Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Odkrita, iskrena in iskriva sogovornica Magda Rodman je rojena Vipavka, ki z veliko vnemo raziskuje vipavsko zgodovino in vipavsko ljudsko izročilo. Ženska mnogih talentov, ki je publicistka, upravna uradnica, zapisovalka in zbirateljica kulturne dediščine. Magda skozi bogato pričevanje opiše svoje izjemno sorodstvo. Je nečakinja znamenitega organizatorja Tigra, Draga Bajca, ki je bil tudi novinar, pesnik in narodni buditelj v času fašizma na Primorskem. Umrl je zaradi posledice fašističnih zaporov leta 1928. Obenem je tudi sorodnica Milana Bajca, ki je bil Vojkov namestnik in soborec, ki je kot partizan preživel dražgoško in nanoško bitko, potem pa padel v bitki z Italijani leta 1943. Življenjske zgodbe svojcev je Magda tudi zbrala in objavila v svoji knjigi. Življenje ob trti in kršinu, ki jo odlikuje bogat slikovni material, ki ga v pričevanju tudi predstavimo. Mati štirih otrok in babica se v svojem življenju loteva marsičesa in aktivno sodeluje v civilni družbi. Svoja mnenja izraža jasno in odločno, brez dlake na jeziku, ko pravi: "Zdaj bodo volitve in izberite prave, poštene, premislite malo, da vas ne bodo farabali po televiziji. Tisti, ki štrajkajo po Ljubljani, naj gredo malo po deželi pogledat, kako živimo. In naj primejo kakšen kramp in lopato in naj kaj naredijo tudi. Ne samo tam po Ljubljani kričat."
Pričevanje Jožeta Puglja iz Struške doline v Suhi krajini nas popelje v čas trpljenja in strahu, ki je zajel te kraje po tem, ko je spomladi 1942 na t. i. osvobojenem ozemlju partizanska vojska začela izvajati svojo oblast. Večina domačinov se je partizanov bala bolj kot Italijanov, ki so postali nasilni in nepredvidljivi šele po nastopu partizanskega gibanja. Okupacija in revolucionarno delovanje sta opustošila in razdelila struške vasi, ki si demografsko niso opomogle. Jože z veliko žalostjo pripoveduje o svoji mladoletni sestri, ki so jo mučili in ubili v Teharjah. Družina je tudi po vojni doživela kalvarijo. Sam je bil večkrat zaprt, vendar je ostal pokončen ter zvest svojemu prepričanju. Ustvaril si je družino in z ženo sta imela gostilno, ki je danes že v rokah mlajše generacije.
Življenjska zgodba Meri Bric je polna preizkušenj, a hkrati močne volje in vere v življenje. Mladost je preživela v eni najslikovitejših slovenskih vasi, Drežnici na Kobariškem, v kmečki družini. Njeno mladost je močno zaznamovala vojna. Tako kot številni rojaki se je pridružila partizanskemu gibanju kot terenska delavka in predsednica »omladine«. Privabili so jih z obljubami o narodni osvoboditvi, tako kot so tudi njenega očeta. Po vojni so bili zelo razočarani, saj je prevladala ideologija, ki jim je bila tuja. Poročila se je s fantom iz iste vasi, ki je bil italijanski vojak in partizan prekomorec ter je velikokrat pripovedoval, kako so po partijski direktivi »izginjali« njegovi soborci, predvsem tisti, ki so bili bolj izobraženi. Najhujša preizkušnja, ki ga je trajno zaznamovala, pa je bilo povelje, da mora ustreliti neoborožene ujetnike. Tudi sam je bil zelo razočaran nad povojnimi razmerami. Ustalila sta se na Gorenjskem, kjer je bila Meri Bric dolga leta sobarica v hotelu Toplice. Ko obuja spomine, pove, da je bila po vojni sicer dejavna v organizaciji komunistične mladine, a sedaj, v zrelih letih, je ponosna predvsem na to, da je ohranila krščansko vero in vrednote, ki ji jih je privzgojila mama. »Temu se nisem nikoli izneverila,« rada poudari.
