"Ni bilo druge, dala se je gor," mi neki dan razlaga sodelavec o znanki, še ne stari 30 let, ki na moje začudenje išče partnerja na Tinderju, aplikaciji za iskanje partnerjev. "Torej se ljudje danes ne dajejo več 'dol', ampak 'gor'?" ga vprašam.

Nič nenavadnega ni, da na trgu obstajajo že butične aplikacije, recimo za ortodoksne Jude Forj, pa kristjane (BigChurch, eHarmony), celo hollywoodski zvezdniki imajo svojega – Raya ali Tinder Iluminatijev, kot mu pravijo pogovorno člani tega posvečenega društva, katerega del lahko postaneš le, če imaš močno bazo sledilcev na Instagramu (morda pa sta se prav tam znova našla Ben Affleck in Jennifer Lopez).

Občutnega zvišanja števila uporabnikov med epidemijo pa ni zaznal le Tinder, ampak tudi druge platforme za zmenke, kot so OkCupid, Hinge, Bumble, Grindr in Ona-on. Slovenski portal, ki ima okoli 80.000 mesečnih uporabnikov, jih je imel ob lanskem prvem epidemičnem zaprtju 30 odstotkov več, uporaba storitve pa se je v tem času povečala za 50 odstotkov.

Teorija "sušenja" ženskih jajčnikov

Fenomen dajanja gor sem preizkusila tudi sama (ni bilo druge izbire), a še pred tem samo pomislite: ženska ima omejeno biološko uro, epidemija pa traja že drugo leto. Če je bila pred dvema letoma stara 33 let, je danes 35, če je bila pred dvema letoma stara 38, je danes 40 let. Ob zaprtju javnega življenja, uvedbi priporočene večje medosebne razdalje in nošenju zaščitnih mask teorija o "sušenju" ženskih jajčnikov torej niti ni tako iz trte zvita (sploh če vemo, da ženske v nasprotju z moškimi do 30. leta porabimo skoraj 90 odstotkov svojih jajčec).

A pri tem ni pomemben le dejavnik tiktakanja biolške ure. Tinderjeva raziskava Prihodnost zmenkov je fluidna (The Future of dating is Fluid, 2020) razkriva, da so ljudje pogrešali predvsem bližino, človeški stik.

"Rada bi, da me kdo pogladi po laseh", "želim se držati za roke" in "crkljanje" so bili opisi, ki so se pojavili pod profilnimi fotografijami: uporaba besede crkljanje je v tem času narasla za 23 odstotkov, držanje rok pa za 22 odstotkov.

Med epidemijo najbolj osamljeni stari med 18 in 34 let

"Moč dotika nas pomiri in na neverbalen način pove, da smo opaženi, ljubljeni, počutimo se dobro," pojasni psihodinamična svetovalka Marija Suša Walmsley in doda, da je dotik pomemben že od rojstva, hkrati pa je spodbuden dejavnik vzgoje.

"A treba je ločiti osamljenost od socialne izolacije," nadaljuje sogovornica. Ob tem navede nedavno raziskavo britanskega inštituta za javno zdravje, ki ugotavlja, da se je osamljenost najbolj povečala v starostni skupini med 18. in 34. letom. Če jih je pred tremi leti v tej starostni skupini le tri odstotke priznalo, da so ves čas ali večino časa osamljeni, jih je novembra lani tako menilo že 26 odstotkov.

In zanimivo, glede na raziskavo v Italiji je želja pri kar 37 odstotkih parov, ki so pred epidemijo hoteli imeti otroka, zdaj usahnila, "predvsem zaradi finančne negotovosti in skrbi glede negativnih učinkov na nosečnost", doda Suša Walmsley.

Ko odkriješ svoje sodelavce, bivše in tudi poročene

29. marca lani, ko je bil večji del sveta v zaprtju (lockdown), je Tinder dosegel svojevrstni rekord, ko so uporabniki v enem dnevu na zaslonih svojih telefonov izvedli tri milijarde potegov levo (za ta mi ni všeč) ali desno (za ta mi je všeč).

"Kaj pa naj, če me zaprejo za tri mesece, saj se mi bo odpeljalo," razlaga 34-letna Anja, ki trenutno živi in študira režijo v Angliji.

Uporablja aplikacijo Hinge, pričakovanj nima, "a od nas takšen način spoznavanja zahteva tudi sodoben način življenja. Prav zdaj bom imela virtualno predavanje na daljavo," pravi. Najbolj "grozna izkušnja", ki jo je doživela na aplikaciji za zmenke, je bila, ko je tam videla svoje sodelavce iz službe v Ljubljani, "vidiš poročene moške, vidiš svoje bivše, sosede". "Ljubljana oziroma Slovenija sta premajhni," oceni.

