Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pričevanje enega najvidnejših ameriških Slovencev Vladimirja Preglja je izjemno zanimivo. Leta 1974, v času afere Watergate, zaradi katere je odstopil ameriški predsednik Richard Nixon, je bil Pregelj poklican na sodišče kot starešina velike porote oz. glavni porotnik, kar je zelo vplivalo na razplet afere. Pregelj je v Ljubljani končal klasično gimnazijo, med 2. svetovno vojno je bil bliže tradicionalnemu taboru, zato je po vojni emigriral v ZDA, pridobil ameriško državljanstvo, magistriral iz ekonomije in se zaposlil v ameriški Kongresni knjižnici, v kateri je uspešno delal kot strokovnjak za zunanjo trgovino in mednarodno gospodarstvo. Poročil se je z Leo Plut. Vladimir Pregelj je umrl leta 2019, njegovo pričevanje pa je bilo posneto v Ljubljani leta 2015.
Stanislav Kosič je podal pretresljivo pričevanje o okrutnem ravnanju z otroci s strani slovenskih komunističnih oblasti avgusta in septembra 1945 na ormoškem gradu, ko je zaradi stradanja umrlo veliko otrok, tudi Stanislavova sestrica. Starša ste pred vojno delala v Franciji, oče v rudniku, pozneje sta se vrnila v Kraljevino Jugoslavijo. Oče je imel v Polčanah ugledno sodarsko delavnico in družina je za tiste čase dobro živela v nov hiši. Po vojni si je njihovo hišo zaželel in tudi dobil partizanski zaupnik, družino pa so čez noč izselili v taborišče Strniške pri Ptuju. Tu je videl grozote, ki so ga zaznamovale za celo življenje. Pod pritiskom zahodnih držav, ki so pošiljale delegacije v Titovo Jugoslavijo in tudi komunistična koncentracijska taborišča, so otroke z mamami preselili na Ormoški grad, kjer je 39 otrok umrlo, med njimi sestrica Frida. Petletni Stanislav se živo spomni tega dogodka, ki je seveda prizadel mamo in celo družino: »Sestra je umrla ponoči, zjutraj je imela še tam njeno truplo. Prinesli so ne krsto ampak eno škatlo, ne vem ali je bila papirnata ali kaj. Mama je morala trupelce notri položit, odnesli so jo, mi smo šli za njimi, pa nas je stražar napodil – marš nazaj… Mama je celo življenje žalovala za njo. Preden je umrla mi je rekla, čuj tole so njeni lasi, bil je en šopek las tak v platnu … je rekla, toti šopek las naj gre zraven mene v grob.« Preostali z očetom so preživeli, vrnili so se v svojo zasedeno hišo kot podnajemniki in si s časoma pomagali. Stanislav je bil dober delavec – električar, še vedno rad popravlja raznovrstne aparate. Življenje se je počasi ustalilo, poročil se je in si ustvaril družino, a spomin iz povojnih komunističnih taborišč ga je zaznamoval za celo življenje.
V drugem delu izjemno zanimivega pričevanja se duhovnik msgr. Marino Qualizza poglobi v verske razmere in z žalostjo ugotavlja, da je imela tudi videmska nadškofija po vojni sramotno vlogo, saj je vladi pomagala poitalijančevati slovensko prebivalstvo. Na koncu pa doda: »To je do leta 1973, ko je za videmskega nadškofa prišel Alfredo Battisti … On nas je branil.« V devetdesetih letih je nadškof Battisti v Čedadu pripravil tri srečanja za Slovence in Furlane. V čedajski stolnici je takrat izrekel: »Tu morem sedaj Slovence Videmske pokrajine zaprositi za odpuščanje zavoljo toliko krivic, ki so jih utrpeli tudi za stran cerkve.