Zanimiva življenjska zgodba Mihaela Petroviča, rojenega v rudarski družini v Nemčiji, se dotika začetkov nastajanja slovenske države in vojske, ko se je pomembno krepila narodna samozavest. Dr. Petrovič, sicer zobozdravnik, je bil leta 1990 kočevski župan. Prisluhnil je Tonetu Krkoviču in se dejavno vključil v akcijo proti razorožitvi slovenske Teritorialne obrambe. To je jugoslovanska armada ob vednosti slovenskega tranzicijskega vrha izvedla ob nastopu prve demokratične slovenske vlade maja 1990.
Franc Primožič je dezertiral k sovjetskim partizanom ter z njimi trpel v neštetih bojih in obupnih življenjskih razmerah, ki jih narekuje zima. Franc je bil iznajdljiv in pogumen, prislužil si je več odlikovanj, hkrati pa mu je velikokrat pretila smrtna nevarnost tako od Nemcev kot tudi komisarjev. Njegova iskrena in živa pripoved o bitkah in razmerah med sovjetskimi partizani nam ponuja redek vpogled v gverilsko bojevanje v zaledju vzhodne fronte. Primožič se je proti koncu vojne pridružil Titovim tankistom, izurjenim v Sovjetski zvezi, odlikoval se je v bojih na sremski fronti, kjer je bil njegov oklepnik T-34 tudi zadet. S tankom, ki mu je poveljeval, je prišel v Ljubljano in kasneje v Trst – a od tam so jih izgnali zavezniki in Primožič doživeto in prizadeto opiše, kako so morali osramočeni, skupaj z ruskim poveljnikom, zapustiti slovensko primorje. Kasneje, po vojni, je najprej deloval v Titovi jugoslovanski vojski, v kateri pa ga je odbijalo neupoštevanje vojaškega znanja in balkanski primitivizem s kletvicami vred. Vrnil se je v Kamnik in kot nekdanji sovjetski partizan komaj preživel informbiro in preganjanje vojaške protiobveščevalne službe. Med sovjetskimi partizani je stopil v komsomol, mladinsko komunistično organizacijo, a nikoli v komunistično partijo. Na vprašanje, zakaj, iskreno pove – preveč sem videl in preveč vem ...
V tokratni oddaji bo na sporedu pričevanje, kot ga še nismo imeli, saj je pred kamero stopil nekdanji sovjetski partizan. Franc Primožič, predvojni primorski begunec iz Gorice, je bil med vojno, ko je živel v Kamniku, namreč mobiliziran v nemško vojsko. Kmalu je dezertiral k sovjetskim partizanom ter z njimi trpel v neštetih bojih in obupnih življenjskih razmerah, ki jih narekuje zima. Franc je bil iznajdljiv in pogumen, prislužil si je več odlikovanj, hkrati pa mu je velikokrat pretila smrtna nevarnost tako od Nemcev kot tudi komisarjev. Njegova iskrena in živa pripoved o bitkah in razmerah med sovjetskimi partizani nam ponuja redek vpogled v gverilsko bojevanje v zaledju vzhodne fronte. Primožič se je proti koncu vojne pridružil Titovim tankistom, izurjenim v Sovjetski zvezi, odlikoval se je v bojih na sremski fronti, kjer je bil njegov oklepnik T-34 tudi zadet. S tankom, ki mu je poveljeval, je prišel v Ljubljano in kasneje v Trst – a od tam so jih izgnali zavezniki in Primožič doživeto in prizadeto opiše, kako so morali osramočeni, skupaj z ruskim poveljnikom, zapustiti slovensko primorje. Kasneje, po vojni, je najprej deloval v Titovi jugoslovanski vojski, v kateri pa ga je odbijalo neupoštevanje vojaškega znanja in balkanski primitivizem s kletvicami vred. Vrnil se je v Kamnik in kot nekdanji sovjetski partizan komaj preživel informbiro in preganjanje vojaške protiobveščevalne službe. Med sovjetskimi partizani je stopil v komsomol, mladinsko komunistično organizacijo, a nikoli v komunistično partijo. Na vprašanje, zakaj, iskreno pove – preveč sem videl in preveč vem ... Ob vsem tem je skoraj stoletni Franc Primožič izjemen pripovedovalec in še vedno športnik v odlični formi, kar v pričevanju tudi pokaže. Nedvomno gre za oddajo, ki bo zadovoljila še tako zahtevnega gledalca.