Od iskanja parterjev in seksa do sugar daddyjev

Prav zato si je Boštjan omislil potni list (passport), ki ga (za doplačilo) ponuja Tinder. To pomeni, da je lahko fizično v Ljubljani, a se lokacijsko v virtualnosti premesti v Rio de Janeiro, na Filipine in še kam. "Na OKCupidu, ki pokriva ves svet, so 19, 20 let stare Filipinke z otrokom, ki hočejo v Evropo. A če ne znajo angleško, se težko z njimi pogovarjam," opiše zagato štiridesetletnik, ki že osem let dejavno uporablja vsaj štiri aplikacije; poleg OKCupida še Bumble, Tinder in Happen (in ki se izkaže za izkušenega sogovornika na tem področju). Partnerice nima, razočaranj kljub "poraznim izkušnjam" tudi ne.

Sorodna novica OnlyFans - vir hitrega zaslužka za gola dekleta, a poln pasti

"Večina moških išče le seks, ženske iščejo resno zvezo, tudi seks ali gospodarja (SDM), nekateri iščejo starejše gospe."

Med epidemijo je opazil, da je bilo na tovrstnih aplikacijah več mladih, "saj niso mogli v klube", več vplivnic, "ki so si nabirale sledilce na Instagramu", pa takih, ki so iskale sponzorje, "sugar daddyje. Z emojiji označijo lik moškega z brki in poleg dodajo lik bombona". Kot pravi, je bilo tudi nekaj takih, ki so na svoj profil pisali "cepilci stran" (le kaj se je v Sloveniji zgodilo z božanjem las in držanjem za roko?).

Pojavile so se tudi zloglasna platforma OnlyFans in tudi prevare. "Veliko je Kitajk, ki imajo lažne profile. So zelo odzivne in kaj hitro te zvabijo na telefonski pogovor na WhatsApp, kjer ti skušajo prodati neko obskurno kriptovaluto, njihova telefonska številka pa je iz Hongkonga." (In potem se čudimo, da je bila kriptovaluta Squid Game nateg).

Pa so vse te aplikacije resnično namenjene iskanju partnerja ali zgolj zibanju avtomobilov na parkirišču ZOO-ja Ljubljana (ki je bil menda med epidemijo vroče mesto za zmenke)?

"Moški so povsod, kjer so ženske, ženske pa so ugotovile, da so takšni portali izjemno koristno orodje zanje, saj (potencialne partnerje) spusti skozi kontaktni filter in z vprašanji preveri, ali je vreden nadaljnjega pogovora. Moški izbira, ženska izbere," pojasni Luka Kogovšek, sociolog in ustanovitelj portala Ona-on.

tinder_nocne_more: Vse več je izsiljevanja žensk

Administrator profila na Instagramu tinder_nocne_more (ki želi ostati anonimen, kot vsi sogovorniki v tem prispevku) na vprašanje, katera je največja nočna mora Tinderja, odpiše, da je vse več nasilja in poniževanja žensk, "ki pri nas iščejo pomoč, kaj narediti. Moški jih izsiljujejo v smislu – če mi ne izpolniš te spolne želje, bom izdal vse, kar sva si pisala."

Posebnost omenjenega profila, ki je pred dnevi upihnil svojo tretjo svečko skupaj s svojimi 13.000 sledilci, je objavljanje (neposrečenih) dialogov uporabnikov. "Saj ni važn, važn, da je vlažn, pa da so noge narazen," se glasi eden izmed biserov Tinderjeve haiku poezije.

Zato z vso resnostjo na policijo pošljem novinarsko vprašanje. "V povezavi z ustrahovanjem, grožnjami ali izsiljevanjem na spletnih aplikacijah za zmenke oziroma spoznavanje partnerjev prijav nismo obravnavali," odgovorijo. Ob tem izkoristim priložnost še za vprašanje glede tistega zibanja avtomobilov na parkirišču.

"Podatkov o kršitvah javnega reda in miru med epidemijo, ko je bilo prepovedano gibanje med občinami in po 22. uri, ko bi naj se posamezniki dobivali v avtomobilih, gozdovih idr., ne vodimo," odgovorijo s policije. Ob tem navedejo, da so med 26. marcem in 22. aprilom letos obravnavali 536 kršitev Odloka o začasni omejitvi gibanja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-Cov-2. Največ kršitev je bilo med 19. in 23. uro.

