Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Izjemna pripoved Slavka Gorenščka ponuja vpogled v manj znano dogajanje v zgornjem Posočju. Spoznamo življenje pod italijansko oblastjo, spremenjene razmere ob izbruhu druge svetovne vojne in zlasti revolucionarno nasilje, ki je v teh krajih prvič udarilo v času Kobariške republike. Slavko Gorenšček je odličen opazovalec in pripovedovalec ter prav poseben človek. Ob zanimivem poklicu, vodenju avtomehanične delavnice, ki jo je nasledil od očeta, je ves čas gojil čut za zgodovino. Tako je zbiral najrazličnejše predmete, ki spominjajo in opominjajo na režime, ki so se menjevali v teh zgodovinsko pomembnih krajih.
Pretresljivo pričevanje Janeza in Jožefe Javornik iz Grosuplja nam ponuja vpogled v medvojno in povojno dogajanje v okolici gradu Boštanj, kjer je bil Janezov oče sprva uslužbenec. Jožefa pove, da so se bali partizanov, ki so pogosto hodili k njim in zahtevali hrano, po vojni pa jih je dodatno ošibila obvezna oddaja. Poti Janeza in Jožefe so se kasneje prekrižale, poročila sta se, oblikovala družino in si s pridnim delom omogočila dostojno življenje. Sedaj, v zrelih letih, pogosteje razmišljata o travmatični preteklosti, ki je zaznamovala njune kraje in njuni družini. Ob koncu pričevanja se sprehodita po dvorišču boštanjskega gradu, ki je žalostna ruševina in opomin na težke čase. Janez pa pokaže hišo, ki danes stoji na mestu, kjer je bila pomorjena Jakopinova družina, in se sprašuje, kaj o tem ve častni meščan Ljubljane Franc Sever - Franta, ki je bil takrat partizan v teh krajih.
Pričevanje 95-letne Anice in njene devet let mlajše sestre Ivanke Gnidovec iz Ajdovca pri Žužemberku nam daje vpogled v življenje trdne kmečke, katoliške družine, iz katere je izšlo več duhovnikov, tudi svetniški kandidat, škof Janez Gnidovec. V njuni družini je bilo deset otrok. Najmlajša Ivanka se spominja idiličnega življenja pred vojno, ko so živeli skromno, a v miru in veselju. Tudi ob okupaciji se ni veliko spremenilo, temveč se je vojna v najkrutejšem pomenu začela, ko so partizani ubili nekaj domačinov, med drugimi tudi uglednega in priljubljenega župana Vidriha. Preživeli smo, to je najpomembneje, dodata ob koncu sestri Gnidovec, ki sta kljub vsem preizkušnjam ohranili vedrino. To pa zato, ker smo odpustili, pravita. »Veliko lažje živimo kot tisti, ki so nam povzročali gorje.«
Pripoved Toneta Prelesnika iz Kočevja je nekaj posebnega, v celoti je posneta v Kočevskem rogu. Ta je zelo povezan z njegovim življenjem, saj velja za največjega poznavalca teh gozdov, poleg tega je tam v povojnih pomorih izginil tudi njegov oče. Mama se ni več poročila. Vse moči je posvetila temu, da sta z bratom doštudirala. Na področju gozdarstva se s Prelesnikom redko kdo lahko kosa, njegova velika strast pa je tudi šport, sploh tek na smučeh. V tem športu je zmagoval na številnih gozdarskih in drugih tekmovanjih po Evropi. S pokojno ženo, ki je bila klasična filologinja in slavistka, sta ves čas ostala zvesta cerkvenemu življenju in svojemu prepričanju. Bilo je veliko ponižanj in življenjskih preizkušenj, a Tone Prelesnik je ostal neomajen.
V drugem delu pretresljivega pričevanja nam Erika Fürst, Judinja iz Murske Sobote, ki so jo okupatorji aprila 1944 skupaj s celotno družino odgnali v Auschwitz, predstavi dogajanje v zloglasnem taborišču. Erika pove, da so nacisti ukazali selitev vseh taboriščnikov, ki so lahko hodili, ko so se taborišču približevali Sovjeti. Sama je ostala v taborišču in pomagala bolni mami in sestri. V taborišču so pričakale sovjetske vojake, ki so jih osvobodili, čeprav so na potovanju domov predstavljali veliko grožnjo ženskam. Prihod v domači kraj je bil žalosten, saj je bila hiša čisto izropana. Počasi so si uredile življenje. Odnos nove države do peščice Judov, ki so preživeli holokavst, ni bil prijazen. Nacisti so skupnost v Prekmurju uničili, dokončno izničenje pa je sledilo v času komunizma, ko so porušili sinagogo in uničili judovsko pokopališče. Gospa Fürst je zelo kritična do delovanja bivšega režima in obsoja povojne poboje. Delala je v gospodarstvu in bila tudi priča različnim krajam in bonitetam, ki so jih uživali zasluženi komunistični kadri. Zato je bila zelo vesela, ko je na volitvah leta 1990 zmagal Demos in se je Slovenija osvobodila. Leta 2005 je gospa Fürst prejela zlati red za zasluge Republike Slovenije.