Pričevanje Alojza Tekavca z Vidovske planote o tem, kako so mu partizani ubili očeta Antona v domači hiši aprila 1942, ima izjemno zgodovinsko vrednost, saj nam ponuja verodostojen vpogled v začetke revolucionarnega nasilja nad civilnim prebivalstvom mesece pred pojavom protipartizanskih enot. Protirevolucionarni upor so povzročili prav umori civilistov, v tem primeru župana pri Sv. Vidu Antona Tekavca. Sedaj že pokojni pričevalec Alojz Tekavec natančno opiše tragedijo, ki je prizadela njegovo družino, ko je partizanska leteča patrulja s španskim borcem Stanetom Semičem -Dakijem na čelu na domači peči prerešetala očeta, ki je bil takrat župan pri Sv. Vidu. 11-letni Alojz je zbežal iz hiše in videl na vogalu stati domačega terenca, ki je morilsko skupino pripeljal pred njihovo hišo. Tisto noč je Dakijeva skupina načrtovala umor petih družinskih očetov, doma pa so dobili tri in vse tri pokončali. Naslednji dan je slovensko partizansko vodstvo Dakijevi leteči patrulji kot priznanje za uspešno izvedene umore podelilo naziv "proletarska udarna patrulja", člani pa so lahko na kapah poleg rdečih zvezd nosili tudi srp in kladivo. Okruten revolucionarni akt, ki je bil uvod v izbruh nasilja in množične umore civilnih oseb, tudi celih družin in romskih skupnosti, v naslednjih tednih do danes ni doživel moralne obsodbe naslednikov komunistične partije – danes Socialnih demokratov – niti Zveze borcev za vrednote NOB. Županu Tekavcu, enako kot tudi drugim pobitim, namreč nikoli niso sodili ali jim česarkoli dokazali. Za umor se jim je zdelo dovolj, da so mislili drugače. Zgodba se na svoj način seli v današnji čas, saj tudi partizanskih morilcev nihče nikoli ni prijavil ali jim odvzel časti. Tako je Stane Semič - Daki, ki je kot prvi slovenski partizan postal narodni heroj že leta 1943, še vedno deležen te časti, kar daje misliti, da je njegovo početje v skladu z vrednotami NOB. V nadaljevanju pričevanja Alojz Tekavec iskreno in kritično oriše tragedijo, ki je tudi pozneje med vojno prizadela njihovo družino in še veliko drugih. Po umoru župana so se domači fantje z orožjem uprli partizanom, ti pa so kot talke zajeli njihove sestre. Pričevalec omeni tudi umor Vidovskega župnika Karla Žužka tik pred italijansko ofenzivo poleti 1942. Ko je italijanski okupator po streljanju partizanov vdrl v vas, ni bilo nikogar, ki bi se postavil za nedolžne domačine, ki so množično postali žrtve maščevalne italijanske vojske. Povojno obdobje ni prineslo olajšanja. Komunistična oblast se je okrutno maščevala tistim, ki so se, čeravno iz samoobrambe, uprli revoluciji. Preživeli Tekavčevi so bili preganjani po komunističnih koncentracijskih taboriščih, a so s trdno vero in vztrajnostjo obstali in spet zaživeli na svoji kmetiji v Tavžljah. Nasilje, ki so ga doživeli, jih je neizbrisno zaznamovalo. Alojz Tekavec je svoje pričevanje izpovedal že leta 2016, z dogovorom, da bo objavljeno po njegovi smrti. Poslovil se je aprila 2021 in nam zapustil travmatično pričevanje, ki je prava učna ura slovenske polpretekle zgodovine, brez katere težko razumemo sedanjost.