Kako smo se med epidemijo razvili v homo covidensisa?

"Ni več dvoma, splet je postal glavni način za spoznavanje ljudi, storitve napredujejo. Na spletu je že zdaj 90 odstotkov samskih, verjetnost, da bodo nekoga spoznali na spletu, pa je neznansko večja kot v okolju, v katerem se gibljejo. To je kot trgovina: na spletu imaš vse izdelke, v trgovini pa le 15," meni Luka Kogovšek.

Spletno izbiro partnerjev tudi antropolog Dan Podjed podobno označi za digitalni supermarket partnerjev. "Postali smo covidni ljudje," pravi, "Homo Covidensis, ki se druži na zaslonih. Morda pa nam je takšen način spoznavanja bolj "naraven", ta hip bližji, namesto da hodimo sedet v lokal in prežat na pravo osebo, vzpostavit prvi stik. To je zdaj že celo nekoliko retro in nenavadno," meni antropolog.

Novost aplikacij – videopogovor, ki lahko razkrije več

Večina Tinderjevih uporabnikov med epidemijo je bila pripadnikov generacije Z (1995–2000) – ti so bili osamljeni in so hoteli spoznavati nove ljudi.

Sorodna novica "Ko vidiš dedka kupovati na AliExpressu, veš, da so se zgodili tektonski premiki"

Slovenci nekoliko odstopamo; na slovenskem portalu Ona-on je največ uporabnikov starih od 35 do 55 let, vse več pa je starejših, tudi več kot 70 let (če so med epidemijo začeli uporabljati kreditne kartice in kupovati na AliExpressu, je to verjetno najmanj, kar so lahko naredili za izboljšanje svojega družabnega življenja). "Ravno pred kratkim sta se poročila dva naša uporabnika, on star 80 let, ona 75," navdušeno nadaljuje Luka Kogovšek.

Dan Podjed ob tem kot bistveno prednost aplikacij za zmenke izpostavi geolokacijo, "da lahko iščeš ljudi, ki živijo v tvoji bližini" (razen če si Boštjan), Kogovšek pa videopogovore, novost, ki jo je prinesla epidemija. "Lahko slišiš barvo glasu, gestikulacijo, začutiš energijo človeka na drugi strani, oceniš njegov smisel za humor, ki skozi dopisovanje morda ne pride do izraza," razlaga sociolog.

Sorodna novica Bridgerton: zgodovinska romanca (končno) na prvem tiru

A spremenilo se je še nekaj, ljudje so se začeli resneje pogovarjati, pogovori so bili daljši, pravi Tinderjeva analiza. Tako so uporabniki komentirali ameriške volitve, pa popularne vsebine, kot je bila Netflixova fikcijska zgodovinska serija Bridgerton ali pa serija Love is Blind (Ljubezen je slepa), v kateri so se kandidati spoznavali v posebnih kapsulah, a so se lahko le pogovarjali, videli se niso. Po koncu serije so dva tedna živeli skupaj, nato je sledila poroka (ne pri vseh, seveda).

Na Instagramu je postal priljubljen tudi profil @loveisquarantine, na katerem posamezniki v videoizpovedih opisujejo svoje izkušnje z zmenki na spletu. Netflix pa je lansiral celo film Love Hard, slabo mešanico Seksa v mestu in Bridget Jones, v tem se novinarka, ki piše blog o svojih poraznih zmenkih, za božič odpravi v drugo državo k fantu, ki jo je prepričal v vseh pogledih – ko pride tja, pa ugotovi, da ni to, za kar se izdaja (catfish).

Takšno nelagodje je na zmenku izkusil Peter, 35-letni gradbeni tehnik, ko se je v lokalu nasproti njega usedla drugačna oseba, kot se je izkazovala na fotografiji na Tinderju. "Razložila mi je, da je fotografija pač stara deset let. Komaj sem zdržal tisto uro," negoduje.

Ob tem je zanimivo, da mu je bila ženska izbranka očitno dovolj všeč, da se je z njo sešel, a preprosto ni mogel predelati diskrepance v njeni fizični pojavnosti.

Anja Pogladič je v magistrskem delu z naslovom Predstavljanje sebe in dojemanje drugih s pomočjo aplikacije Tinder (2021) izpostavila, da je iskanje partnerjev na spletu strukturirano, kot ekonomska transakcija. "Posameznik je spremenjen v proizvod, ki tekmuje z drugimi na odprtem trgu. Trg regulira zakon ponudbe in povpraševanja, zato je srečanje rezultat bolj ali manj stabilnega niza preferenc. Postopek iskanja partnerjev je omejen s problemom učinkovitosti, srečanja pa so strukturirana kot tržne niše, kjer se profilom pripiše določena ekonomska vrednost," je zapisala.