Pretresljivo pričevanje Erike Fürst se dotika enega najtemnejših obdobij človeške zgodovine. Naša tokratna pričevalka je kot deklica preživela nacionalsocialistično koncentracijsko taborišče Auschwitz. Je zadnja slovenska Judinja, ki nam še lahko razkrije spomine na strahote uničevalnega taborišča ter zdravnika Mengeleja in njegove poskuse na taboriščnikih. V prvem delu pričevanja se Erika spominja srečnega otroštva v Murski Soboti. Doma so bili deležni stroge vzgoje, redno so molili in vsak teden obiskovali sinagogo. To je bila judovska molilnica, ki jo je slovenska komunistična oblast po vojni dala porušiti. Zanimiv je pričevalkin spomin na predvojno obdobje, ko so se judovski otroci in njihovi starši brez predsodkov družili s katoličani in protestanti. »V stari Jugoslaviji smo se družili s kristjani, tako starši kot midve s sestro, absolutno. Že po tem se je videlo, da je odnos med nami enak, zato ker sta se naš rabin, evangeličanski duhovnik in katoliški, ob nedeljah vedno skupaj sprehajali po našem korzu. Imeli so korzo, mladi so šli od evangeličanske cerkve do gradu, mi starejši otroci smo se pa sprehajali po Slovenski ulici ... in oni trije so se tudi sprehajali.« Vojna je vse obrnila na glavo. Po napadu na Jugoslavijo so Mursko Soboto najprej zasedli Nemci, že prvi dan so odpeljali rabina, zastražili so judovske trgovine, vendar so marsikateri lahko vanje udirali in kradli. 26. aprila 1944 je nastopil za družino Fürst in celotno judovsko skupnost v Prekmurju usoden dan. Erika je bila stara 13 let, ko so na vrata potrkali orožniki. Na hitro so morali spakirati, vzeli so lahko samo najnujnejše. Vse judovske družine so zbrali v sinagogi, kjer so jih prevzeli nacisti z lajajočimi psi in jih prek Čakovca in Madžarske transportirali v Auschwitz. Še prej so očeta ločili od preostale družine: »Takrat sem nazadnje videla svojega očeta, jokali smo, mahali skozi okno. Žal, to mi je najtežji dan v življenju, ker sem imela očeta zelo rada.« Mamo, hčerki in sorodnike so z živinskimi vagoni odpeljali v zloglasno koncentracijsko taborišče, kje so jih ob silnem vpitju spravili z vagonov. Tam je stal tudi nacistični zdravnik Mengele, ki je izbiral žrtve za svoje poskuse. Večino so odgnali takoj v smrt, Erika s sestro in mama pa so po sreči pristale na prisilnem delu. Eriki Fürst so se različni dogodki živo vtisnili v spomin in o njih v pričevanju podrobno pripoveduje. Mama in sestra sta hudo zboleli, a ju je pozdravila nemška zdravnica, ki je bila v taborišču politična interniranka. Kot mlado dekle se je Erika znala prilagoditi razmeram in iskati rešitve, da so vse tri skoraj čudežno preživele zloglasni Auschwitz. Januarja 1944, ko so se taborišču približevali Sovjeti, so jih nacisti, tiste, ki so lahko hodili, začeli seliti na zahod. Tudi Erika je šla skozi vrata z napisom Arbeit macht frei, bolna mama in sestra pa sta ostali v taborišču. »Mama je čez noč osivela, jaz pa sem čez noč odrasla, verjamete?« sklene svoje izjemno pričevanje v prvem delu poslednja slovenska Judinja, ki je preživela holokavst – Erika Fürst.
Leta 1929 rojeni Janez Ivan Oman je v mnogočem simbol večine tistih Slovencev, ki so v zvestobi narodu in veri hrepeneli po demokraciji in samostojni državi. V izredno živem pogovoru nam Oman razkrije svojo življenjsko zgodbo. Od mladosti pod Kraljevino Jugoslavijo nato najprej italijanske ter nato nemške okupacije, do pojava partizanov in bega z domobranci v Vetrinje. Sledi vrnitve v roke partizanov in srečna rešitev iz škofjeloškega gradu, kjer so partizani veliko ujetnikov pobili. Pripoved se nadaljuje v drugem delu.
