance še n-tič uporabi floskulo o ameriškem snu, se zdi, da iskreno verjame, da je vse stvar odločenosti in discipline ter da lahko prav vsak, celo najbolj deprivilegiran kmetavzar dosanja ameriški sen.

Ob tem ponavlja mantro, da belopolti delavski razred krivi vse – razen sebe – za svoje mizerno stanje, ampak Vance v svojem neusmiljenem portretu pasu rje hodi po zelo tanki liniji med introspekcijo in golo krutostjo, s pogledom nekoga, ki se mu je uspelo nekako dvigniti nad začaran krog revščine, zasvojenosti, nasilja in brezizhodnosti, zato meni, da lahko to družbo sodi z izgovorom, da je tudi sam eden izmed njih, kmetavzar.

Večni notranji konflikt

Avtor sicer prizna, da bije znotraj sebe večni konflikt, kam spada. A ta razklanost ni nujno najboljša vrlina za politika, še posebej politika, ki si prizadeva za tako visok položaj, ko je vsaka njegova izjava preanalizirana do onemoglosti, še posebej, ko je tvoj partner Donald Trump in ko nagovarjaš Trumpovo volilno bazo, zaradi česar hočeš nočeš začneš uporabljati trumpovsko dikcijo. Pa čeprav si svojega vodjo še pred kratkim primerjal s Hitlerjem, kritiziral tiste, ki so postavljali pod vprašaj poreklo Baracka Obame (kar je počel Trump), in tiste, ki so za vse, kar gre narobe v ZDA, krivili Obamovo politiko in ekonomsko politiko (kar je prav tako počel in še počne Trump).

Vanceove razlage, zakaj si je premislil glede določenih stališč, so pogosto – ne najbolj prepričljive. Tako denimo za Trumpa pravi, da ga je včasih preziral, ker je sodil njegov nastop, ne pa vsebine tega, kar govori. Številne preostale obrate v precej radikalnejšo smer pa pripisuje – očetovstvu.

"Mož izjemne moralne fleksibilnosti"

David Frum, urednik revije The Atlantic in nekdanji tekstopisec za predsednika Georgea W. Busha, je v nedavnem pogovoru za CNN Vancea označil za “moža izjemne moralne in intelektualne fleksibilnosti”. Frum Vancea dobro pozna, saj je ta nekoč pisal pod psevdonimom za njegov portal FrumForum.

“Občudoval sem ga, menil sem, da ima pred seboj veliko politično prihodnost. Njegove sposobnosti niso vprašljive. V nasprotju s Trumpom na njem ni ničesar klovnovskega ali šarlatanskega; je izjemen talent, mož izjemne samodiscipline in skrajno ambiciozen mož. Celo bolj, kot je to običajno za politika,” je povedal Frum.

“Kjer pa se loči od večine, je, da je tudi mož izjemne moralne in intelektualne fleksibilnosti, milo rečeno. Svoja stališča je spremenil neštetokrat, njegove razlage, zakaj si je premislil, pa preprosto ne držijo ali pa se vsaj časovno ne ujemajo.”

Morda pa je prav tu stična točka med Vanceom in Trumpom – ta sposobnost oportunističnega prilagajanja položaju in pihanja na dušo volilni bazi s politikami in agendo, katere niti sam nisi privrženec.

Navsezadnje je Trump svojo strankarsko pripadnost zamenjal kar petkrat, odkar se je leta 1987 registriral na Manhattnu kot republikanec, v intervjujih pred svojo prvo kandidaturo za predsednika pa je svoja politična prepričanja označeval za “bližja demokratskim”.

Skrivnost ameriškega sna je v resnici samo v tem, kako vešč si prilagajanja situaciji in prepoznavanja, kdo ti lahko pomaga do vrha.