Nov poklic na vidiku: iščem urejevalca profila na Tiderju?

Ne pozabimo, Tinder, Ona-on, Bumble, OkCupid, Hinge, Grindr so zasebna podjetja, ki služijo na svojih uporabnikih. Tako Dana Podjeda ne bi presenetilo, če bi se v prihodnosti pojavil poklic, ki bi uporabnikom urejal stike na Tinderju. "Namesto vas bi sestavil res dober profilni opis, vas fotografiral, morda bi namesto vas celo komuniciral z osebo. Ob fizičnem stiku pa bi se ta podoba seveda kaj hitro razblinila."

Tiranija telesne višine

Poleg tega je dejstvo, da je na aplikacijah več moških kot žensk. Sama sem v prvih 15 minutah od prijave v aplikacijo prejela 99 plus všečkov. V prvih treh dneh sem na levo podrsala okoli 800 profilov, ujemanje (match) je bilo potrjeno z dvajsetimi izbranci, pogovor je stekel z enim.

Ko pogledaš hudiču v oči, preživiš, a pekel občutiš nekaj dni prej, bi opisala priprave ob svoji registraciji na Tinder. Ob pregledovanju podob testosteronskih moških (starih od 28 do 42 let) sem se kaj kmalu počutila, kot da v banki sperme iščem najprimernejšega oplojevalca, in upanje, da bi našla vsaj primernega sogovornika, je z vsakim potegom levo plahnelo (čeprav sploh nisem imela namena najti partnerja, ampak sem bila catfish).

Vsi so natrenirani (tudi če niso), vsi se ukvarjajo s športom (tudi če ne marajo športa). Sončna očala, v ozadju gore. Sončna očala, v ozadju morje. Stiskajo mišice, stiskajo mlahave trebuhe, nekateri so v savni, nekateri celo v hlevu z govedom. Najde se tudi kakšen znani Slovenec. Srce vedno bije hitreje, če je na fotografiji gasilec (in s težkim srcem ga podrsaš levo, ker kaj če bo on podrsal levo mene, ko bom imela poplavljeno stanovanje) ali pa ima potencialni kandidat ob sebi kužka (redkeje mucko). Nekateri se fotografirajo celo s svojimi otroki.

Pornifikacija družbe

A najbolj neverjetne so se mi zdele fotografije posameznikov na Aljaževem stolpu zgoraj brez. "Za Slovence je fotografiranje pred tem slovenskim falusom, ki je naš ponos, tradicionalna lokacija za privlačno Tinder fotografijo," komentira Podjed. "Tu je tudi neka simbolika," nadaljuje, "premagal sem goro, prišel sem na najvišjo točko in tu sem, zate, vzemi me!"

Idealizacija spolnosti, seksualne privlačnosti in mladosti, to, da se moški in ženske prikazujejo bolj izzivalne, kot so v resnici, "vodi v pornifikacijo družbe", sklene antropolog.

In prav nič drugače ni na strani žensk. Kot pove Boštjan, se jih kar 80 odstotkov v Avstriji fotografira po gorskih vrtovih, "pri tistih križih". V Sloveniji prevladujejo pohodnice ali pa so na sprehodu s kužki. "Pri mlajših prevladujejo kopalke (thirst trap), kar se pojavi tudi pri nekoliko starejših." Pa fotografije iz lokalov, delovnega okolja, "nekatere objavijo fotografije, ki niso za nikamor, kot da si res ne želijo nikogar spoznati. V pižami na kavču, fotografirane od spodaj, dvojna brada – skratka neurejene. Te so stare 37 in več. Mlajše, od 20 let, pa delajo celo meme, objavljajo fotografije z zabav." Poleg tega pa morajo biti "moški visoki, vsaj 180 centimetrov in več, čeprav je ženska visoka 165 centimetrov", negoduje Boštjan.

Gnilo jajce nekje, zlato jabolko drugje

Boštjan ob tem omeni fenomen hiperganije. To pomeni, da naj bi bile ženske nagnjene k temu, da iz biološke motivacije izberemo moškega, za katerega presodimo, da ima najboljše gene. "Ženska se ujame tako rekoč z vsakim, ki ga izbere, saj je toliko povpraševanja na drugi strani. Razmerje je recimo sto proti ena, zato se lahko odločajo za ultra najboljše, nas, navadne moške, pa spregledajo. Ti so razočarani (ker nimajo nobenega ali zelo malo ujemanj) in gredo dol (z aplikacije)."