Neverjetno zanimiva zgodba sedaj 92-letne Doris, ki se ji med pripovedovanjem pridruži tudi sin Federico, je med Pričevalci nekaj posebnega. Do maja 1945 je s starši živela v družinski Mayerjevi palači, ki jo je oče Emerik Mayer zgradil konec tridesetih let prejšnjega stoletja ob Tromostovju v Ljubljani. Komunistične oblasti so ob »osvoboditvi« hišo popolnoma izropale, očeta so oznovci odpeljali, mamo in hčere pa tudi kmalu strpali v zapor. Za očeta so prosili številni njegovi delavci ter s podpisi jamčili, da je v času vojne pomagal njim in OF. Nič ni pomagalo. Krivde mu niso dokazali in so ga kljub temu odpeljali na Pohorje, slekli in zverinsko ubili – kot je družini nekaj let kasneje sporočil njegov sozapornik, ki se je uspel rešiti v Švico. Doris pa so z mamo, sestro in skupino drugih ujetnikov na Silvestrovo leta 1945 nagnali čez mejo po visokem snegu tako, da mnogi niso preživeli. Markantna Doris se je poročila v staro italijansko plemiško družino, iz katere izhajajo številni kardinali in celo papež Inocenc XII. Postala je mis Capri in se pozneje uveljavila kot uspešna športnica. V oddaji nastopa tudi njen sin Federico Pignatelli della Leonessa, ki je poslovno izredno uspešen, saj je lastnik največjih fotografskih studiev v New Yorku in še vrsto drugih podjetij. Živi na posestvu, ki ga je odkupil od igralca Michaela Douglasa. Kljub bremenu zgodovine se Mayerjevi počutijo tesno povezane s Slovenijo. Hišo na Tromostovju so dobili nazaj, a njihov boj za popravo krivic in proti korupciji v Sloveniji še traja. Pričevanje je pomemben zgodovinski spomin in opomin, najbolj uspešne meščanske podjetniške družine, ki jih je Titov režim uničil, kar je imelo katastrofalne posledice za razvoj slovenske družbe, ki segajo še v današnji čas. Pričevanje princese Doris Mayer je bilo posneto na njenem domu v vasici Vallochia nad Spoletom kot tudi v Celovcu in v Ljubljani.
Rozalija in Albina rojeni Majerle sta sestri z Dobličke Gore v Beli krajini. Obe sta poročeni v Nemčiji. Prva, leta 1931 rojena Albina ima priimek Kaldasch, mlajša, leta 1940 rojena Rozalija pa je poročena Schmidt. Njuno pričevanje bistveno dopolnjuje in locira največji posamični pokol nad slovenskimi Romi, ki se je zgodil v Beli krajini julija 1942. Albina je bila 4-letna za pestrno pri stricu v kočevarski vasi Zagradec, kje je v neposredni bližini morišče nesrečnih belokranjskih Romov. Njuna družina je bila kmečka in krščanska, redno so obiskovali mašo in veliko molili, se spominjata sestri. Že pred vojno se je med kočevarskimi otroki, s katerimi je Albina hodila v šolo čutilo protislovenska nastrojenost, po okupaciji pa so Kočevarje izselili in njihove vasi, ki ravno pri Doblički Gori mejijo z Belo krajino, so ostale prazne.
Izjemno pričevanje Mravljetove Marije iz Brezovice nam daje vpogled v enega najbolj tragičnih revolucionarnih umorov, ki se je zgodil junija 1942 in je usodno povzročil razkol med Slovenci. Partizani so udrli v hišo ugledne in premožne Mravljetove družine na Brezovici, pobili gospodarja in tri sinove in oropali njihovo premoženje. Prav zato je v vasi in okolici začela nastajati oborožena zaščita, najprej vaške straže in pozneje domobranci. Marija se dobro spomni predvojnih razmer, živeli so lepo družinsko življenje a potrebno je bilo trdo delati. Oče je bil ranjen v prvi svetovni vojni, sicer pa izredno komunikativen in podjeten človek, zgradil je novo hišo, imeli so že vodovod in elektriko. Preživljali so se z gostilno, mesarijo in kmetijo. Pri hiši je bilo devet otrok. Prav na predvečer tragedije je bilo še posebej veselo: »Otroci smo se igrali na vrtu, Peklajevi in naši, to je bilo tako veselje, da ga še zdaj ne morem pozabit. Takrat je bila zadnjič družina skupaj. Ponoči se je pa zgodilo.« Po vojni je bila družina razbita, starejši so odšli iz Avstrije naprej v ZDA. Kmalu po vojni jim je komunistični režim pobral še preostanek premoženja in v hišo naselil tuje ljudi. Marija se spomni: »Vsak teden, skoraj vsak dan je prišel kateri, da je premetaval hišo. Okamneli smo, stal si pri miru kot kamen. Zaplenili so nam vse, tudi žlice so prešteli… Veselja v hiši ni bilo več. Mame jaz nisem videla nikdar, da bi se posmejala. Jokala je pa zmeraj.« Mimo hiše so potekale manifestacije in vpitje »Smrt izdajalcem!