Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pričevanje 90-letnega Antona Konde iz Avstralija je izredno zanimivo. Bil je partizan, politkomisar, aktivni oficir in naposled obsojenec na Golem otoku. V iskreni pripovedi nam oriše razmere v rodni Beli Krajini pred vojno in med vojno samo, odhod v partizane in težke preizkušnje, ki jih je preživel med vojno, velikokrat na pragu smrti. Bil je v Tomšičevi brigadi, deloval v partizanski bolnici in v XIV. diviziji, ki je med pohodom na Štajersko prek Hrvaške utrpela hude izgube. Bil je tudi zraven, ko je padel pesnik Karel Destovnik, najdemo pa ga še na eni najbolj znanih partizanskih fotografij, ko skopaj z župnikom Lampretom in še dvema nesejo ranjenca. Leta 1948 je kot aktivi oficir jugoslovanske armade padel v kolesje Informbiroja in pristal na Golem otoku. Po prihodu nazaj je pobegnil v Avstralijo in kmalu mu je sledila tudi njegova bodoča žena s katero sta si ustvarila lepo družino. Pretresljiva izpoved o preživetju in močni veri, še vedno ključni v življenju pričevalca, ki se je boril za svobodo, a jo je naposled doživel šele v Avstraliji.
Pretresljiva izpoved sina aleksandrinke Danila Skomine, ne bo pustila ravnodušnega nikogar. Ko je imel štiri leta, je mama odšla Egipt in se v resnici ni nikoli več vrnila, družino pa je namesto blagostanja zadela trajna bolečina. Z očetom in mlajšo sestro so živeli trpko življenje pod fašističnim preganjanjem, ki se ga Danilo živo spominja. Oče je bil med vojno mobiliziran v italijansko vojsko, a je pozneje pristal pri Američanih, kjer so primorski fantje ustanovili odličen pevski zbor, ki je nastopal tudi pred generali. Med zavezniškim bombardiranjem goriškega letališča leta 1944, sta bila pred njegovimi očimi ubita 12-letna prijatelja, poleg 40-ih domačinov, Danilo pa je bil težko ranjen. Ker so partizani izzvali Nemce, se je okupator znesel nad domačini v Mirnu. Požgali so hiše in moške, tudi Danila, postavili pred strelski vod. V zadnjih trenutkih jih je rešil domači župnik, ki je pri Nemcih izprosil za njihova življenja. Konec vojne je Danilo doživel v Gorici; spomni se, da so vanjo prvi vkorakali četniki in za njimi partizani, ki so se jih Goričani zaradi nočnih aretacij in pobojev v fojbah zelo bali. Tudi zaradi tega početja je Gorica ostala v Italiji. Svoboda je nastopila s prihodom Američanov, ki jih ima Danilo v najlepšem spominu, eden od njih je postal celo njegov birmanski boter. Mama, s katero so se med vojno pretrgali vsi stiki, se je pojavila v Gorici leta 1975 in svojega sina poklicala po telefonu. Prvi stik po 40 letih je bil hladen in tako je ostalo tudi pozneje, pravi Danilo. Prizadeto opiše, kako je mamo pogrešal vse svoje življenje, kot tudi oče, ki je do smrti hranil ženina pisma in ji ostal zvest. Mama se je vrnila v Kairo, kjer ima Danilo še vedno polsestro s katero ohranja stike. V pripoved stopi tudi žena Marica, hči Iva Brica, odličnega slovenskega kulturnega delavca iz Dornberka, ki so ga neprestano preganjali fašisti, med vojno, pa so ga, po partijskem povelju, v pričo sinov ubili partizani. Če bi ljudje umor Iva Brica odobravali, je ...