« V pričevanju se med drugim dotakne praktičnih posledic preganjanja beneških rojakov. Tako je v dolinah, kjer je v času Qualizzeve mladosti živelo 16.000 ljudi, sedaj le še 5000 prebivalcev in le še dva slovenska duhovnika. G. Qualizza, ki iz videmskega župnijskega doma prihaja maševat v Dreko in v Špeter, vendarle vidi perspektivo. Letos jim je po več desetletjih uspelo pripraviti slovenske otroke na prvo sveto obhajilo v slovenskem jeziku, veliko zanimanja je tudi za dvojezično šolo v Špetru, ki postaja novo središče slovenske prisotnosti. »Moja želja je, da dobi velik uspeh šola, da postane dejavnik novega življenja, tudi kulturnega in gospodarskega. Moja želja je tudi, da se ne izgubi duša tega ljudstva. Naša govorica je polna božjih misli in vse to nas je spremljalo in nam pomagalo iti naprej, da smo ohranili, kar smo, to je zasluga Cerkve.«
Televizijsko snemanje pričevanja enega zadnjih Čedermacev v Beneški Sloveniji, izjemnega g. Qualizze ima svečan, a hkrati grenak priokus ob spoznanju krivice, ki jo je zgodovina ali natančneje italijanski nacionalistični pritisk povzročil prebivalcem Nadiških dolin. Izpoved dr. Qualizze smo posneli v »njegovi« cerkvi v sv. Lenartu, kjer sta se poročila njegova starša, kjer je bil krščen in kjer se je ob domačem duhovniku Angelu Cracinu (Kračinu) oblikoval v enega najpomembnejših apostolov ter zaščitnikov Beneških Slovencev. Leta 1965 je bil v videmski stolnici posvečen v duhovnika, v Rimu je doktoriral in opravljal službo profesorja dogmatike v Vidmu. Leta 1986 je ustanovil Višji inštitut verskih znanosti v Vidmu in ga dolga leta vodil. Postal je tudi časnikar pri časopisu Dom, ki je glasilo Beneških Slovencev. Dolga leta je bil videmski stolni župnik in po prepričanju poznavalcev bi postal tudi škof ali nadškof, npr. goriški, a si je nabral zamer zaradi doslednega boja za svoj narod. Dr. Qualizzi ni žal, saj pravi: »Delati za svoj narod je največje plačilo, ki ga lahko dobiš.« Skupaj s sobratom Božem Zuanello sta napisala izjemno zgodovinsko knjigo o preganjanju Beneških Slovencev z naslovom Mračna leta Benečije, Qualizza je napisal tudi spremno besedo, zaradi česar sta se morala več let zagovarjati na sodišču. Pred nami je življenjsko pričevanje, polno zanimivih spominov, ki segajo še v čas prihoda slovenskih partizanov v Beneško Slovenijo in povojnega raznarodovalnega pritiska.
V pričevanju, ki bo v dveh delih predvajano 22. in 29. septembra 2020, se dr. Gantar sprehodi od mladostnih spominov, povezanih zlasti s Celjem, kjer je bil njegov oče gimnazijski profesor, do vojnih let v Ljubljani, begunske izkušnje in gimnazijskega šolanja v Avstriji vse do vrnitve v Slovenijo, tukajšnjega šolanja, zapora in udbovskega preganjanja. S svojo veliko nadarjenostjo in marljivostjo je mladi Kajetan, ki nikoli ni zatajil svojega krščanskega prepričanja, postal eden najboljših klasičnih filologov v tedanji Jugoslaviji, čeprav režimu ni bil najbolj pogodu. Uveljavil se je kot izjemen profesor in prevajalec številnih temeljnih antičnih del ter zaželen gostujoči profesor po vsej Evropi.
Pričevanje enega najbolj izobraženih Slovencev, klasičnega filologa, akademika Kajetana Gantarja, na pragu njegovih 90. let, je z več plati presežek. Dr. Gantar ima izjemen spomin tako za zgodovinska dogajanja in širše družbene razmere kot za lastno življenjsko pot. Za njim je bogata profesorska in prevajalska kariera in njegovi dosežki so vtkani v temelje slovenske humanistike. Lahko bi rekli, da je njegovo strokovno delo humus, iz katerega se napaja ves narod. Na svojem področju je dosegel tako rekoč vse. Odlikujejo ga bistrost, izjemna delavnost in predanost poklicu, ki ga jemlje kot poslanstvo. Kljub visoki izobrazbi in širokemu vedenju se kot pričevalec pokaže v človeški razsežnosti in preprostosti, ki nagovarja najširši krog gledalcev.
