Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
»Kako je lahko umetnik svoboden, če je odvisen od maminega denarja?« se sprašuje Mário Roberto, pisatelj, cineast, slikar in igralec. »Kako je lahko umetnik svoboden, če je odvisen od maminega denarja?« se sprašuje Mário Roberto, pisatelj, cineast, slikar, kipar in celo igralec, ki je v središču otoškega mesta Ponte Delgada odprl prodajno umetniško galerijo, v kateri razstavlja svoja dela. Mami je za 90. rojstni dan prinesel prav posebno darilo.
Živeti čim dlje in čim bolje je želja, ki jo nekaterim pomagajo uresničiti popolni neznanci. Za strokovno besedo transplantacija se skrivajo resnične, na eni strani boleče, na drugi bolj vesele zgodbe. Pripovedujejo jih prejemniki darovanih organov, mlada ženska, ki na darovalca še čaka, in družina fanta, ki se je ob njegovi nenadni smrti soočila z vprašanjem o darovanju njegovih organov. O pomislekih, dvomih, žalosti in sreči, o strahu, negotovosti in tiktakanju ure, upanju in življenju, ki gre kljub vsemu naprej, o novem, drugačnem življenju, pripovedujejo Franc, Albin, Andreja, njihovi bližnji in Žigova družina. Scenarij: Milica Prešeren, režija: Jaka Krivec. Film Darovanje organov je del dokumentarne serije Posebne zgodbe. Ta daje glas tistim, ki jih pogosto ne slišimo in ne vidimo, a bi jih morali, zgodbam in ljudem, ki ne govorijo le o sebi, temveč tudi o naši družbi in času, s svojega zornega kota pa nam ga pomagajo razumeti tudi strokovnjaki. Urednica serije je Milica Prešeren, nastaja pa v Uredništvu izobraževalnih oddaj Kulturno-umetniškega programa TV Slovenija.
Kdo so transspolne osebe? Kakšno je njihovo življenje v Sloveniji? Kaj počnejo? Kakšne težave jih pestijo v naši družbi ? V oddaji bomo prisluhnili štirim transspolnim osebam, ki so se v javno življenje vključile kot osebe tistega spola, ki ga čutijo kot sebi lastnega, in ne tistega, ki jim je bil pripisan ob rojstvu. Skozi njihove zgodbe bomo osvetlili še precej nepoznano področje transspolnosti, saj prav pomanjkanje relevantnih informacij tudi v naši družbi pripomore k nevidnosti transspolnih oseb ter nerazumevanju, porajanju predsodkov in nesprejemanju. Zakaj? So le zaradi svoje spolne identitete res tako drugačne, za nekatere celo družbeno nesprejemljive? Scenaristka in urednica serije Neva Novljan, režiser Vojko Boštjančič.
Tufan na svojih slikah pripoveduje zgodbo o človeškem življenju in krivicah, ki so doletele njegovo domorodsko skupnost v hribovju Čitagong. Tufan Čakma na svojih slikah pripoveduje zgodbo o človeškem življenju in protestira proti krivicam, ki so doletele njegovo domorodsko skupnost v bangladeškem hribovju Čitagong. S tem ogroža svoje življenje, saj oblastniki oporečnikov ne trpijo. Dela tega likovnega umetnika so čudovita hvalnica naravi. Uničili so jo, da so dobili zadrževalno jezero, ki je preplavilo zemljo njegovih dedov.