« čeprav Mravljetovi s kakršnokoli izdajo niso imeli nič. Pač pa je k Mravljetovi mami po vojni prihajal tudi partizan Cjuha in kot se spomni Marija venomer ponavljal: »Mati, jaz nisem bil zraven!« Zveza borcev se družini do danes ni opravičila in pojasnila grozovito početje likvidatorske skupine Dolomitskega odreda. Marija pravi, da bi lahko znreli vsi skupaj po šoku,ki so ga doživeli, vendar je imela mama posebno moč – moč vere in s pomočjo tega so prestali tudi najtežje preizkušnje. Veliko so jim pomagali tudi strici in sosedje. Ko se je poročila in je prišel moški v hišo so nekoliko lažje zaživeli, pravi Marija. Rodili so se jima štirje otroci od katerih je Marija se je poročila in imela štiri otroke, od tega je eden, Marjan (bil je član Slovenskega okteta) že pokojni. Marija veliko razmišlja o preteklem tragičnem dogajanju, podoživlja noč, ko je izgubila očetu in brate ter sklene: »Vem, da so vsi v nebesih. Bili so pravi ljudje in ne kakšni razbojniki… Jaz še za moje za sovražnike molim. Za tiste, ki vem, molim vsak večer.«
93-letna Pavla s kmetije Hudičevec pri Razdrtem je s svojo življenjsko izkušnjo in iskreno pripovedjo res izjemna pričevalka. Še vedno hrani progasto obleko iz nemškega koncentracijskega taborišča, ki ponazarja trpljenje, ki jo je zaznamovalo za celo življenje. Rojena je bila na samotni kmetiji pod Uršjo goro na Koroškem v družini Srebre, kjer je bilo devet deklet. Oče je bil logar in lovec pri grofu Thurnu, ki se ga Pavla spomni kot njihovega domačega prijatelja. Oče je večkrat vzel harmoniko in dekleta so zapela. Srečno družinsko življenje je prekinila vojna. V hišo so prihajali partizani in Nemci. Partizanom so pomagali, tudi Pavla, vendar je bil oče do njih zadržan, saj se je zavedal nevarnosti za družino. Potem ko so Nemci zalotili partizane pri njih doma in so ti zbežali, so okupatorji aretirali očeta in dve starejši sestri. Partizani so tudi po tem še vedno prihajali na domačijo. Spet so jih zalotili Nemci, vnel se je spopad, ki je terjal žrtve na partizanski strani. Okupatorji so odgnali še dve dekleti, tudi Pavlo, pozneje pa so domačijo požgali. Tako je bila družina razbita in razseljena. Štiri Srebretova dekleta so šla skozi pekel zaslišanj v Celovških zaporih, kjer so zadnjič videle očeta in se od njega ganljivo poslovile. Oče je namreč pozneje umrl v Dachau. Vse štiri sestre so bile poslane v koncentracijsko taborišče Ravensbrück, kjer so v izjemno težkih pogojih prisilno delale za okupatorjevo vojaško industrijo. Onemogle taboriščnice so nacisti sežigali v krematorijih, druge pa strogo nadzirali in nečloveško izčrpavali z delom. Ko je bilo najtežje, so slovenske taboriščnice molile, se spomni Pavla ...
Odrastel je v družini šestih otrok v vasi Dolga Poljana na Vipavskem. Na čas italijanske okupacije Primorske ima zanimive spomine. Ob srečanju nam pokaže lep zvezek in spričevalo s komentarjem, da italijanske šole niso jemali preveč resno. Recitira nam šolsko prisego v italijanščini iz časov, ko je Mussolini sanjal, da bo obnovil rimski imperij. 99 odstotkov Primorcev je bilo v tistem času proti Italijanom, pravi Franc, steber narodne zavesti pa je bila duhovščina. Ob napadu na Kraljevino Jugoslavijo se je skozi Vipavsko dolino pomikala številna italijanska vojska. Eden od njegovih bratov je bil kot italijanski vojak zajet v Libiji in je 2. svetovno vojno preživel v angleškem ujetništvu v Mumbaju v Indiji. Na Vipavskem so se pojavili prvi uporniki; rekli so jim četniki, kasneje pa partizani. Zanje se je navdušil Francev najstarejši brat in malo za tem tudi skoraj vsi vaščani. A to se je spremenilo, ko se je začela kazati ideologija, se spominja Franc: »Prej se ni nič govorilo o komunizmu. Samo o osvoboditvi in proti okupatorju. Potem so sneli slovensko zastavo s kap in nadeli zvezdo ter srp in kladivo, in potem so narod razdelili.« Februarja 1943 so Italijani Franca in sovaščane prisilno mobilizirali. Skupaj z 800 primorskimi Slovenci je bil odpeljan v Carraro blizu Ligurskega morja. Posebnost je bila, da so tam poleg italijanskih pogosto prepevali tudi slovenske pesmi (Oj ta vojaški boben, Trzinka...), z balkona vojašnice pa jim je dirigiral oficir, po rodu iz Gorice. V bogatem pričevanju nam Franc opiše izkušnjo v partizanski vojski, kamor so ga mobilizirali, in vojaško življenje po vojni ter v času tržaške krize. Spregovori o svojem življenju, zvestobi slovenstvu in svojem nazoru.