Dragica Podmilščak, rojena kot Gudrun Mertznich, je s svojim bratom Gunterjem izpovedala eno najbolj pretresljivih pričevanj; ob koncu vojne so družino kot begunce prestregli partizani, oče je pobegnil, ostali pa so pristali na Teharjah, kjer so mamo ločili od otrok in jo odpeljali na morišče, domnevno v Hudo jamo. Otroka doživita strahote Petrička in sirotišnic kjer petletni Gunter previja in hrani svojo mlajšo sestrico. Kmalu ju ločijo, Gudrun gre kot Dragica v posvojitev slovenski družini, Gunterja pa po letih komunistične dresure v prevzgojnih domovih, oče vzame v Nemčijo. A zaznamovanost z zmaličenim otroštvom ga pesti vse življenje. Dragica pri 19 letih, v Celju, pri stari prijateljici njunih staršev izve za svoj nemški izvor in usodo matere. Minejo dolga leta, da se brat in sestra znova srečata in prikličeta v spomin zadnji stik z mamo, ki jima je na odhajajočem avtobusu na Teharjah krčevito mahala v pozdrav
Renata Cotič, rojena Pavlič v Železni Kapli v Avstriji leta 1925, prihaja iz premožne družine, ki se je v tridesetih letih preselila v eno od ljubljanskih vil in živela pravo meščansko življenje. Družina je bila usmerjena liberalno, oče je bil dejaven v politiki in Sokolu, kjer je telovadila tudi Renata. Ob izbruhu vojne so bili v njihovi hiši sestanki privržencev četniškega gibanja za odpor proti okupatorju. A komunisti, ki niso trpeli konkurence so na nekatere njihove člane izvedli atentate in jih želeli na vse načine onemogočiti. Tudi sama je delala v propagandnem odseku Jugoslovanske vojske v domovini, maja 1945 pa se v avtomobilu skupaj z Dušanom Lajovcem umaknila na Koroško. Za njo so prišli tudi starši in na koncu so pristali v Argentini. Renata pove zgodbo svojega moža, kraljevega oficirja in četniškega obveščevalca ter opiše težave očeta, zvestega Mihajloviču, ki je med vojno verjel v obnovitev kraljevine Jugoslavije in se Argentine nikakor ni mogel privaditi, kjer je njegova žena postavljala temelje za nov začetek.
Nada Kravos, Skalončna, iz Skrilj na Vipavskem je rojena očetu čevljarju, ki je družino s šestimi otroki stežka preživljal, bil pa je razgledan mož. Nada se spominja trdega dela na kmetiji in krutih dogodkov med vojno, ko je bila družina pregnana v Šmarje, kjer je bila partizanska komanda. Več mesecev je bila z mamo tam zajeta in doživela tudi nemški napad. Komunistični režim je močno prizadel družino, saj je njena sestra, ki je bila šivilja v Gorici, izginila v povojnih pobojih, po nekaterih domnevah naj bi bilo njeno truplo v Lokavcu pri Ajdovščini. Spomini na čas brez topline in ljubezni jo je trajno zaznamoval, a hkrati utrdil vero in voljo za preživetje.
Anica Jug, rojena Gruden v Ulaki pri Velikih Laščah, je podala izredno pretresljivo pričevanje, saj je bila priča poboju cele njene družine, sama pa je kot 14-letno dekletce čudežno preživela strelna rane. Partizani so jih julija 1942 zajeli sredi noči ter jih skupaj z nezavestno mamo, očetom ter dvema bratoma proti jutri hladnokrvno pobili v gozdu, njihovo premoženje pa izropali. Anica se je dvignila izmed trupel in se zatekla do najbližje hiše ter se po vojni rešila v Anglijo, kjer si je ustvarila družino. Anica se na kraj zločina ne vrača kot nema priča, ampak kot močna pričevalka resnice o zločinu nad njeno družino o katerem v času komunizma niso smeli govoriti. Do danes ni nihče pojasnil razlogov za ta okruten umor, še manj da bi se kdo opravičil. Njeno pripoved dopolni še domačin Jože Rupar, ki je obudil travmatičen spomin, ko je kot otrok videl trupla Grudnovih v gozdu. Spregovorijo pa tudi nečak Vinko Gruden ter Aničin sin Gregory. Ubiti člani Grudnove družine so sedaj zapisani na skupnem spomeniku vsem padlim v drugi svetovni vojni v Karlovici.