Pričevanje Koprčana Emila Zonta bo zadovoljilo še tako zahtevnega gledalca. Odlični pripovedovalec je bil rojen v vasi Sv. Duh pri Buzetu v Istri, ki je zdaj na Hrvaški strani, a Emilov spomin na govorico, pesmi in liturgijo dokazuje, da so bile to slovenske vasi, ki so za Slovenijo izgubljene zaradi povojne brezbrižne politike odgovornih slovenskih komunistov. Izjemno dragoceni so najzgodnejši spomini na življenje na vasi v pristno slovenskem okolju, navade, delo, odnose med ljudmi in gospodarske razmere. »Tudi pri Pazinu in Labinu se je takrat pelo stare slovenske pesmi« se spominja pričevalec. Nosilno vlogo v skupnosti so imeli slovenski duhovniki, ki so mu ostali v najlepšem spominu. Emil je doživel tudi vojne grozote in nekaj se jih je za vedno vtisnilo v dušo mladega fanta; ko sta bila z očetom pred strelskim vodom nemških vojakov, kot po čudežu do streljanja ni prišlo. Ljudje so bili tudi v Istri, kot povsod na Primorskem, siti italijanske nadvlade, zato se je Emilov oče že zgodaj vključil v tigrovsko gibanje, kasneje, po razpadu Italije pa tudi v partizane. Emil Zonta zelo natančno in doživeto opisuje krvave dogodke preganjanja katoliških vernikov v Istri, kar je privedlo do vpada v buzetsko cerkev med birmo 23. 8. 1947, ko je bil tudi sam pripravljen na sprejem zakramenta. Skojevci so plesali okrog oltarja, metali paradižnike po cerkvi in birmovalcu, častitljivemu duhovniku Jakobu Ukmarju preprečili nadaljevanje birme. Naslednji dan so birmo izvedli v sosednji vasi Lanišče, »komuništi«, kot so jim rekli domačini, pa so po maši napadli župnika Miroslava Bulišiča in ga z nožem umorili. Vrat so prerezali tudi Jakobu Ukmarju a je preživel. Po vojni je slovenski značaj okolja začel izginjati, Emil in sestra sta morala v hrvaške šole, kjer so slovenščino večinoma zatirali, s preganjanjem cerkve pa se je zmanjšala tudi vloga duhovnikov. Poseben del pričevanja Emila Zonte zaznamuje njegova ljubezen do glasbe in nadarjenost za igranje na najrazličnejša, zlasti tradicionalna istrska glasbila. V oddaji nam jih je nekaj predstavil in zaigral nanje. Pripravil je številne koncerte in nastope in je pravi ambasador istrske ljudske glasbe, ki ima tisočletno izročilo. Emil se je vse življenje ukvarjal z glasbo, tudi kot strokovnjak na Radiu Koper. Ko se je zanimal za zaposlitev, pa so mu postavili pogoj, da se mora včlaniti v partijo. Doma je to povedal staršem in je oče začel jokati, mama pa ga je pogledala, se zresnila in rekla: »Emil, ti boš šel na radio, tam si potreben. Naredil boš veliko koristnega in pametnega, bomo molili zate, in vse bo v redu.« In hvala bogu, tako je bilo. Pričevalec Emil Zonta pravi: »Predvsem se tolažim s tem, da sem bil vedno spoštljiv, ponižen, nikoli nisem hotel biti nasilen ali pa recimo koristoljuben, ampak da nekaj narediš za ljudi. In ta ljubezen do Istre, do istrske kulture, ko sem vsak dan spoznaval marsikaj, bodisi z glasbenega področja, bodisi besedno, bodisi navade. Tudi o naravi, kako rožice rastejo, kako voda teče, to mi je dajalo moč. Nikoli se ne smeš ustaviti.« To je lepo zaključno vodilo pričevalske osebnosti Emila Zonte, ki bo nedvomno pustilo sled v vsakomer, ki bo spoznal njegovo življenjsko zgodbo in zgodovinske dogodke, ki jim je bil priča.
Pričevanje skoraj 99-letnega Kranjčana, gradbenega inženirja, ki je bil med vojno v nemški vojski in pozneje v partizanih, je izredno zanimivo. Njegov oče Franc starejši je bil avstrijski častnik med prvo svetovno vojno, veliko je fotografiral in zapustil izjemno zanimiv dnevnik iz vojnih dni, ki je pred leti izšel pri Slovenski matici. Uredila ga je pričevalčeva hči Jasmina, poročena Pogačnik, ki se je pridružila dedovemu pričevanju in ga v marsičem obogatila. Franc je bil pred vojno sošolec Staneta Žagarja, poznejšega partizanskega komandanta v Dražgošah, poznal pa je tudi Fanouša Emmerja, organizatorja upora proti okupatorju na liberalni strani, ki pa ga je komunistični VOS umoril že decembra 1941. Pričevalčev oče