Popolnoma drugo izkušnjo pa je imel Boštjan v Braziliji (čeprav je bil dejansko v Ljubljani, kar mu je omogočil Tinderjev passport). "Brazilija je neka tretja država, sam pa sem beli moški, ki daje tamkajšnjim ženskam upanje, da sem tudi bogat. Dobil sem toliko ujemanj, da se nisem mogel z vsemi naenkrat pogovarjati." Gnilo jajce nekje, zlato jabolko drugje (in Boštjan je v nekem drugem kontekstu postal ultramoški).

Kdo se bo (pri vsej tej izbiri) sploh še trudil vlagati v zvezo?

A vprašanje je, kaj psihološko takšno ravnanje pomeni za človeka in prihodnost človeških odnosov (če že postajamo homo covidensis in so aplikacije za zmenke postale nujno zlo). Nekdo, ki v resničnem življenju nima partnerja, je v neresničnem svetu "vroča roba". In zakaj bi se sploh še trudili z zmenkom, kaj šele z vlaganjem energije v obstoj zveze, ko te v digitalnem supermarketu čaka 100 novih snubcev (in to v 15 minutah)?

"S tem je povezana tiranija izbire," pravi Dan Podjed. "Ko si izbereš enega partnerja, že razmišljaš, ali je bila to napaka in ali bi bil kateri koli drugi boljši. Ne nehate iskati in to je lahko težava, da platforma določa navade in način življenja," doda.

Nejka: Razmisli, zakaj greš sploh gor?

"Napisal mi je, da ne prenese žensk, ki pijejo pivo, zato sem ga odstranila. Vmes sem aplikacijo tudi izbrisala, a sem se potem vrnila in mu dala še eno priložnost," pripoveduje 30-letna Nejka. Še dobro. S partnerjem, ki ga je spoznala med epidemijo na Tinderju (in sprva zavrnila zaradi komentarja o pivu), sta skupaj že pol leta. "Imela sva podoben pogled na prihodnost, skupne želje in lastnosti (…) pa tudi seks je bil dober," se zahihita.

Njen nasvet za iskanje partnerja na tovrstnih platformah? "Razmisli, zakaj greš sploh gor. Zavedati se moraš, da je to virtualni svet, in ne resničnost. Prepustiti se moraš toku, to pomeni, da prvi, ki ti piše, ni nujno tvoja usoda." Predvsem pa "moraš poznati sebe in biti odrasel, 90 odstotkov uporabnikov je nepripravljenih in izgubljajo čas le za iskanje seksa".

Postajamo družba, ki ljubi več ljudi hkrati

To, da imajo danes že najstniki na Instagramu in TikToku tisoč ali deset tisoč sledilcev, ni nič nenavadnega. A s tem se razblinja tista močna povezava, ki jo sicer imamo s sorodniki, prijatelji, partnerji. Močne vezi, kot smo jih vzpostavljali pred dvajsetimi leti, so se začele krhati. Vzpostavljamo več zvez, ki so šibkejše.

"V krizi iščemo novo normalnost, a verjetno bomo prej našli novo nenormalnost ali noro normalnost," meni Podjed. "Ponotranjili smo idejo, da smo lahko romantično povezani z več ljudmi. Romantični ideal, da nam srce bije le za enega, se je spremenil, srce vam lahko bije za celo množico ljudi," doda.

O. K., ampak ali lahko vse te ljudi na spletu ljubiš enako močno? Ali ni to morda past neskončne izbire, zaradi katere lahko ostaneš sam (tu znova nastopi teorija sušenja jajčnikov)? In, kaj ta diskrepanca dolgoročno pomeni za človeštvo? Se bomo za partnerske zveze sploh še pripravljeni truditi?

Marija Suša Walmsley je prepričana, da ljudje vendarle ne bodo pripravljeni manj vlagati v zvezo. "Želimo si bližine in intimnih odnosov. Vsak želi biti ljubljen, sprejet in tudi mi si želimo ljubiti druge."

"Možnosti sta dve," pa pomirja Dan Podjed in nadaljuje, da "morda pa to pomeni, da nastaja boljša, bolj solidarna in povezana družba, ko bomo ljubili več ljudi hkrati, kar morda ni tako slabo". "Monogamne zveze ne obstajajo povsod po svetu in niso nujno ideal za prihodnost (…) Morda nekaj podobnega počnemo na Tinderju, ko letamo s cveta na cvet in ves čas iščemo nektar romantične ljubezni, ki pa je nedosegljiv."