Oba nocojšnja pričevalca sta se med vojno pridružila protikomunističnim enotam; Slavko iz Starega trga pri Ložu se je v jeku vojne in revolucije, ki je grozila tudi njihovi družini, že kot 15-leten prijavil v Rupnikov bataljon. Sodeloval je v bojih, po vojni pa je kot ujetnik izkusil izživljanje v koncentracijskem taborišču Teharje. Trajno ga je zaznamovalo videno mučenje zapornikov, med katerimi so bile ženske in otroci. Drugi pričevalec Pavel Malovrh prihaja iz Šentjošta. Pridružil se je tamkajšnji prvi vaški straži, ki je nastala zaradi partizanskih groženj in likvidacij julija 1942. Z enoto se je umaknil na Vetrinjsko polje ter naprej v begunsko taborišče Lienz. Z bratom sta se nato uspešno rešila do Padove in nadaljevala pot v Argentino
Dr. Arnež, znan po arhivski zbirki Studia Slovenica, je več kot pol stoletja zbiral gradivo, ki so ga ustvarili Slovenci izven meja Slovenije. Mlad se je pridružil Tomčevim mladcem, ki so se opredeljevali proti OF in jugoslovanskemu integralizmu. Dobro se spominja VOS-ovskih umorov nasprotnikov komunizma, med drugim prof. Erlicha. Prijateljeval je z Lojzetom Grozdetom, pozneje pa se je pridružil domobrancem v Trstu in v tamkajšnjih arhivih zbiral gradivo v korist slovenske zahodne meje. Leta 1945 se je iz Trsta umaknil v taborišče Riccione in nadaljeval študij. Študiral je na petih mednarodnih univerzah ter doktoriral v ZDA s tezo o jugoslovanski kmetijski politiki. Več desetletij je poučeval ekonomijo v ZDA.
Stane Mustar, doma iz Kompolj Videm Dobrepolje, danes zavedni kulturni buditelj Slovencev v Argentini, nam razkrije svojo pretresljivo življenjsko izkušnjo. Zaradi revolucionarnega terorja je v njihovem kraju nastala vaška straža, ki se ji je kot mladenič pridružil. Vodil jo je njegov starejši brat, ki je pozneje žalostno končal ob zajetju Turjaka. Vodje, med njimi tudi njegovega brata so likvidirali takoj, njega pa kot mladega fanta razporedili v delavni bataljon za Kočevski Rog od koder je pobegnil. Ganljiva pripoved o zadnjem slovesu bratov in Mustarjevem nadaljevanju v domobranskih vrstah.
91-letni, dr. Peter Starič, znanstvenik s področja elektrotehnike in pisec številnih tehtnih člankov in strokovnih knjig z mednarodno veljavo, nam v iskreneni pripovedi obudi spomin na italijansko koncentracijsko taborišča Gonars, kamor je bil skupaj s številnimi Slovenci interniran junija 1942. Tam jih je obiskal kardinal, poznejši papež Janez XXIII, taboriščniki pa so ga sprejeli z slovensko himno Naprej zastava slave. V taborišču je Starič hudo zbolel za grižo, pozneje pa za tuberkulozo in komaj preživel. 26. maja 1945 je prisustvoval znamenitemu govoru na Kongresnem trgu v Ljubljani, ko je Tito grozil s poboji svojih nasprotnikov. Kmalu je tudi sam doživel travmatičen prizor v Celju, ko so partizani z bikovkami pretepali vojne ujetnike na poti v koncentracijsko taborišče Teharje. Ti so morali teči in in legati na tla, med njimi tudi stari ljudje in matere z dojenčki. Stariču je pozneje uspelo več let projektno delati v ZDA, kjer je deloval v znanstveni sferi. Skupaj z ameriškim kolegom sta izdala zelo cenjeno strokovno knjigo s področja fizike, v ZDA pa so nedavno natisnili tudi njegove spomine na življenje pod totalitarizmi.