V jeseni življenja gozdar Anton Prelesnik potuje po jesenskem gozdu, v katerem je preživel glavnino svojih let. Kočevski gozd je njegov dom. V njem je osmislil burno in težko življenje, ki zagrinja prenekatero usodo ljudi: delavce na nekoč znameniti roški žagi, kočevske Nemce, oskrbljene ranjence v partizanskih bolnišnicah, pomorjene v zunajsodnih pobojih … Film je poklon junaku, ki gozd spoštuje, skrbi zanj in diha z njim že od otroških let. režiserka: mag. Alma Lapajne scenaristka: Mojca Perat direktor fotografije: Robert Doplihar montažer: Zvone Judež
Ko je Duba Sambolec študirala na ljubljanski ALU, se je profesorjem uprla tako, da je ustvarila hiperrealistične kipe snažilke Ančke in ekonoma Martina. Nato je spoznala bitumen in ga v svojih skulpturah kombinirala z medenino in konjsko žimo. V osemdesetih je ustvarjala čutne prostorske instalacije. Ko se je po dveh desetletjih poučevanja na Norveškem vrnila v Slovenijo, so njeni objekti pripotovali v velikanskih lesenih zabojih, ki jih je sama izdelovala skoraj eno leto. Posvetila se je obnavljanju kipov iz začetnega obdobja njenega ustvarjanja.
Kdaj in zakaj je Žiga prvič pomislil na samomor? Kaj ga je gnalo, da si je poskusil vzeti življenje in zakaj si to še vedno želi? Kako razumeti samomor bližnjega, ki si ga imel rad? Kako Anja živi s to izkušnjo in kaj vse je pretrpela? V Sloveniji je v zadnjih letih povprečno letno število samomorov okoli 400. So resničnost, ki ne bo izginila, če jih odmislimo ali o njih ne govorimo. Odkritim, bolečim in iskrenim izpovedim in razmišljanju o samomoru, stigmi, vzrokih in posledicah se poleg tistih, katerih življenje je zaznamoval samomor, in njihovih bližnjih pridružujta tudi strokovnjaka, psihologinja dr. Saška Roškar in psihiater dr. Borut Škodlar. Scenarij je napisala Milica Prešeren, režirala je Alma Lapajne. Film Samomor je del dokumentarne serije Posebne zgodbe. Ta daje glas tistim, ki jih pogosto ne slišimo in ne vidimo, a bi jih morali, zgodbam in ljudem, ki ne govorijo le o sebi, temveč so tudi ogledalo našega časa in družbe, držati pa ji ga pomagajo strokovnjaki. Urednica serije je Milica Prešeren, nastaja pa v Uredništvu izobraževalnih oddaj Kulturno-umetniškega programa TV Slovenija.
V zadnji oddaji izobraževalno-dokumentarne serije Slovenska narečja bomo prisluhnili še slovenskim narečjem v Avstriji: ziljskemu , ki se govori v Ziljski dolini, rožanskemu v osrednji in južni Koroški ter obirskemu narečju, ki je sicer najmanjše narečje koroške narečne skupine, govori pa se na območju okoli Železne Kaple. Med posameznimi narečji ni ostrih mej, saj postopoma prehajajo druga v drugo. Ziljsko narečje bomo spoznavali skozi opise domačinov, ki nam bodo v narečju ponosno predstavili svojo slikovito ziljsko nošo, rejo in značilnosti znamenitih noriških konjev, na katerih fantje jezdijo tudi ob štehvanju, prek otrok in drugih pevcev bomo spoznali ziljske ljudske pesmi. Prek pesnikov, gledaliških igralcev, otroških pevskih, avtorjev slovarjev, zbirateljev pravljic v narečju in drugih bomo v oddaji spoznali še značilnosti obirskega in rožanskega narečja. Najpomembnejše značilnosti posameznega narečja pa nam bodo odstirali vodilni dialektologi in drugi kulturni delavci, ki se na Koroškem zavzemajo za negovanje in ohranitev slovenskih narečij v Avstriji.
V središču Dunaja je nastal zelenjavni vrt, ki sta ga zasnova mlada zanesenjaka. Z njima sodeluje bližnja restavracija, pridružili pa so se jim tudi študentje, ki zbirajo kavno usedlino in na njej gojijo gobe. V neposredni bližini Pariza poteka ekološki projekt vzreje piščancev, ki se je povezal s knjigarno in restavracijo, kupci pa so predvsem Parižani. Medtem na številnih strehah Amsterdama »zdravniki streh« pridelujejo zelenjavo. V okviru projekta so med drugim obnovili staro osnovno šolo, kjer je zaživela tudi restavracija.