je bil geometer, že od otroštva mu je pomagal tudi Franc. Kasneje, po okupaciji, ga je pot vodila na šolanje na Dunaj, tam pa je bil mobiliziran v nemško vojsko. Znašel se je tako, da se je prijavil za tolmača iz srbohrvaščine. Ob obisku doma se je odločil, da ne gre več v nemško vojsko. Poiskal je stik s partizani in šel v njihove vrste. Za 14 dni so ga zaprli in zasliševali, ker mu niso zaupali, tudi zato, ker je njegov brat Leon z odliko doštudiral pravo v Ljubljani pri domobranski policiji. Franc natančno opisuje svoje izkušnje v partizanih. Bil je zadolžen za zbiranje hrane, tako da se je udeleževal tudi »rekvizicij«, pri katerih je šlo za ropanje živil na tistih kmetijah, ki so jih odkazali partizanski zaupniki. V eni takih akcij pri Treh kraljih je bil težko ranjen in odpeljan na zdravljenje v partizansko bolnišnico Franja. Po okrevanju in ob koncu vojne je bil s partizani v Tržiču v Italiji, a so se morali umakniti, podobno kot iz Trsta in Gorice. Po vojni se mu je uspelo vpisati na gradbeno fakulteto, vendar ne brez težav, saj so mu očitali brata domobranca. Brat Leon je izginil v povojnih pomorih. Franc je postal inženir, diplomiral je na temo prometne ureditve Kranja, ki je že takrat predvidevala krožišče, kar v pričevanju tudi pokaže. Sodeloval je pri številnih gradbenih projektih, med drugim pri gradnji letališča na Brniku in več mesecev pri obnovi v potresu porušenega Skopja, za kar je bil tudi odlikovan. Hči Jasmina, ki je seznanjena z očetovo življenjsko potjo, pravi, da oče dobro ve, kako so delovali mehanizmi revolucije in nadzora prebivalstva, za katerega domneva, da še vedno obstaja, in s tem tudi strah oziroma previdnost. Zato je marsikaj v pričevanju ostalo tudi nedorečeno.
Pričevanje 88-letnega Ignaca Plestenjaka je posebej zanimivo zato, ker opisuje medvojno dogajanje na edini kmetiji, ki je bila takrat na Pasji ravni, na nekaj čez 1000 metrov visoki planoti v Polhograjskem hribovju. Pri hiši je bilo 6 otrok, živeli so v veliki revščini na skromni kmetiji, čeprav je bil oče kolar. Na planoti ni bilo vode in to je še dodatno oteževalo življenje. Pred božičem leta 1941 so se pri njih nastanili partizani Cankarjevega bataljona. Eden od njih je šel prerezat telefonsko žico, nemški vojaki pa so šli po njegovi gazi in izsledili partizane. Nemci so napadli, vnel se je spopad, zgorela je Plestenjakova hiša, družina pa je med streljanjem zbežala. Oče je bil ranjen, starejša otroka pa sta si zaklon poiskala za kupom kamenja. Ignac se še vedno z grozo spominja dogodkov, ki so prizadeli družino. S Pasje ravni so se partizani potem umaknili v Dražgoše, kjer je potekal znani spopad, v katerem je padlo 9 partizanov in 26 Nemcev. V spomin na te dogodke vsako leto januarja pripravijo pohod s Pasje ravni v Dražgoše, vendar domačini zadnja leta nasprotujejo ideološkemu značaju tega dogajanja. Ignac se v nadaljevanju pričevanja dotakne burnih medvojnih dogodkov, ki jih je sam videl in doživel. Oriše razmere v partizanskih enotah, kjer je bilo vodstvo izrazito privilegirano tudi pri hrani, odnos do navadnih borcev pa je bil slab. Po vojni ni nastopila svoboda, ampak se je začelo pomanjkanje ter preganjanje drugače mislečih. Na drugi strani pa so se bohotili privilegiji komunističnih oblastnikov in njihovih podpornikov. Družino Plestenjakovih, ki si je po medvojnem požigu hiše uredila bivališče pod Pasjo ravnjo, je zadel hud udarec. Razlastili so jih in izgubili so svojo zemljo na planoti. Vso zemljo so morali praktično brezplačno prepustiti Jugoslovanski armadi, ki je tam izvedla obsežna gradbena dela, znižala vrh Pasje revni za nekaj 10 metrov in uredila podzemno bazo za protiletalske rakete. Tam je zdaj vremenski stolp, s katerega se odpira pogled na dobršen del Slovenije. Pogovoru se pridruži tudi Ignačev sin, ki nam predstavi svoj odnos do polpretekle zgodovine in dogodkov, ki so prizadeli družino. Na Pasji ravni v spomin na boje stoji tudi partizanski spomenik, ki pa je v slabem stanju.