Pričevalca leta 1923 rojen Jože Kržišnik z Medvedjega Brda in nekaj let mlajši Jože Rupnik iz bližnje Hotedršice imata veliko skupnih točk. Oba so najprej mobilizirali partizani, Kržišnika še prej Italijani, naposled pa sta se pridružila domobrancem in med redkimi preživela povojno morijo. Iskrena pripoved o dogajanju med drugo svetovno vojno in stanju v domobranski vojski, partizanskem napadu na Črni vrh in umiku na Koroško, se preplete z iskanjem druge domovine na drugem koncu sveta, kjer sta naposled svobodno zaživela. A navezanost na domač kraj v Sloveniji je ostal.
Francu je bilo 12 let, ko se je družina zaradi očetovega dela preselila v okolico Rima. Po koncu šolanja ga je v Libiji, kot italijanskega vojaka, doletel začetek vojne. Slabo oborožene so kmalu zajeli Angleži. Iz kraljeve jugoslovanske vojske je prestopil med partizane, kjer je v prekomorski brigadi poveljeval tankovski enoti, ki se je izkrcala v Dubrovniku. Bojeval se je na različnih bojiščih in bil priča različnim likvidacijam. S tankom je prispel v Slovenijo in doživel umik iz Trsta in Gorice. Nejevoljen nad načinom delovanja je izstopil iz partije in se vrnil k staršem v Italijo. Danes živi v Sloveniji.
Joze Kokalj, rojen 1929 se živo spominja razmer v okupirani Ljubljani, kjer se je prepletalo vosovsko in okupatorjevo nasilje. Lepo nam opiše družinske razmere, ki pa se grobo prekinejo ob koncu vojne, ko z očetom zbežita v Avstrijo, a na koncu pristaneta v zloglasnem koncentracijskem taborišču v Šentvidu nad Ljubljano, kalvarija njegovega očeta, predvojnega sodnika, pa se še nadaljuje na prisilnem delu na Kočevskem. Jože je doštudiral za duhovnika jezuita in veliko let preživel kot misijonar v Afriki, kar ga je močno oblikovalo. Sedaj pa vodi župnijo sv. Jakoba v Ljubljani, kamor sodi tudi kapela sv. Jurija na Ljubljanskem gradu.
Franc Oblak iz Stožic se je kot mladenič pridružil Vaški straži v Savljah pri Ljubljani, ki je nastala zaradi zaščite pred partizanskim terorjem. Pozneje je odšel na Primorsko in sodeloval v domobranskih enotah, ki so bile razpete med okupatorjem, partizani in četniki. Zelo zanimivo je ozadje spopadov za Črni Vrh, Col, Sinji Vrh, Otlico in druge kraje. Oblak se je ob koncu vojne umaknil v Italijo, kjer je izvedel za tragično usodo vrnjenih domobrancev, pozneje pa je odšel v Argentino, kjer si je ustvaril novo življenje.
Jakopov – Stanko, skoraj 90-letni duhovnik po rodu iz Livka, je Jožetu Možini podal izredno bogato pričevanje, ki se začne z mladostnimi spomini pod italijansko zasedbo ter nadaljuje s študijem v Gorici in Vidmu. Zelo dragoceni so njegovi spomini na preganjanje pod komunizmom, saj je bil kar dvakrat zaprt; med drugim v koncentracijskem taborišču Litostroj pa tudi v drugih zaporih. Natančno popiše številne presunljive dogodke, na primer kako so duhovniki z improviziranimi sredstvi v zaporu tudi skrivaj maševali. Trdoživi in pogumni Sivec nas s svojo pripovedjo pritegne in napolni z upanjem, ki ga je sam, vedno črpal iz globoke vere, ki je rdeča nit njegovega življenja.
Pričevanje te izvrstne in temperamentne pravnice bo pritegnilo še tako zahtevnega gledalca. Rojena je v Beogradu slovenski materi in srbskemu oficirju Djokoviću, ki je postal žrtev pobojev še pred prihodom Rdeče armade. Z mamo sta se umaknili v Slovenijo, doštudirala je v Zagrebu in delala kot strokovnjak na SDK-ju, kot sodnica, v Narodni banki in kot strokovna sodelavka Ustavnega sodišča. Od blizu je videla notranje delovanja takratnega režima in gospodarsko ter politično propadanje Jugoslavije. Z velikim navdušenjem je sodelovala pri nastajanje slovenske države, a jo sedaj premagajo solze, zaradi razmer v katerih smo se znašli. Zlasti je zgrožena nad sodnimi zlorabami in pri tem izpostavlja primer Patria, po drugi strani pa jo boli, da so državo v veliki meri znova prevzele strukture starega režima. Z možem sta ustanovila izredno uspešno podjetje za nadzor kvalitete pri izgranji cest, po njegovi smrti pa veliko časa preživi na Kanarskih otokih.