Pričevanje kanadskega Slovenca Jožeta Slobodnika je pripoved o uspešni življenjski poti skromnega fanta iz Bojanje vasi na meji s Hrvaško v Beli krajini. Kot številni naši rojaki je moral v svet. S slovensko vztrajnostjo, disciplino in natančnostjo je dosegel velik uspeh – postavil je svojo tovarno, ki prodaja izdelke po vsem svetu. Slobodnikova družina je doživela grozote vojne, oče je bil v partizanih in pozneje v nemškem koncentracijskem taborišču. Mama je ostala sama z otroki, vas so požgali Italijani. Po vojni se je oče vrnil in začeli so na novo. Otroci so bili vzgojeni po krščanskih načelih, bistveni vrednoti sta bili poštenost v medsebojnih odnosih in skromnost. To je Jože Slobodnik ohranil kljub izjemnemu podjetniškemu uspehu. Šolal se je na kovinarski šoli v Ljubljani, kjer se je veliko naučil. A v takratni komunistični Jugoslaviji so bile podjetniške možnosti omejene. Leta 1960 je odšel v Avstrijo in pozneje v Kanado, kjer je že pred vojno živel njegov stari oče. Začel je iz nič, a ves čas napredoval. Ustvaril si je tudi družino, z ženo sta imela 3 otroke. Jože Slobodnik je ostal zaveden Slovenec. Povsod je podpiral slovenske ustanove in cerkev, kot častni konzul Slovenije je veliko prispeval h gmotni in politični podpori naše države. O vsem tem, o življenjskih preizkušnjah, odnosu do domovine in politike, je iskreno spregovoril za našo televizijo.
100-letni Anton Vidmar z Otlice nad Ajdovščino je izjemen pričevalec, ki bo navdušil vsakogar, ki ga zanimata zgodovina in način življenja v prejšnjem stoletju. Najprej je doživel preganjanje fašizma, ko se je po sedmih letih vrnil iz vojne in ujetništva, pa ga je zadelo še komunistično zatiranje, kar je bilo značilno za klene Primorce, ki so želeli ohraniti svoje vrednote in izročilo.
Skoraj stoletni Anton Cizel je v mnogočem najpomembnejši ali najprestižnejši pričevalec v zadnjem obdobju. Bil je partizan, kasneje nekaj časa celo predsednik lokalne Zveze borcev, a tisto, kar daje njegovemu pričevanju nesporen zgodovinski pomen je obuditev spomina na pobijanje ujetnikov iz Teharij poleti 1945, čemur je bil kot partizan priča. Jok in kriki nedolžnih žrtev so ga zaznamovali in ga spremljajo vse življenje. Vsekakor gre za izredno resnicoljubno pričevanje stoletnega partizana, ki odstira skrivnosti največjih zločinov – povojnih pomorov civilnih oseb in ujetnikov, ki jih je izvajala komunistična oblast v času, ko so režim v Sloveniji diktirali Edvard Kardelj, Boris Kidrič, Ivan Maček, Mitja Ribičič in drugi.