V Kanadi smo ločeno posneli zanimivi pričevanji dveh Jožetov, Mihevca in Drenška. Jože Mihevc je bil rojen leta 1923 v Cerknici. Izučil se je za avtomehanika. V času vojne je doživel hude preizkušnje, ki jih podrobno predstavi. Ob koncu vojne so se z bratom Tonetom in sestro Milko kot begunci zatekli v Avstrijo. Jože je živel v avstrijskih begunjskih taboriščih in se po drugi svetovni vojni znašel v Kanadi. Tu si je ustvaril družino z Anico Zorc. Kot je bilo skoraj pravilo pri rojakih v izseljenstvu, je bil zelo dejaven v slovenskih ustanovah. Zelo uspešen pa je bil tudi v svojem poklicu – bil je inovator pri izboljšavah dizelskih motorjev v avtomobilski tovarni. Jože Drenšek pa je bil rojen leta 1929 v vasi Dolnji Kot na Dolenjskem. Njegova družina je doživela revolucionarno nasilje domačih aktivistov in partizanov v okolici Dvora. Ob koncu vojne je bila zanj edina rešitev umik v tujino. Leta 1958 se je v Bremnu vkrcal na ladjo za Quebec in nato zaživel svobodno življenje v Torontu, kjer si je ustvaril družino in kjer živi še danes.
Štefka Pavlin je bila rojena leta 1929 v Novem mestu kot Štefanija Štukelj. V Ručetni vasi je preživljala otroštvo, ko so partizani očeta obtožili, da je sodeloval z okupatorjem. Leta 1943 so jim izropali hišo in morali so se preseliti v Novo mesto. Brat Tone je sprva študiral pravo na ljubljanski univerzi, brat Božo pa se je pridružil domobrancem. Štefka je bila med vojno, do maja 1945, na ljubljanskem učiteljišču. Takrat je Tone še z nekaterimi drugimi akademiki organiziral umik v Avstrijo. Tako se je Štefka s pomočjo brata Toneta čez Avstrijo in italijanska taborišča izselila v Kanado. Tu je zaključila univerzo, se izobrazila kot knjižničarka in si z možem, prav tako Slovencem, ustvarila družino. France Žbogar je bil rojen leta 1932 v vasi Kanalski Lom v občini Tolmin, ki je bila takrat pod Italijo. Bil je najmlajši v družini s sedmimi otroki. Težko življenje rojakov v času fašizma in revščino v preprosti kmečki družini je pozneje, med vojno, zaznamovala še revolucija, ki se je kazala tudi v grožnjah s smrtjo njegovi družini. Edina rešitev je bila umik iz domovine. Tako je leta 1957 čez Avstrijo odšel v Kanado, kjer živi še danes, z ženo in štirimi otroki.
Pričevanje o številni Koširjevi družini iz Dolgih Njiv nam opišeta brata: Jakob je bil rojen leta 1927, Matevž pa štiri leta pozneje. Njun oče je bil kolar, v ruskem ujetništvu med prvo svetovno vojno je spoznal tudi grozote boljševistične revolucije. V družini je bilo 13 otrok, trije pa so umrli. Živeli so skromno in hodili služit k tujim ljudem. Po okupaciji so živeli tik za mejo v nemški okupacijski coni. Poznali so revolucionarno nasilje v okolici Šentjošta in trije bratje so se pridružili vaški straži. Oba brata imate odličen spomin, ko opisujeta neverjetne medvojne dogodke, starejši Jakob se je pridružil domobrancem in se udeležil vojaških vaj na Brdu pri Kranju, ki so jih domobranski poveljniki organizirali na svojo roko. Pozneje so Nemci skupino odkrili in razpustili. Po umiku v Avstrijo so ga vrnili s preostalimi. Najprej je preživel strahote na škofjeloškem gradu, pozneje pa še šentviško koncentracijsko taborišče, kjer so večino ujetnikov pobili. Rešilo se je le nekaj mlajših taboriščnikov. Izjemno zanimivo pričevanje vključuje tudi sprehod po Koširjevi kašči, zanimivem krajevnem muzeju, ki domuje v najstarejši stavbi v tem delu Slovenije. Vojne strahote so ostale v spominu; oba pričevalca pa sta si ustvarila lepi družini. Matevž, ki je prevzel bogato stričevo kmetijo, ima pet otrok, Jakob, ki je bil mizar, pa kar deset. Vsi imajo že svoje družine, v katerih je zdaj mnogo otrok in vnukov.