Tisto, kar bi na glavi slovenske zemljevidne kokoške lahko zaznali kot čopek, rožo, je Porabje. S tem mislimo seveda na tisti del Madžarske, ki ga poseljujejo Porabski Slovenci. Slovenci, ki še vedno govorijo – po domače, se pravi v slovenskem narečju. Jezik, ki ga govorijo je inačica prekmurskega narečja in se zato lahko brez težav sporazumevajo s Prekmurci na Goričkem v sosednji Sloveniji. Številne druge zanimivosti o narečju nam predstavi dialektologinja dr. Mojca Kumin Horvat z Inštituta Frana Ramovša ZRC SAZU. Slovensko narečje se govori v 8 vaseh v dolini reke Rabe na Madžarskem: v Gornjem in Dolnjem Seniku, Ritkarovcih, v Števanovcih, Verici, Andovcih, Sakalovcih in Slovenski vesi. Žal so večdesetletna zaprtost Porabja, gospodarska, kulturna in jezikovna izoliranost od matičnega naroda in asimilacija povzročile škodo, toda še vedno je v omenjenih vaseh slišati domačine, ki govorijo, kot pravijo, po domače, v slovenskem narečju. Da tudi mladim narečje ni tuje, nam bodo dokazali otroci iz dvojezične šole v Gornjem Seniku, za ohranitev slovenskega narečja v Porabju imata velike zasluge tudi Radio Monošter in časopis Porabje, domačini v narečju ustvarjajo tudi gledališke igre, znani so pevci ljudskih pesmi, pesniki, pisatelji, domačini pa so nam predstavili tudi nekatere tradicionalne obrti na tem območju – izdelovanje cvetja iz krep papirja in izdelovanje pletenih košar ter nas popeljali v skrivnosti porabske kulinarike.
Dokumentarna serija "V treh stenah" je trilogija o antologijskih stenah naših gora, pri čemer ima vsaka stena svoj specifičen karakter in zgodbo. V drugem delu se v Kamniško-Savinjskih Alpah odpravimo v navpično steno Lučkega Dedca. Alpinistki Marija Jeglič in Eva Dolenc splezata Centralni steber, ki je kar nekaj časa veljal za najtežjo plezalno smer v naših gorah. Vzpon se prepleta s humorjem, razposajenostjo in pogledi obeh plezalk. Zgodbo dopolnjujejo alpinistka Marjana Šah Štrok, gorski vodnik Milan Romih in zgodovinar dr. Peter Mikša.
Da je na Koroškem ati atej, da Korošci veznik in nadomestijo s pa in da je na Koroškem babica bica, smo morda že slišali, toda tu je še cela vrsta narečnih izrazov, ki jih ne-Korošci sploh ne poznamo. Koroško narečno skupino sestavlja kar šest narečij in eno podnarečje. Avtorica Neva Novljan bo v oddaji osnovne značilnosti koroških narečij, predvsem mežiškega in podjunskega, odkrivala s pomočjo razlag dialektologinje dr. Anje Benko ter druščine zgovornih Korošcev: zapel in govoril bo koroški kantavtor Milan Kamnik, ki nikoli ni skrival, da je ponosen Korošec, domačin s Strojne nam bo zaupal skrivnost delanja znamenitih šintlov, osnovnošolci iz Raven na Koroškem bodo gledališko oživili del pripovedi njihovega znamenitega rojaka Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca, domačinka iz Libelič nam bo zaupala star recept za koroško specialiteto – trento, zeliščarji iz društva Povojček bodo z nami delili zdravilne napotke. Gledalce bo v koroškem narečju nagovoril celo sam kralj Matjaž. Pojoči koroški govorici bomo skozi oddajo sledili skozi slikovite koroške kraje, vse od Kotelj, Raven na Koroškem, Prevalj, Mežice, Črne na Koroškem pa do Dravograda in Mute.