Izjemna življenjska pripoved Meri Bozovičar bo pritegnila številne gledalce saj pričevalka pogumno in zelo tenkočutno odstira nekatere najbolj zamolčane zgodovinske dogodke na Škofjeloškem. Rojena je bila leta 1931 kot Marija Ana Kumar v družini petih otrok v Zmincu pri Škofji Loki. Doma so imeli znamenito gostilno Pr' Kajbit in trgovino, tako da je imela Meri že kot otrok stik s svetom in zunanjimi dogodki. Te je podrobno opisala tudi v svoji knjigi Krvava zarja, ki je posvečena medvojnemu in povojnemu komunističnemu nasilju na Škofjeloškem. Med vojno je oče podpiral partizane, drugače ne bi preživeli. Vendar, pripoveduje Meri, so se komunisti želeli znebiti njihove družine tako, da so očetovo sodelovanje s partizani naznanili Nemcem. Največja tragedija v njihovem kraju se je zgodila, ko je okupator zaradi umora nemškega vojaka ustrelil 50 nedolžnih talcev. Nemškega vojaka, je dva dni prej v Stari Loki ustrelil partizan Kovačič – Gaj. Po vojni si je sodil sam. Meri Bozovičar opisuje tudi primere revolucionarnega nasilja – pomore družinskih očetov na Škofjeloškem, zaradi česar so nastali domobranci. V pričevanje vplete izjemno zanimive življenjske zgodbe, na primer tete Pavle, ki prišla hudo bolna iz Amerike in je doma umrla. Pa o znamenitem starem očetu, o neverjetnih sposobnostih njihovega psa Valdija... Zelo zanimiva in tragična je tudi pripoved o nemškem oficirju in ženi, ki ga je obiskala v njihovi gostilni preden je odšel na pohod in padel. Pričevalka razkrije strahovite podrobnosti mučenja in pobijanja domobranskih ujetnikov na škofjeloškem gradu takoj po vojni. A vse to je izvedela kasneje. Sama je bila sprva navdušena nad povojno svobodo, bila je aktivna v mladinski organizaciji. A leta 1947 so očeta in mamo novi oblastniki zaprli, da so lahko trgovino in gostilno temeljito izropali. Narod je vklenila nova vrsta terorja, je spoznala: »Če ljudje nimajo Boga, imajo hudiča, vmes ni nič« pravi Meri. Oče si je od vsega hudega v zaporu prerezal žile in je komaj preživel. Meri je kot dekle videla ta prizor, ki jo je prizadel in zaznamoval za celo življenje. Mama je bila zaprta v komunističnem zaporu Rajhenburg kjer je zaradi ozeblin dobila rane, ki so jo pestile še leta po tem, ko je prišla domov. V pričevanju Meri prebere pretresljivo pismo, ki ga je oče pisal mami v zapor. Za njihovo družino, pravi, se je vojna vlekla do leta 1997, ko je bil oče rehabilitiran. V pričevanju seveda spregovori tudi o sebi. S šolanjem je začela pri uršulinkah v Škofji Loki, po tem je bila med okupacijo v nemški šoli, po vojni pa se je šolala naprej. Oblikovala si je družino in delala v različnih podjetjih, kjer se je na lastne oči prepričala kako so vodilni komunisti na visokih položajih kradli in izkoriščali podjetja za svoje privatne interese. Vodilna misel zelo zanimivega pričevanja Meri Bozovičar, ki je opisano tudi v knjigi pravi, da njena pripoved »zmore pravičnemu kazati pod odpuščanja.«
V tokratnem pričevanju bomo spoznali izjemnega akademika Jožeta Mačka, rojenega leta 1929 v Oleščah pri Laškem, ki je dr. agronomskih znanosti, dr. ekonomskih znanosti in dr. zgodovinskih znanosti.
V drugem delu spregovori o povojnem obdobju, Udbi, zaporu in o velikem podvigu - gradnji novogoriške cerkve Kristusa Odrešenika, ki jo je kot župnik ob pomoči škofa in občestva vodil. Gašper Rudolf je dolgoletni župnik Nove Gorice, mesta urbane socialistične gmote, kjer se s sodelavci že desetletja nesebično razdaja v Božjo čast in slavo.