Izjemna življenjska zgodba Roze Kihler, rojene Pavlin leta 1920 v Tržiču, bo pritegnila še tako zahtevnega gledalca. Med vojno je bila partizanka in požrtvovalna bolničarka Cilka v Bolnici Pavla v Trnovskem gozdu. Od tam se je spominja pričevalec Virgilj Gomizelj, ki se je tam zdravil kot 16-letni partizan in zdaj živi v Avstraliji. V njegovem pričevanju, objavljenem septembra 2017, se je Roza prepoznala, in po 74 letih sta znova obudila prijateljstvo. Rozo Pavlin so v partizanih zaradi lažnih govoric obsodili na smrt, to pa je po naključju slišala in zbežala. Ujeli so jo Nemci in poslali v koncentracijsko taborišče. Še večjo tragedijo je doživela po vojni, ko so jo po krivici strpali v taborišče v Šentvidu nad Ljubljano, od koder so ljudi vodili v smrt. Rešil jo je prijatelj, medtem ko ji bratje partizani po prihodu domov niso hoteli pomagati. Znova so jo zaprli in obsodili na smrt, iz Beograda je nato prišla pomilostitev, vendar je morala nekaj let preživeti v zaporu. 98-letna Roza Kihler do zdaj svoje življenjske zgodbe ni zaupala nikomur, preveč je bilo bolečine in krivic. Ko pa je prisluhnila pričevanju Virgila Gomizelja in dobila spodbudo v družini, se je vendarle odločila. Njeno izjemno pričevanje je zanimivo tudi zato, ker daje realen vpogled v delovanje partizanske sanitete. Roza tudi odkrito pove, kakšne razmere so vladale v partizanih, kakšen je bil odnos do žensk, in opisuje privilegirani položaj vodilnega kadra oz. komunistov, kar ni bilo v skladu s tistim, kar so učili druge. Gre za živo, tako rekoč filmsko pripoved ženske, ki je kljub krivicam in preganjanju ostala trdna in zvesta humanemu poslanstvu ter svojemu prepričanju. Po vojni je delala na socialnem področju, tudi osebno je pomagala otrokom iz socialno šibkih družin in se borila za pravice starejših. Do nedavnega je bila dejavna pri Rdečem križu. Čeprav si je ustvarila lepo družino, je nešteto prostovoljnih ur namenila ljudem v stiski, saj dobro ve, kaj je pomanjkanje in kaj pomeni razbita družina. Bila je iz družine z devetimi otroki brez očeta, ki bi skrbel zanje, in zaradi hude revščine je petletna skupaj z bratcem beračila okoli Brezij. Potem je bila pastirica pri tujih ljudeh, kasneje negovalka na Golniku ter še pred vojno delavka v predilnici na Viču v Ljubljani in v Medvodah. Med njenimi najtežjimi spomini iz otroštva je beračenje in srečanje z očetom ter dogodek, ko sta z bratcem ukradla hlebec kruha. Prav simbolika kruha se ji je v življenjskih preizkušnjah še večkrat ponovila. Gledalec, ki ga zanima preteklost, da bi lažje razumel sedanjost, bo pričevanju Roze Pavlin Kihler z zanimanjem prisluhnil.
Jože Černe je bil rojen v številni kmečki družini v Kozarjah, ki so sedaj že del Ljubljane in jih seka zahodna obvoznica. Imeli so veliko kmetijo, oče pa je bil vse do sredine vojne župan na Dobrovi. Jože zelo slikovito opisuje podrobnosti življenja pred vojno, ki je bilo kljub kmečkemu delo za otroke idilično. Stikov z Ljubljano skoraj niso imeli, edino enkrat jih je oče peljal na ogled novozgrajenega nebotičnika. Vse to prekine vojna. Kozarje z okoliškimi naselji Brdo in Vrhovci so postali eno od žarišč revolucionarnega nasilja. Kot desetletni otrok je bil priča grozljivim prizorom. Z vrstniki je že februarja 1942 videl umorjenega krojača Žaklja na Vrhovci. Umori so sledili, tako je videl pri sedanji gostilni Pečarič ustreljenega Skubica, nato še Martinjaka. Jože je videl in celo prepoznal enega od vosovskih morilcev. Černe se živi spominja tudi tragedije na bližnjem naselju Brdo, ko sta domačina z Vrhovcev julija 1942 ubila pri gradu Bokalce dva sprehajoča italijanska vojaka. Okupatorji so se maščevali s požigom Brda in streljanjem nedolžnih talcev. Partizani so Černetovo kmetijo temeljito oropali, mama se je posebej razjezila, ker so poleg živeža odpeljali tudi porcelanasto posodo. Oče se je pred revolucionarji skrival, po vojni pa so ga zaprli, vendar se je uspel rešiti. Kmetje so bili v času komunistične oblasti odkrito preganjani in obremenjeni z obvezno oddajo. Veliko kmetov je propadlo in tudi Černetovi so morali kmetijo prodati. Umori, prizori nasilja in strah, ki so ga vcepljali zlasti komunisti, so Jožeta kot otroka trajno zaznamovali. Da je kasneje normalno zaživel in si ustvaril družino, mu je veliko pomagala tudi glasba in njegovo pevsko udejstvovanje.