Pričevanje Alojza Hudnika iz Sela pri Dobrovi je eno najbolj pretresljivih doslej. Spregovoril je o nezaslišani tragediji, ki je med vojno prizadela njegovo družino. Revolucionarno nasilje je terjalo življenja kar desetih članov njegove družine, v njihovi hiši pa se je naselilo vodstvo OF. V pričevanju se Alojzu pridruži tudi žena Olga s svojo bridko družinsko izkušnjo, saj je bila njena mati, sicer mama dvanajstih otrok, po vojni več let v zaporu, kjer so jo tudi mučili. Prav žena Olga je Alojzu stala ob strani, da se je po desetletjih molka in trpljenja odločil pomorjene svojce poiskati in jih pokopati v posvečeni zemlji. Tragedija se je začela novembra 1942. Partizansko vodstvo je takrat iskalo zatočišče v Polhograjskih dolomitih, na pragu Ljubljane. Hudnikovi so bili premožnejša kmečka družina, ki je imela dobre odnose s partizani, a prav njihovo hišo so si vodilni funkcionarji z Edvardom Kardeljem na čelu izbrali za svoje prebivališče. V dogajanje je bil po Alojzovem prepričanju vpleten tudi domačin Ivan Dolničar, poznejši general in predsednik Zveze združenj borcev. Ko so partizanski likvidatorji vdrli v hišo, je imel Alojz štiri leta, sestra pa pet. Bolehna mama je od šoka umrla, sedem članov družine, tudi očeta, pa so odvedli in jih naslednji dan pomorili, povečini brez strelov. Alojz v pričevanju obudi še zadnji spomin, ko je hodil za očetom in ga je vojak s puškinim kopitom odrinil v travo. Čez teden dni so na grozovit način umorili še staro mamo. S sestro sta tako ostala sama na kmetiji. Po vojni je bil ubit še en stric, skupaj torej deset žrtev. V njihovo hišo se je vselilo vodstvo OF oz. partije: Kardelj, Kidrič, tudi Kocbek. »Spali so v mojih posteljah,« pravi Alojz Hudnik. Sledilo je življenje pri sorodnikih, a brat in sestra sta bila ločena. Alojz pripoveduje, kako se je prebijal skozi otroštvo in ves čas pogrešal mamo in očeta. V šoli se je sprva zatikalo, nato je šlo bolje. Prišel je do poklica, se poročil, z ženo imata tri sinove in tudi že vnuke. A vendar je v njem kljuvala žalost in občutek dolga do prednikov, ki so bili tako krivično pomorjeni. Že v osemdesetih letih mu je eden izmed likvidatorjev ponujal denar in priznal, da je bil oče nedolžen. Po letu 1990, ko se je zamenjal režim, ki mu je pomoril starše, si je upal spraševati več. Slovensko sodišče je Hudnikove opralo vsakršne krivde. A šele leta 2015 je prišlo do prvega izkopa v Dolgi grapi pri Babni Gori, streljaj od hiše, kjer je komunistično vodstvo s Kocbekom podpisalo znamenito Dolomitsko izjavo. Prvič so odkrili le ostanke ženskih žrtev, med njimi 16-letnega dekleta, katerega identiteta ostaja neznana. Takrat je Alojz v oddaji Tednik na Televiziji Slovenija prosil slovensko javnost, naj mu tisti, ki vedo, pomagajo najti očeta, da ga bo lahko pokopal. Dobil je nekaj groženj, tudi s podtaknjeno bombo. A prišel je tudi namig, kaj se je dogajalo z žrtvami in kje naj išče. In res, leta 2018 so ob podpori Petra Hribarja, ki je prav tako nastopil v oddaji Pričevalci, našli grobove očeta in drugih. Obakrat so priredili svečan pogrebni obred, tako danes vsi skupaj ležijo na dobrovskem pokopališču. Hudnikovim se je v imenu države opravičil predsednik Borut Pahor, predsednik Zveze združenj borcev Tit Turnšek pa je nezaslišano znova napadel Hudnikove in opravičeval umor.
Leta 1933 rojeni Franc Petač, ki že celo življenje živi v Vižmarjah pri Ljubljani, še vedno dela v svoji obrtni delavnici na stroju, ki ga je sestavil sam. Izvrstno tehnično podkovan inovator svojo življenjsko pripoved začne s spomini na otroštvo. Doma so imeli trgovino in gostilno, kamor je zahajal tudi žandar Franc Žnidaršič, ki so ga partizani julija 1942 obstrelili in si potem ta dogodek izbrali za dan »vstaje slovenskega naroda«. Ko so partizani pozneje ustrelili nemškega župana, so morali šolarji gledati okupatorjevo ustrelitev 42 talcev, med njimi tudi tovarnarja Kolba. Po vojni so njegovi vdovi in hčerki komunisti nacionalizirali premoženje. Pripoveduje tudi o Zavnikovi vili, v kateri je po vojni živel Edvard Kardelj. Ob koncu vojne je ljudstvo ropalo nemške vlakovne kompozicije, polne najrazličnejšega blaga, po cesti skozi Šentvid pa so se vile kolone beguncev pred partizani. Velik del so jih Angleži potem vrnili v Jugoslavijo. Največ jih je bilo zaprtih v Škofovih zavodih, večino pa so dale povojne oblasti pomoriti. Prebivalstvo je živelo v velikem pomanjkanju, drugače pa je bilo s komunisti - ti so imeli posebne trgovine, v katerih je bilo tudi blago zahodnega izvora. V eni takih, z imenom TEA je delal tudi Frančev oče. Navadni ljudje