Gašper Rudolf je bil rojen na veliki samotni kmetiji na Črnovrški planoti. Predstavi nam čas fašizma, ko je bil zaradi narodnega delovanja na otok Ponca za več let konfiniran tudi njegov oče. Zelo dragocen je njegov spomin na medvojno obdobje, ko je imela sprva družina naklonjen stik z odporniškim gibanjem, ki ga je vodil Janko Premrl Vojko. Po Vojkovi smrti, ko so prihajale na dan podrobnosti, da so ga ubili komunisti pa se je vse spremenilo. Rudolfov izjemni spomin na bistveno dogajanje podkrepi njegov smisel za čustveno dojemanje razmer, ki so se takrat že povsem obrnile v odkrit revolucionarni teror. Med drugim so partizani v njihovem kraju umorili tri mlada dekleta. Naposled se je morala tudi Rudolfova družina pred revolucionarji umakniti na varno v Hotedršico. Prvi del pričevanje zajema pričevalčevo pot v duhovniško poklicanost, ki ga je vodila od Gorice in Vidma do medvojne Ljubljane.
V drugem delu se bo dr. Ernest Perič dotaknil nekoliko bolj aktualnih tem, ki so nemalokrat krojile njegovo življenje in bogato karierno pot, kjer so nanizane mnogotere izkušnje in zakladnica znanja.
Profesor dr. Ernest Petrič je ena redkih nespornih avtoritet v Sloveniji, ko gre za ključna pravna vprašanja, človekove pravice in oceno družbenega ozračja. Izjemno bogata kariera dr. Petriča se odslikava v iskreni pripovedi, ki bo pritegnila in presenetila, saj bo med drugim spregovoril o svoji mladosti v Tržiču in sledovih vojne, ki so zaznamovali tudi njegovo družino. Oče je šel v partizane, vendar je po vojni zaradi kritiziranja Rusov končal na prisilnem delu na Kočevskem. Po sporu z informbirojem se je marsikaj spremenilo. Ernest je kot briljanten učenec, dijak in študent videl priložnost v političnem delovanju in je pristopil k Zvezi komunistov, mama pa je ob tem negodovala, češ »sedaj bomo imeli komunista v hiši«. Ohranil je neodvisno držo in bil povabljen v Kavčičevo vlado. V prvem delu oddaje bo podrobno pojasnil vzpon in padec Staneta Kavčiča, cestno afero in akcijo 25 poslancev, v kateri je tvorno sodeloval. Po padcu Kavčiča je postal v političnih krogih nezaželen. Dragocene izkušnje pa si je pridobival z delom v Kolumbiji, Iraku in Etiopiji.
Iskrena izpoved leta 1931 rojene Lidije Drobnič nam ponuja vpogled v življenje predvojne uradniške družine, ki je največ hudega doživela med vojno in zlasti po njej, ko so komunistične oblasti 18-letno Lidijo zaprle v taborišče Verdreng na Kočevskem. Oče, ki je bil avstrijski častnik in pozneje Maistrov borec za severno mejo, je otroke strogo vzgajal. Mama, izučena klobučarka, je po poroki ostala doma. Veliko so se selili, med vojno pa so živeli v Ljubljani, kjer je Lidija doživela okupacijo in potem delovanje Osvobodilne fronte ter pobijanje vidnih predstavnikov predvojnih tradicionalnih strank. Pred domačo hišo so streljali tudi na Lidijinega brata, ki je bil sprva privrženec Osvobodilne fronte, a je kmalu spoznal, da komunistično streljanje Slovencev po ulicah ne vodi v osvoboditev. Krogla, ki je priletela iz sosednje vile, ga je za las zgrešila, potem se je raje umaknil v tujino. V šoli se je Lidija pridružila organizaciji, ki je med dijaki in študenti širila demokratične ideje ter nasprotovala komunističnemu režimu in njegovi represiji. Tam je spoznala tudi svojega moža Antona Drobniča, prvega generalnega državnega tožilca po osamosvojitvi Slovenije. Režim je organizaciji prišel na sled in poleg Antona ter številnih drugih so aretirali in zaprli tudi Lidijo. V taborišču Verdreng, opuščeni kočevski vasi, je bila priča strahotnemu mučenju in poniževanju: »Kričali so, da nas bodo vse pobili … To je bilo ponižujoče, ampak nas niso strli,« se tega obdobja spominja Lidija. Po poroki z Antonom Drobničem je uspešno doštudirala pravo in bila med drugim tudi odvetnica. Po demokratičnih spremembah se je z vso energijo predala političnemu delu pri Krščanskih demokratih in pozneje Novi Sloveniji. Srčika njenega življenja pa je bila vedno družina: štirje otroci, ki sta jih imela s pokojnim možem Antonom, ter kopica vnukov in pravnukov, ki se med sabo odlično razumejo.