Čeprav dvojina ni izključno slovenska, saj jo poznajo ne le drugje po Evropi, temveč tudi po svetu, je vendarle naša, posebna. Kje je (bila) prisotna, kaj se z njo dogaja danes in kaj se ji obeta? Na svojevrstnem potovanju skozi čas in slovenske pokrajine se razkrivajo razlike, značilnosti, zanimivosti dvojine, tako v jeziku kot v parnem plesu in partnerskih, medosebnih odnosih. Poglede na večpomensko dvojino vsak iz svoje perspektive odstirajo strokovnjaki in znanstveniki z različnih področij, ki med drugim opozarjajo na pestrost in različnost slovenskih pokrajin. To so razmisleki o dvojini in njeni večplastnosti, zgodovini, razvoju, vlogi, pomenu in današnji (ne)uporabi oz. (ne)izumiranju. Scenaristka Milica Prešeren, režiser Primož Meško, direktor fotografije Aleš Živec, montažer Matjaž Jankovič.
Ob trideseti obletnici samostojne države so v Uredništvu izobraževalnih oddaj pripravili oddajo Slovenski likovni simboli, v njej pa so si kot izhodišče postavili vprašanje o specifičnem izrazu, vsebini in slogu slovenske likovne umetnosti v zgodovini in danes. S to temo so se ukvarjali številni strokovnjaki in umetniki zlasti na prelomu iz 19. v 20. stoletje, ko se je vzpostavljala nacionalna umetnost v ustvarjalnem, organizacijskem in študijskem smislu, danes pa nekateri menijo, da ta vprašanja niso več aktualna. Pri nastajanju oddaje so sodelovale številne institucije in odlični strokovnjaki s področij kulture in likovne umetnosti ter zanimivi sodobni ustvarjalci raznolikih umetnostnih področij. Scenarist: Andrej Doblehar Režiser: Božo Grlj.
Ste vedeli, da vsi Gorenjci ne govorijo gorenjsko? In da na Gorenjskem ženske ponekod govorijo »na fanta«? V tretji oddaji serije Slovenska narečja nam bodo dr. Jožica Škofic iz Inštituta za Slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in pestra druščina pravih Gorenjcev predstavili posebnosti, značilnosti in bogastvo narečij, ki spadajo v Gorenjsko narečno skupino. V gorenjščini nam bo pel kantavtor Elvis Fajko z Jesenic, nasmejali gledališčniki KD Bohinjska Bela, spregovorili bodo tudi planšarji z Dovjega, Prgarke iz Zasipa pri Bledu, sirarji z Zajamnikov, kroparski kovači s svojim prav posebnim govorom, člani otroške folklorne skupina Voše in številni drugi. Tudi tokrat bomo ob sočni narečni govorici domačinov spoznavali tudi njihove prelepe gorenjske kraje in znamenitosti, na katere so – poleg svojega narečja – prav tako zelo ponosni.
Arche Noah je nevladna neprofitna organizacija, ki v Avstriji ustvarja semensko banko starih zelenjavnih sort, katerih prodaja po zakonodaji EU-ja ni dovoljena. Rezijanski strok je stara vrsta česna, ki ga ohranjajo v dolini Rezije, nanj pa prisegajo tudi številni italijanski kuharski mojstri. V okviru nizozemskega projekta je nastal zgodovinski vrt, kjer pridelujejo stare vrste zelenjave iz različnih evropskih držav in jih povezujejo s kulinariko.
V drugi oddaji se v spoznavanju slovenskih narečij odpravimo bolj proti zahodu, v Poljansko dolino in na Cerkljansko. Podrobneje bomo namreč spoznali poljansko in cerkljansko narečje, ki poleg tolminskega, škofjeloškega, črnovrškega narečja in baškega podnarečja tvorijo rovtarsko narečno skupino. Voditeljica Neva Novljan se muči s cerkljansko izgovorjavo besedne zveze »okoli ovinka«, dialektologinje dr. Karmen Kenda Jež ( Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU), ddr. Marija Stanonik (SAZU) in dr. Maja BitencC (FF UL) pa se poglobijo v posebnosti, značilnosti in bogastvo narečij ter dveh narečij. V naboru narečnih govorcev rovtarskih narečij, ki se zdijo na prvi vtis morda malce robata in trda, se znajdejo: Joko in Domc s prijatelji in gledališčniki iz Cerknega, klekljarice iz Cerknega in članice Čipkarske šole Idrija, nekdanji idrijski rudar, članice Ženskega pevskega zbora Spodnja Idrija, znameniti čevljarji in pripovedovalci ljudskih zgodb iz Žirov, pesnik Janez Ramoveš in pevka Uršula Ramoveš ter otroci iz Poljanske doline, oddajo pa bosta obogatila tudi Lucija Kavčič in Janez Pelipenko v vlogah Ivana Tavčarja in njegove Mete.