V izredno zanimivem pričevanju izvemo šokantno resnico o tem, kdo je izdal prve antifašiste tigrovce, ki so se 13. maja 1941 na Mali gori pri Ribnici spopadli z Italijani. Pričevalec Bruno je prvič javno razkril družinsko skrivnost, da je bil to njegov oče Filip Tekavec, predvojni komunist in poznejši komandant ribniške čete. Pretresljiva izpoved o krutih razmerah, ki jih je kot otrok doživljal med vojno, potem ko je mamo zaprla in mučila domobranska policija, se nadaljuje tudi po vojni, ko ja mama po prihodu iz nemškega delovnega taborišča pristala še v zaporih OZNE. V pričevanju so predstavljeni izredno zanimivi dokumenti, med drugim originalne satirične ilustracije slovitega karikaturista Hinka Smrekarja vzet iz italijanskega policijskega dosjeja, ter mamin in stričev medvojni dnevnik.
Rojen je bil v Mali vasi pri Dobrniču in je odraščal v isti hiši kot škof Baraga. Njegov oče, zaveden Slovenec, ki si je ustvaril veliko premoženje, je bil kot mladenič vključen v plebiscitno agitacijo na Koroškem leta 1920. Kmalu po okupaciji je bil priča začetkom revolucionarnega nasilja, ki je prizadelo tudi njegovo družino. Zlasti je bil na udaru oče, ki je pristal na vosovskem spisku za likvidacijo. Za las je uspel pobegniti, pozneje se je umaknil na Koroško, v Francijo ter pozneje v ZDA. Očetu je kmalu sledil tudi mladoleten Jože in nato preostala družina, ki je svobodno, skupaj zaživela šele v Ameriki po 15 letih.
90-letni Primorec rojen v Sv. Križu na Vipavskem je odraščal v času italijanske okupacije v zavedni, kmečki družini. Najprej je bil mobiliziran v italijansko vojsko in tam doživel kapitulacijo Italije. Posrečilo se mu je izogniti Nemcem, ko so nabirali mladeniče za svojo vojsko in se vrniti v rodni kraj, kjer so ga vpoklicali partizani ter skupaj z drugimi mladimi fanti poslali na t.i. goriško fronto proti Nemcem, kjer jih je veliko padlo. V partizanih je doživel veliko krivic in neenakosti, zato je od tam pobegnil. Čez nekaj dni so ga mobilizirali primorski domobranci, ki so imeli v tem obdobju zelo tesne stike s srbskimi četniki, ki so se takrat zadrževali v Vipavski dolini.
Skoraj 90-letna primorska učiteljica, Mara Rijavec, iz ugledne, narodno zavedne družine na Trnovem pričuje o času fašizma, ko je oče izgubil službo in zlasti razdejanju, ki je vas na robu Trnovskega gozda prizadela med drugo svetovno vojno. Najbolj živo ima pred očmi maj 1945, ko so partizani zasedli Gorico in s tovornjaki odvažali nedolžne ljudi, ki so jih potem pobili in zmetali v enega od brezen, ki stoji na njihovi zemlji. Kljub sodelovanju s partizani so bili, kot premožna družina, deležni razlastitve in šikaniranj nove oblasti, kot učiteljica pa je svojo vero lahko gojila le skrivaj. V današnji šoli pogreša avtoriteto in domovinsko vzgojo. Kljub številnim preizkušnjam iskriva pričevalka izžareva dostojanstvo in plemenitost okolja, v katerem je bila vzgojena in mu je ostala zvesta.
Neveljaven email naslov