Jožko Berce, rojen leta 1932 v Dornberku, nam v izredno bogati izpovedi opiše, kako je fašizem prekinil izredno razvito kulturno in gospodarsko življenje v kraju. Odraščal je v narodno zavedni družini, kjer je posebej oče dajal zgled slovenske samobitnosti ter ljubezni do domačega jezika. Najprej je obiskoval italijansko šolo, in pozneje stopil v malo semenišče v Gorici. Vojna je kmalu zelo zaznamovala življenje v kraju, posebej, ko so partizani umorili Iva Brica, narodnega buditelja, ki so ga prej preganjali in zapirali že fašisti. Jožko se spomni, kako sta šla s prijateljem na kraj zločina in videla žalosten prizor. Po vojni so imeli v družini stike s slovenskimi begunci, ki so prehajali mejo, kar je postalo usodno, saj so očeta zaprli in mu javno sodili v Solkanu. Štiriletni očetov zapor je močno prizadel družino, Jožko pa je vztrajal na poti duhovniškega poklica, vendar je tudi sam naletel na hudo preizkušnjo. Med služenjem vojaškega roka v Makedoniji so ga začeli šikanirati, da bi opustil študij bogoslovja, naposled pa mu podtaknili provokatorja ter ga obsodili na tri in pol leta zapora. Dve leti in pol je prestal v izredno težkih razmerah v nekdanjih turških zaporih, vendar je srečal tudi zelo zanimive ljudi in pridobil veliko življenjskih izkušenj. Ker so morali zaporniki tudi delati, med drugim preproge, je na papir izrisal orientalski prizor ranjenega tigra, ki se bori za življenje. Ta ganljiva podoba, ki nam jo v pričevanju pokaže, ponazarja seveda njegovo občutenje krivičnih razmer, ki so ga doletele pa tudi vztrajnosti, in volje, da preživi. K temu mu je pomagala tudi neke vrste ikona s prizorom iz psalma, ob kateri je meditiral skupaj z zaporniki. Tudi to podobo še vedno hrani. Na Reki in v Ljubljani je opravil študij bogoslovja in svojo poklicno pot začel kot kaplan v Idriji, za tem kot župnik na Vojskem, od tam pa ga je škof Janez Jenko poslal v Otalež. Iz Otaleža je bil na pritisk lokalnih komunistov prestavljen v Vrhpolje pri Vipavi, kjer je bil 39 let izredno uspešen in priljubljen župnik, vrsto let pa je upravljal tudi župnijo Ustje, na kar ime zelo lepe spomine. V Vrhpolju je bil njegov zadnji veliki dosežek vodenje prenove župnijske cerkve in obnova stare, ter oprema prezbiterija in ladje z mozaiki p. Marka Ivana Rupnika. Grenak priokus je nastal, ko ga je koprski škof Jurij Bizjak, malo pred svečanim odkritjem prenovljene cerkve upokojil, kar je prineslo pohujšanje med župljane, Jožku Bercetu pa načelo zdravje. Svoje zrela leta nadaljuje poln zaupanja v Boga tam, kjer je bil rojen, prav blizu "placa" pred cerkvijo sv. Danijela v Dornberku.