Dokumentarna serija "V treh stenah" je trilogija o antologijskih stenah naših gora, pri čemer ima vsaka stena svoj specifičen karakter in zgodbo. V prvem delu se v Julijskih Alpah spoznamo z najbolj veličastno kuliso naših gora - več kot kilometer visoko Severno triglavsko steno. Z alpinistoma Matijo Volontarjem, Žigo Oražmom in gorskim vodnikom Tomažem Jakofčičem opravimo zahteven plezalni vzpon po Čopovem stebru. Vzpon nad prepadi dopolnjujejo intimni pogledi vseh treh protagonistov, gorske vodnice Tine Di Batista in zgodovinarja Dr. Petra Mikše.
Po že predstavljenih narečjih primorske, štajerske in dolenjske narečne skupine voditeljica in scenaristka serije Slovenska narečja Neva Novljan z ekipo v prvi oddaji druge sezone odkriva posebnosti, melodičnost in bogastvo govorov panonske narečne skupine, v katero uvrščamo štiri narečja: prekmursko narečje, slovenskogoriško narečje, prleško narečje in haloško narečje. V oddaji je pozornost usmerjena predvsem na prekmursko in prleško narečje, njuno melodijo in zven pa v oddaji odkrivajo predvsem domači narečni govorci; büjraši, tkalke in mlinarji iz Ižakovcev, člani KD »Marko« iz Beltincev, pevka Regina, pesnik in pisatelj Feri Lainšček, prleški kantavtor Tadej Vesenjak, künštni Prleki iz Republike Prlekije, otroci iz vrtca Ljutomer, znameniti lotmerški kasači in številni drugi. Avtorica oddaje ob bogastvu prekmurskega in prleškega narečja izpostavi tudi lepote, običaje in znamenitosti teh dveh pokrajin, z mistično Muro in čarobnimi vinorodnimi griči Prlekije na čelu, saj sta prav pokrajina in njeno narečje najpomembnejša elementa identitete ljudi.
V tretji oddaje dokumentarne serije Slovenska narečja bomo prisluhnili dolenjskim narečjem. V to skupino danes uvrščamo najobsežnejše dolenjsko narečje z vzhodnodolenjskim podnarečjem, kostelsko narečje od Babnega Polja do Kostela, v Beli krajini pa se govorita severno in južno belokranjsko narečje. Voditeljica Neva Novljan se je z dialektologinjo dr. Januško Gostenčnik najprej odzvala povabilu ljudi na Babnem polju in ob bregovih Kolpe in Čabranke, da z njihovo pomočjo skozi pogovor, petje in igranje pobližje spozna kostelsko narečje, ki so ga oblikovali Slovenci in Hrvatje, ki tu prebivajo že več stoletij. Z dialektologinjo dr. Verico Smole pa je v idiličnih vaseh po Dolenjski odkrivala značilnosti dolenjskega narečja, predvsem šentruperskega govora, in razmišljala o odnosu ljudi do narečij nekoč in danes oziroma o vrednosti narečne govorice, ki je bila velikokrat podcenjena, saj kot pravi dr. Smoletova, je prvi materni jezik vedno narečni govor. Knjižnega jezika se vsi učimo skozi celo življenje, najlažje se torej poenotimo s tistim, kar je naše že od vsega začetka.
Neveljaven email naslov