vanjo niso imeli vstopa. Franc je po nekaj letih nemške šole po vojni stopil v slovensko. Mama je bila dvakrat zaprta iz banalnih razlogov – ker je doma skrivala zvitek blaga in kar je dobila nekaj moke na črnem trgu, da je preživela družino. Živeli so veliko slabše kot pred in celo med vojno. Franc je začel obiskovati industrijsko šolo v Kranju, potem pa uspešno delal v kovinski industriji na Igu. Zelo zgodaj je postal samostojni obrtnik in se z režimsko birokracijo, ki zasebnemu sektorju ni bila naklonjena boril za preživetje. »Najboljše je bilo, takrat ko je bil Stane Kavčič. Pa eno je še bilo, takrat je bila davkarija nemočna, slabi so bili, se je dalo jaz sem imel kar svojo formulo, koliko bom napovedal stroškov, koliko bom dobička napovedal pa vse.« Razmere so silile, da se je vsak znašel kot se je vedel in znal. Franc je do tega obdobja socialistične Jugoslavije zelo kritičen saj meni, da je pokvarila vrednote in delovne navada ljudi, kar nas pesti še danes: »Vsi smo nepošteni, komplet, cela generacija. Kar poglejte, vsak bi kradel, samo da ne bi delati bilo treba. Ampak to smo podedovali od Juge. /…/ Vsi smo postali špekulanti. Vsak je na en način špekuliral. Eden je hišo gradil brez gradbenega dovoljenja, eden je v firmi kradel material, obrtniki smo, kakor se je dalo goljufali, da nismo davkov plačevali, to je splošen pojav, ki ga imamo tudi danes, ampak kako to izkoreniniti, ne vem.«
Jožica je bila rojena leta 1936 in se lahko pohvali z izvrstnim spominom. Živela je pod Italijo, fašisti so stigmatizirali in zaničevali slovenske otroke v šoli, številne krivice je doživela na lastni koži. Veliko breme za prebivalstvo je bilo tudi italijansko vojaštvo, ki ga je bilo pred napadom na Kraljevino Jugoslavijo okrog Postojne vse polno. Vaška skupnost je takrat še držala skupaj, v marsičem pa je bilo drugače, ko je nastopila druga svetovna vojna in je prišlo do vsiljenih ideoloških delitev. V njihovi hiši na podstrešju so skrivali ranjene partizane, hkrati pa je pritličje zasegla nemška vojska za vojaško ambulanto. Nemški vojaški zdravnik je slutil kaj se dogaja pa jih ni izdal. Drugače je bilo z njegovim asistentom, ki je bil Mongol – nemški ujetnik in je Jožico, ki je bila še dekletce, spolno napadel. K sreči jo je oče, ki se je zaradi poškodbe na delu predčasno vrnil domov, rešil. Kot dekle je Jožica videla veliko smrti in bila tudi sama izpostavljena številnim nevarnostim. Leta 1944 so partizani v sosednji vasi umorili njena stara starša in druge sorodnike. Kljub tragedijam in stiskam sta optimizem in zgled pričevalke, kako se je spopadala s težavami, tisto, kar bo navdahnilo številne gledalce. Pričevalki Jožici še vedno odzvanjajo besede slovesa od staršev, predvsem očeta, ko je še na pol otrok zapuščala domovino: »Če si se, tako odločila pojdi. Si še mladoletna, ne bom te klical nazaj, ker to je tvoja volja.« Mama pa je dejala »Sonce ne sije vedno, ampak po dežju pride ven. Zavedaj se, kamorkoli boš šla, slovenska mati te je rodila. Ne pozabi na Boga, narod in domovino.« To je vodilo, ki se ga Jožica drži že vse življenje.
V prvem delu predstavljamo pričevanje pokojne Mimi Petelin, ki je bila rojena Sadar leta 1922 v Malem Globokem pri Zagradcu. Imeli so težko življenje, saj je mama, ko je bilo Mimi 11 let umrla na porodu. V družini je bilo sedem otrok in še fantek, ki ga je oče po prvi svetovni vojni pripeljal domov in je pri njih živel 20 let. Preživljali so se s kmetijo in s pomočjo staršev pokojne mame. Italijanska okupacija sprva ni prinesla velikih sprememb, po pojavu partizanov pa je vzniknilo nasilje obeh strani. »Dokler ni bilo tovarišev, je bilo kar v redu« se spominja Mimi, ki dodaja, da so se ljudje na Dolenjskem partizanov bali … V drugem delu se predstavita zakonca Frančiška in Janez Prosen iz Ljubljane. Janez, rojen v Lučinah leta 1924, se je poslovil lansko leto. Frančiška, ki je bila rojena Andreusi na Žirovskem vrhu je živela v družini, kjer je bilo 16 otrok. Frančiška se živo spominja medvojnega partizanskega terorja, zlasti ropanja hrane, četudi so živeli na skromni kmetiji. Komandantu je bilo vseeno, s čim bo mati nahranila lačne otroke, ko so pobrali zadnji hleb kruha, pripoveduje. Pobrali so jim tudi vso živino. Po vojni so začeli iz nič, pestila jih je zlasti obvezna oddaja … Janez je bil kot vojak sprva na Poljskem, pozneje pa premeščen v bližino Nantesa v Francijo. Pozneje je bil v manjši posadki ob atlantski obali, kjer so skrivoma poslušali radio BBC in Janez je izvedel kaj se dogaja v Sloveniji. Tam je doživel zavezniško invazijo na Normandijo ...