Marjan Vidmar, sin gostilničarja z ljubljanskih Vrhovcev, je zelo zanimiv in slikovit pripovedovalec, ki nikogar na pusti ravnodušnega. V pričevanju je obudil očetov spomin na čas vojne, ko je prav na tem robu Ljubljane VOS zagrešil več umorov. Predvsem pa je dragoceno njegovo pričevanje o delovanju prve demokratične ljubljanske vlade, ki jo je sestavil Demos, vodil pa prav Marjan Vidmar. V pripovedi se sprehodi skozi dosežke tega obdobja, med katere spadata celovita prenova Plečnikovih Žal in njihova vrnitev prvotnemu namenu, saj je v času komunizma ta arhitekturni biser propadal in so se vanj zatekali brezdomci. Kot prvi mož ljubljanske vlade je doživel hude napade pomembnih ljudi nekdanjega režima, ki so bili prisesani na mestni proračun. Njegovo pravilo za spopad z njimi je, kot pravi, vsebovano v stavku: »Če hočeš komunista spraviti k pameti, mu vzemi denar. Potem je konec.«
Pokojna, nekdanja učiteljica v Solkanu, nam predstavi pretresljivo usodo narodno zavedne družine iz Čepovana, kjer je odraščala s starši in šestimi sestrami. Izjemno pričevanje Antonije Kofol, rojene leta 1925 in žal že preminule, nas popelje v Čepovan severno od Gorice, v hribovsko vas in dolino, kjer je živela družina Kofol: oče, mama in sedem hčera. Izvor družine je najverjetneje plemiški, oče je uspešno vodil veliko posestvo, h kateremu so spadali gozdovi in pašniki. Vsem hčeram je želel dati možnost šolanja in študija. To je bilo obdobje, ko so na Primorskem vladali Italijani, kar je oče kot zaveden Slovenec še kako občutil. Italijanski učitelji so preganjali slovenščino, tudi kaka klofuta je padla. Oče pa doma ni dopustil, da bi hčere izrekle kako italijansko besedo. Vzgojene so bile v odporu do Italijanov in v velikem spoštovanju vsega, kar je slovensko. Običajno vaško in družinsko vzdušje se je pretrgalo kmalu po začetku vojne, že ko so tudi v te kraje prihajali partizani, te pa so preganjali Italijani in pozneje Nemci. Antonija se spomni velike evforije, ki je nastopila po kapitulaciji Italije septembra 1943, a po prihodu nemškega okupatorja so se razmere še zaostrile. Nemci so dolino dvakrat bombardirali in velikokrat napadli partizanske postojanke na takratnem t. i. osvobojenem ozemlju. Kofolovi so partizane kot večina Primorcev podpirali, gmotno in tudi sicer. Starejše hčere, tudi Antonija, so poučevale v partizanski šoli, oče je bil dejaven v gibanju samem. Vendar pa so ljudje opazili velike razlike med partizanskim vodstvom in običajnim moštvom. Štab 9. korpusa je bival v večji gostilni: »To se je videlo, da so lepo oblečeni, so imeli najboljše orožje in živeli dobro. Po drugi strani smo videli partizane, ki so prihajali lačni, raztrgani mimo … Je bila velika razlika.« Po koncu vojne naklonjenost Kofolovih partizanom ni veliko veljala. Ker so bili veleposestniki in bogatejši, so ljudi ščuvali proti njim in jim obljubljali njihovo zemljo: »Smo doživeli, da so imeli kakšen sestanek in potem so šli protestno skozi vas, med vojno že, in so šli mimo naše hiše in vpili: Dol z reakcijo, dol z reakcijo. To smo občutili.« Kmalu so bili kot na tisoče drugih slovenskih kmetov deležni razlastitve, ponižanja in preganjanja, zlasti očeta je to dotolklo. Družinska tradicija se je s tem razbila, ena od sester, ki je pozneje zbežala v tujino, je bila mučena v zaporu v Ajdovščini. Antonija je postala učiteljica, uživala je v svojem poklicu, a hkrati ni čutila svobode, saj je vse življenje prikrivala svoje prepričanje.
Neveljaven email naslov
