Z besedami Pokopališče je zrcalo zgodovine je avtor knjige Ferdinand Kühnel takoj na začetku poudaril pomen nagrobnikov, ker odražajo dramatično izginjanje slovenščine ne le na pokopališčih, ampak tudi v splošnem družbenem razvoju Koroške, obenem pa tudi ukrepanje državnih in deželnih oblasti v škodo slovenščine. Predavatelja sta zahtevala zaščito teh spomenikov, saj so neodtujljiv del spominske kulture in slovenske ter vsedružbene kulturne dediščine. Najboljši način njihove ohranitve je in bo, kot že nekolikokrat v preteklosti, naša samopomoč.

Ferdinand Kühnel je obiskal vsa južnokoroška grobišča, oprl se je na materialne artefakte, kot so to nagrobniki in drugi dokazi in sledovi slovenščine, nadalje na pisne vire kot župnijske matrike, krstne, poročne ter mrliške knige ter tudi na časovne priče in pogovore z njimi. Območje šudije je obsegalo deset dekanatov, 138 far in 211 pokopališč.

Z izbranimi primeri je prikazal ponemčevanje, potujčenje družinskih imen in nagrobnikov. Iz Erženov so v soglasju in tudi na ukaz deželne vlade postali Erscheni, iz Ropačev pa Ropatschi. Neznano je tudi število slovenskih nagrobnikov, ki so za vselej izginili in še zmeraj izginjajo na primer v žrelu strojev za mletje kamna v namene asfaltiranja. Tak primer iz Sveč je opisal dr. Zdravko Inzko, ki mu je v zadnjem trenutku uspelo oteti pomemben nagrobnik.

Najbolj dramatična zareza na jezikovni in s tem tudi narodnostni plati in podobi dežele se je dogajala po plebiscitu, po letu 1920, traja pa vse do danes, torej zadnjih sto let. Teh sto let je polnih dogodkov in zarez, ki so pospeševali izginotje slovenščine. Najhujša je bila doba nacizma, a tudi pred njo in po njej so koroške in avstrijske oblasti vse do danes pridno brusile in uporabljale pravna in politična orodja proti slovenščini in v prid nesramnega ponemčevanja. Ob tem so se kaj malo brigale za haaško konvencijo o zaščiti kulturne dediščine in za avstrijske zakone o spomeniškem varstvu.

Srž predavanja je vsekakor ugotovitev, da moramo te nagrobnike, spomenike naše bitnosti, ohraniti in dokumentirati z vsemi razpoložljivimi in sodobnimi sredstvi. Če jih ne bomo, bomo izgubili tudi dokumente krajevne in narodne zgodovine. To je na primeru znanega, v Šmihelu rojenega čebelarja Jeklja, prikazal Karel Gril. V krog odgovornih za ohranitev in zaščito nagrobnikov pa bo neobhodno treba vključiti tudi cerkvene ustanove, zakonodajalca, upravljalce britofov in seveda slovenske kulturne ustanove.