Marjan Porenta nam v zanimivem pričevanju predstavi svojo neverjetno življenjsko zgodbo, ki ga je vodila skozi različne vojske in nevarnosti. Rojen je bil v Ljubljani leta 1927, očetu krojaču in mami šivilji. S strani očeta je bil deležen stroge vzgoje, kar pa mu je v življenju kasneje koristilo. Živo se spominja šole pod staro Jugoslavijo in strogih učiteljev, npr. Ambrožiča in kateheta Lavriča. Pokaže nam tudi spričevala iz tistega časa in vrsto zanimivih dokumentov in fotografij. Ob umoru kralja Aleksandra je v šoli recitiral pesmico v njegov spomin. Z mamo se je udeležil evharističnega kongresa v Ljubljani in pozneje še kongresa Kristusa kralja. Mama ga je peljala tudi na pogreb škofa Jegliča in Antona Korošca. Ko je izbruhnila vojna, je bil vpisan na bežigrajsko gimnazijo. Po umiku jugoslovanske kraljeve vojske je sledila anarhija, v kateri so ljudje množično odnašali domov hrano in ostale uporabne stvari iz vojaških vagonov in skladišč. Prihod Italijanov sprva ni prinesel večjih sprememb za prebivalstvo. Okupator je postal nasilen in nepredvidljiv po prvih partizanskih akcijah in umorih zavednih Slovencev. Marjan se živo spomni umora Lamberta Ehrlicha, saj je bil kmalu po atentatu na prizorišču in videl, kako so ljudje prinašali rože. Pozneje se je učil za finomehanika in opazoval dogajanje v mestu. Z bratom sta med drugim oprezala v Gramozni jami, kjer je okupator streljal talce in videla okrvavljene vrvi … Oče, čeprav katoliško in protikomunistično usmerjen, je na prošnjo prijatelja šival jopiče za partizane. Mladoleten je bil Marjan mobiliziran v nemško službo TOT, kjer so kopali jarke za vojsko. Pozneje je postal nemški vojak in bil poslan k protiletalski obrambi v Gorico in Gradišče ob Soči. Proti koncu vojne so začeli oficirji dezertirati, bežali so domov. Tako sta pobegnila tudi Marjan in njegov prijatelj. Blizu Opčin sta padla v vojni metež, saj so potekali boji za Trst. Skupaj z domačini sta se skrivala v kraški jami, vendar so ju pozneje zajeli pri Sežani partizani in ugotovili, da sta nekdanja nemška vojaka. In spet se je izkazalo, da je sreča na strani drznih, saj jima je ob neprevidnosti stražarjev uspelo pobegniti. V Ajdovščini sta se priglasila k partizanom in doživela konec vojne ...
V prvem delu oddaje bosta nastopila Marija in Stanko Gorenc z Rake na Dolenjskem. Stanko je bil med vojno pri domobrancih in je preživel Teharje. Ves čas po vojni je delal kot kmet, v posebno veselje pa mu je bilo vodenje zbora in igranje orgel v župnijski cerkvi na Raki. Zelo zanimivo je ob tem pričevanje njegove žene Marije, ki je bila, kot otrok s celo družino izseljena v Nemčijo. Pomenljiv je spomin na prihod domov v osvobojeno Jugoslavijo, ko interniranci niso užili prave svobode, ampak so živeli v strahu. Nekateri so se raje vrnili v Nemčijo ali odšli drugam na zahod. Spomin posameznih pričevalcev peša, a je vendarle pomembno, da se spomin starejše generacije v družini ohrani in prenese na prihodnje rodove. Tak primer je Etko Turk iz Sv. Antona pri Kopru, italijanski vojak, interniranec v Nemčiji. Pri pričevanju mu je zgledno pomagala hči Karmen, ki je očetovemu spominu dodala tudi svoje izkušnje. V pričevanju pove, kako je bilo v slovenski Istri, živeti v kmečki družini, ki se ni podredila komunističnemu režimu. Oče je bil zgled pokončnosti in zvestobe narodnim ter krščanskim vrednotam, kar se je preneslo tudi na potomce.
Dr. Alojz Paulin, slovenski fizik z mednarodnim ugledom se je rodil v Podbrezjah na Gorenjskem leta 1930 v zelo stari in zanimivi družini. Že stoletja so bili trgovci z vinom, imeli pa so tudi veliko posestvo. V najboljših časih so prodali tudi po 70 takratnih vagonov vina, ki so ga Paulinovi kupovali v Dalmaciji, v Banatu, pa tudi na Štajerskem. V njihovi hiši, kot pove Alojz je bila ustanovljena tudi prva slovenska posojilnica iz katere se je na koncu razvila Ljubljanska banka. Pričevalčev oče se je ukvarjal tudi z rejo eksotičnih ptičev in jih prodajal po celi Evropi. Šlo je za rdečega kanarčka, ki je bil križan med rumenim in rdečim čižkom. Poleg tega se je ukvarjal tudi s papagaji. Doma so bili zavedni Slovenci, pa tudi zvesti Kraljevini Jugoslaviji. Njihove ptiče so prišli občudovat tudi iz kraljeve družine Karadžordžević. Po nemški okupaciji, ko je bila družina namenjena izselitvi jih je posredno rešila prav reja ptičev. Na partizanski odpor, ki je imel za posledice Dražgoše in druge okupatorjeve represalije so gledali zadržano čeprav sta dve sestri sodelovali s partizani. Potem, ko je prihajalo do revolucionarnih umorov drugače mislečih je zavladala negotovost. Oče je podpiral partizane iz strahu, da bi preživel, se spominja Alojz. Zato so se izogibali tudi stikom z domobranci ter generalom Leonom Rupnikom čeprav so se poznali še izpred vojne. Mesec pred koncem vojne se je krepil begunski val na Koroško, kar je Alojz kot otrok opazoval. Po vojni so komunisti očeta zaprli in ga obsodili na 12 let ječe, da so lahko zasegli njegovo premoženje. V Podbrezjah so priredili javno glasovanje ali je Paulin kmet ali kulak. Slednje je pomenilo odvzem premoženja. Kljub temu, da je 360 vaščanov glasovalo, da je Paulin le kmet je bilo nekaj vplivnih proti tako, da so jim komunisti pobrali premoženje, družino pa izselili. Oče si je s pomočjo zvez uspel rešiti glavo tako, da je bil na koncu oproščen. Po vojni, se spominja Alojz niti ni šlo za svobodo ampak najhujšo diktaturo. Alojz je bil izredno nadarjen za učenje. Po šoli v Podbrezjah in Kranju je še med vojno obiskoval tudi gimnazijo v Celovcu. Po vojni je uspešno zaključil študij in doktorat na Fakulteti za elektrotehniko. Ukvarjal se je s pospeševalniki in več let delal na Inštitutu Jozef Štefan. Pozneje so ga kot uspešnega znanstvenika za več let povabili v Hamburg ter kasneje še v Švico kjer je živel 13 let. Po vrnitvi v Slovenijo je bil več let tudi univerzitetni profesor. Sedaj živi v svojem svetu v Ročevnici pri Tržiču.