Pričevanje zakoncev Modrijan, iz istoimenske starodavne domačije v Rovtah, nas popelje najprej v čas pred vojno, ko so ti kraji dihali v sožitju, saj jih je združevalo bogato kulturno in versko življenje. Pričevalca, oba letnik 1929, v nadaljevanju podelita grozote vojne in revolucije, ki je zaznamovalo njihove kraje. Cilka je v povojnih pobojih izgubila 4 brate, Marku pa je vojna vzela 4 brate in sestro, ki je končala v Teharjah. V njunem pričevanju podrobno spoznamo začetno obdobje italijanske okupacije, ki za običajne ljudi sprva ni predstavljala težav. Po pojavu partizanov so se stvari spremenile. Markova brata, ki sta nanje sprva gledala z naklonjenostjo, sta postala previdna. Partizansko izzivanje okupatorja je sprožilo represalije zaradi katerih je trpelo civilno prebivalstvo. Revolucionarno gibanje je zgodaj začelo z grožnjami, umori uglednih ljudi, tudi duhovnika Geohelija iz Zaplane, ter ropanjem premoženja. Marko podrobno opiše okoliščine nastanka vaške straže in boj s partizani na Vranjih pečinah, kjer je padel njegov brat. Ko nastopijo domobranci in vzpostavijo neko ravnotežje, je domačinom začasno odleglo, pove. Konec vojne je sprožil umik na Koroško in povojne pomore, ki so terjali grozljiv davek, saj je komunistična oblast dala pobiti njihove može in fante. Marko je uspel iz Koroške prebegniti v Italijo. Iz italijanskih begunskih taboriščih je šele leta 1946 prišel domov, vmes je prestal zaslišanje in pretepanje s strani Udbe. Doma je bilo družinsko sožitje porušeno. Zakonca Modrijan povesta, da je bilo v obeh njunih družinah veliko stiske in trpljenja. Poleg tega je komunistična oblast grobo uveljavljala obvezno oddajo in nasilno pobirala večino živeža, ki so ga z muko pridelali. Kljub vsemu, sta si Cilka in Marko ustvarila družino in s trdim delom na kmetiji ustvarila prihodnost tudi za njune potomce. Njuno življenje je prežeto z raznimi preizkušnjami, vendar kleno vztrajata in sta pravi zgled mlajšim generacijam.
Pričevanje pokončnega moža iz Kompolj, 90-letnega Ivana Brodnika, ki se mu ob koncu pridruži tudi sin Jure, nam podrobno prikaže način življenja in sožitja vaške skupnosti v Dobrepoljski dolini pred drugo svetovno vojno, ko je bil oče »vaški mož«. Vojna je to vaško idilo in povezanost do temeljev razbila. Sploh zato, ker se je spomladi 1942 v bližini njihovih krajev zadrževalo vodstvo KPS-ja in OF-a ter uvajalo svojo oblast. Prihajalo je do ropanj premoženja in umorov posameznih vaščanov. Ljudem taka »ljudska« oblast ni bila všeč, poleg tega je italijanski okupator pogosto s topovi streljal na dobrepoljske vasi, saj so tja zahajali partizani. Zgodil se je neverjeten dogodek, da se je 66 žensk iz Kompolj, tudi Ivanova mama, odpravilo do italijanskega poveljnika in zahtevalo, naj nehajo streljati nanje in tudi, naj jih rešijo partizanskega pritiska. Pozneje so te ženske partizani skušali zajeti in vodilne tudi ubiti, pripoveduje Ivan, vendar so jih zaščitili možje in fantje. V tem primeru se prikaže vsa kontradiktornost prepleta partizanskega boja z revolucijo in razmer, v katerih so bili domači revolucionarji za običajno civilno prebivalstvo večja grožnja kot okupator. Ivan Brodnik podrobno opisuje dogodke med vojno in tudi čas po njej, ko so bili na udaru zlasti kmetje, on sam pa si je začel samostojno služiti kruh. Ves čas je bil zvest podpornik domače cerkve in dejaven pri gasilcih. Oblikoval si je družino, po ženini smrti pa živi pri sinu Juriju. Ta ob koncu pričevanje pove, kako težko breme še vedno nosi očetova generacije zaradi okupacije in krvave revolucije, ki je zaznamovala Dobrepoljsko dolino, in hkrati poudari potrebo po odkrivanju resnice in iskanju dialoga.
Ivo je odraščal v zavedni kmečki družini v vasi Slivno in izkusil zatiranje fašizma. Med vojno so očeta internirali Nemci, sam pa je bil mobiliziran v partizane. 7. maja 1945 so v domačo hišo prišli partizani, vodil jih je Albert Gruden Blisk in odpeljali njegovo sestro ter sosedo. Obe dekleti so posilili in pobili s koli v bližini Komna, pove Ivo, ki še vedno podoživlja trpljenje mame, očeta in celotne družine zaradi tega zverinskega zločina. Očeta so komunistični privrženci še dolgo po vojni zavajali, kje naj bi bila hčerka, tako, da jo je iskal po zaporih Jugoslavije. Pozneje se je izvedelo, kje sta bili obe dekleti zagrebeni in so ju lahko pokopali na domačem pokopališču. Pomembno ob tem je dejstvo, da je vodja morilske tolpe, Albert Gruden, v evidencah borčevske organizacije še vedno narodni heroj. V Sežani ima celo postavljen spomenik, kar kaže na popolno moralno zmešnjavo, ki pesti Slovence. Ivo je ostal zvest slovenskemu izročilu in veri. Aktiven je v slovenskih društvih, zlasti pri sloviti nabrežinski godbi na pihala. V slivenski cerkvi pa še vedno igra na orgle, kar bomo videli tudi v pričevanju tega zanimivega klenega slovenskega moža.
98-letna Ana in njen 76-letni sin Ivan podajata zanimivo pričevanje o življenju in preizkušnjah v Gorenji vasi pri Kanalu, nekdaj Sv. Luciji v dolini Soče. Ana je odrasla v veliki revščini, eden njenih prvih spominov je, da jim je neurje odneslo streho in je umrla njena sestrica. Bila je še napol otrok, ko je odšla služit v Milano. Med vojno sta se njena brat in sestra pridružila partizanom in sestra je umrla pod nemškimi streli. Tudi sama je videla, kako so Nemci na brvi pri Desklah ustrelili šest talcev. Po vojni se razmere niso umirile. Ana je septembra 1946 slišala strele, pod katerimi je padel priljubljeni duhovnik in protifašist Izidor Zavadlav, ki je bil trn v peti novih oblasti. Leta 1944 je rodila sina Ivana. Tudi on je obnovil nekatere zanimive spomine, ki jih je z njim delil oče, ki je bil v partizanih, a je po vojni padel v nemilost komunističnih oblasti. Vsa družina je zaznamovana z delom v cementarni Anhovo, oba z mamo imata azbestozo, a vseeno z optimizmom zreta v življenje. V pričevanju je bilo veliko povedanega, marsičesa pa tudi še ne, pravi Ivan Košir, ki si je ustvaril družino, a že leta skrbi tudi za ostarelo mamo.
Izjemno pričevanje Francija Kindlhofer, bil je eden od otrok s Petrička, in je že v otroških letih izkusil in trpel pod komunističnim režimom. Franci v pričevanju pove pretresljivo zgodbo, kako so ga junija 1945 ločili od komaj 32-letne mame, ki je morala pustiti tri otroke, in kot je kasneje izvedel, izginila kot mnogi v Starem piskru v Celju. Kljub različnim prevzgojnim ukrepom, da bi mu spremenili identiteto, in bi pozabil na svojo resnično družino in sorojence, je kasneje izvedel grozljivo resnico. Danes se kot aktivni državljan zavzema za resnico in popravo krivic. Ker zločini proti človečnosti nikoli ne zastarajo, je njegovo aktivno udejstvovanje, močno obremenilo častnega meščana Mestne občine Ljubljana Franca Severja – Franto. Pričevanje s svojo zgodbo dopolni tudi žena Valentina.
S pričevanjem Martina Črnuglja, slovenskega rojaka iz Sao Paula v Braziliji, spoznamo v mnogočem neznano zgodbo. Martin se je rodil v Beli krajini, vendar je preživel srečno otroštvo v Črnučah, kjer so imeli starši gostilno. Z okupacijo in prihodom Nemcev se ni veliko spremenilo, pove. Oče je sprva pomagal partizanom, ob naraščanju revolucionarnega pritiska pa se je pridružil protirevolucionarnemu taboru in bil med aktivnimi domobranci. Zaradi nesoglasij z drugimi voditelji se ni odločil za emigracijo v Argentino, ampak v Brazilijo. Tamkajšnja slovenska skupnost je majhna, a še vedno živa in zelo narodno zavedna.
Neveljaven email naslov