Jože Martinčič od svojega rojstva leta 1929 živi doma, na kmetiji ob Cerkniškem jezeru. Njegova mama je bila zelo nadarjena za jezike in je rada brala, oče pa je bil trden kmet. Vzgajali so ga strogo, vendar je bila to dobra priprava za življenje. Gospodarsko so bili zelo vezani na Cerkniško jezero, tudi njihova domačija je imela čoln za ribolov, kar je bila njihova stara pravica. Zaradi bližine rapalske meje z Italijo se je veliko mlajših fantov in mož ukvarjalo s tihotapstvom, kar je ljudi spridilo. Prav tihotapci so bili najbolj drzni in nasilni, ko se je vojna na Slovenskem sprevrgla tudi v državljansko vojno. Ob napadu na Jugoslavijo aprila 1941 so zbežali z domačije, a so se kmalu vrnili. Italijani na začetku okupacije niso bili nasilni, čeprav jih ljudje niso marali. Ko pa so se začele akcije partizanov, se je odnos okupatorjev spremenil, uvedli so policijsko uro in začeli so izvajati teror. Nasilje proti vidnejšim domačim prebivalcem pa je okrepilo partizansko gibanje. Komunistična propaganda je ljudi mamila z velikimi obljubami. »Da bo vse nebeško. Tudi da ne bo treba krompirja nič kopati, ker so Rusi že iznašli, da kar zunaj raste. Da tudi drv ne bo potrebno več pripravljati. Če je bila kakšna še dekle, če se ni mogla poročiti, so rekli: Ko bomo zmagali, se boš prec poročila.«Vendar pa je partizanski teror ljudi v teh krajih množično odvrnil od partizanov. Razvedelo se je za pomore v Krimski jami in Mihcovem breznu, pozneje za poboj na Mačkovcu. Jožetov oče se je moral umakniti v Ljubljano, da je v smrtni nevarnosti, ga je opozoril znani partizan Ludvik Bobnar - Lovko. In tako je breme kmetije padlo na 15-letnega Jožeta, mamo in mlajše otroke... Ob koncu vojne je moral Jože s konji in vozom voziti za Nemce vse do Ilirske Bistrice. Doživel je letalske napade in videl veliko padlih vojakov, tudi Nemcev, ki so obležali po spopadu z umikajočimi se četniki.Oče je po številnih preizkušnjah dočakal konec vojne, ker so ga partizani mobilizirali in je bil ob pogromu maja in junija 1945 na Hrvaškem. Jože je po naključju izvedel, da so v Korenčanovi gostilni v Logatcu oznovci mučili in ubijali ujetnike. Po vojni so jih pestili hudo pomanjkanje in velikanska davčna bremene z obvezno oddajo. V veliko uteho jim je bilo cerkveno življenje, ki se je takrat znova vzpostavilo. Vendar pa so v januarski noči leta 1949 lokalni udbovci zajeli njihovo organistko in zborovodkinjo, redovnico Antonijo Premrov. Čez mesece so našli njeno iznakaženo truplo in kmalu se je razkrilo, da so jo mučili in umorili. Istega večera, ko se je to dogajalo, je šel Jože s sovaščani k pevskim vajam, a so se po srečnem naključju izognili temnim postavam, ki so jih čakale ob pokopališču. Tragedija je udarila tudi Martinčičevo družino. V čudnih okoliščinah je v Ljubljani avto povozil njegovo sestro, ki je bila izjemno nadarjena slavistka in asistentka pri profesorju Antonu Slodnjaku na Filozofski fakulteti. Voznik, nečak spomeničarja, ni bil nikoli kaznovan.Jože si je ustvaril družino in zdaj že druga generacija gospodari na kmetiji. On sam pa ima posebno veselje z živino, tako je zjutraj, preden smo začeli z njim pogovor, najprej nakrmil krave.
Neveljaven email naslov
