Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V prvem delu predstavljamo pričevanje pokojne Mimi Petelin, ki je bila rojena Sadar leta 1922 v Malem Globokem pri Zagradcu. Imeli so težko življenje, saj je mama, ko je bilo Mimi 11 let umrla na porodu. V družini je bilo sedem otrok in še fantek, ki ga je oče po prvi svetovni vojni pripeljal domov in je pri njih živel 20 let. Preživljali so se s kmetijo in s pomočjo staršev pokojne mame. Italijanska okupacija sprva ni prinesla velikih sprememb, po pojavu partizanov pa je vzniknilo nasilje obeh strani. »Dokler ni bilo tovarišev, je bilo kar v redu« se spominja Mimi, ki dodaja, da so se ljudje na Dolenjskem partizanov bali … V drugem delu se predstavita zakonca Frančiška in Janez Prosen iz Ljubljane. Janez, rojen v Lučinah leta 1924, se je poslovil lansko leto. Frančiška, ki je bila rojena Andreusi na Žirovskem vrhu je živela v družini, kjer je bilo 16 otrok. Frančiška se živo spominja medvojnega partizanskega terorja, zlasti ropanja hrane, četudi so živeli na skromni kmetiji. Komandantu je bilo vseeno, s čim bo mati nahranila lačne otroke, ko so pobrali zadnji hleb kruha, pripoveduje. Pobrali so jim tudi vso živino. Po vojni so začeli iz nič, pestila jih je zlasti obvezna oddaja … Janez je bil kot vojak sprva na Poljskem, pozneje pa premeščen v bližino Nantesa v Francijo. Pozneje je bil v manjši posadki ob atlantski obali, kjer so skrivoma poslušali radio BBC in Janez je izvedel kaj se dogaja v Sloveniji. Tam je doživel zavezniško invazijo na Normandijo ...
Marjan Porenta nam v zanimivem pričevanju predstavi svojo neverjetno življenjsko zgodbo, ki ga je vodila skozi različne vojske in nevarnosti. Rojen je bil v Ljubljani leta 1927, očetu krojaču in mami šivilji. S strani očeta je bil deležen stroge vzgoje, kar pa mu je v življenju kasneje koristilo. Živo se spominja šole pod staro Jugoslavijo in strogih učiteljev, npr. Ambrožiča in kateheta Lavriča. Pokaže nam tudi spričevala iz tistega časa in vrsto zanimivih dokumentov in fotografij. Ob umoru kralja Aleksandra je v šoli recitiral pesmico v njegov spomin. Z mamo se je udeležil evharističnega kongresa v Ljubljani in pozneje še kongresa Kristusa kralja. Mama ga je peljala tudi na pogreb škofa Jegliča in Antona Korošca. Ko je izbruhnila vojna, je bil vpisan na bežigrajsko gimnazijo. Po umiku jugoslovanske kraljeve vojske je sledila anarhija, v kateri so ljudje množično odnašali domov hrano in ostale uporabne stvari iz vojaških vagonov in skladišč. Prihod Italijanov sprva ni prinesel večjih sprememb za prebivalstvo. Okupator je postal nasilen in nepredvidljiv po prvih partizanskih akcijah in umorih zavednih Slovencev. Marjan se živo spomni umora Lamberta Ehrlicha, saj je bil kmalu po atentatu na prizorišču in videl, kako so ljudje prinašali rože. Pozneje se je učil za finomehanika in opazoval dogajanje v mestu. Z bratom sta med drugim oprezala v Gramozni jami, kjer je okupator streljal talce in videla okrvavljene vrvi … Oče, čeprav katoliško in protikomunistično usmerjen, je na prošnjo prijatelja šival jopiče za partizane. Mladoleten je bil Marjan mobiliziran v nemško službo TOT, kjer so kopali jarke za vojsko. Pozneje je postal nemški vojak in bil poslan k protiletalski obrambi v Gorico in Gradišče ob Soči. Proti koncu vojne so začeli oficirji dezertirati, bežali so domov. Tako sta pobegnila tudi Marjan in njegov prijatelj. Blizu Opčin sta padla v vojni metež, saj so potekali boji za Trst. Skupaj z domačini sta se skrivala v kraški jami, vendar so ju pozneje zajeli pri Sežani partizani in ugotovili, da sta nekdanja nemška vojaka. In spet se je izkazalo, da je sreča na strani drznih, saj jima je ob neprevidnosti stražarjev uspelo pobegniti. V Ajdovščini sta se priglasila k partizanom in doživela konec vojne ...
V prvem delu oddaje bosta nastopila Marija in Stanko Gorenc z Rake na Dolenjskem. Stanko je bil med vojno pri domobrancih in je preživel Teharje. Ves čas po vojni je delal kot kmet, v posebno veselje pa mu je bilo vodenje zbora in igranje orgel v župnijski cerkvi na Raki. Zelo zanimivo je ob tem pričevanje njegove žene Marije, ki je bila, kot otrok s celo družino izseljena v Nemčijo. Pomenljiv je spomin na prihod domov v osvobojeno Jugoslavijo, ko interniranci niso užili prave svobode, ampak so živeli v strahu. Nekateri so se raje vrnili v Nemčijo ali odšli drugam na zahod. Spomin posameznih pričevalcev peša, a je vendarle pomembno, da se spomin starejše generacije v družini ohrani in prenese na prihodnje rodove. Tak primer je Etko Turk iz Sv. Antona pri Kopru, italijanski vojak, interniranec v Nemčiji. Pri pričevanju mu je zgledno pomagala hči Karmen, ki je očetovemu spominu dodala tudi svoje izkušnje. V pričevanju pove, kako je bilo v slovenski Istri, živeti v kmečki družini, ki se ni podredila komunističnemu režimu. Oče je bil zgled pokončnosti in zvestobe narodnim ter krščanskim vrednotam, kar se je preneslo tudi na potomce.
Dr. Alojz Paulin, slovenski fizik z mednarodnim ugledom se je rodil v Podbrezjah na Gorenjskem leta 1930 v zelo stari in zanimivi družini. Že stoletja so bili trgovci z vinom, imeli pa so tudi veliko posestvo. V najboljših časih so prodali tudi po 70 takratnih vagonov vina, ki so ga Paulinovi kupovali v Dalmaciji, v Banatu, pa tudi na Štajerskem. V njihovi hiši, kot pove Alojz je bila ustanovljena tudi prva slovenska posojilnica iz katere se je na koncu razvila Ljubljanska banka. Pričevalčev oče se je ukvarjal tudi z rejo eksotičnih ptičev in jih prodajal po celi Evropi. Šlo je za rdečega kanarčka, ki je bil križan med rumenim in rdečim čižkom. Poleg tega se je ukvarjal tudi s papagaji. Doma so bili zavedni Slovenci, pa tudi zvesti Kraljevini Jugoslaviji. Njihove ptiče so prišli občudovat tudi iz kraljeve družine Karadžordžević. Po nemški okupaciji, ko je bila družina namenjena izselitvi jih je posredno rešila prav reja ptičev. Na partizanski odpor, ki je imel za posledice Dražgoše in druge okupatorjeve represalije so gledali zadržano čeprav sta dve sestri sodelovali s partizani. Potem, ko je prihajalo do revolucionarnih umorov drugače mislečih je zavladala negotovost. Oče je podpiral partizane iz strahu, da bi preživel, se spominja Alojz. Zato so se izogibali tudi stikom z domobranci ter generalom Leonom Rupnikom čeprav so se poznali še izpred vojne. Mesec pred koncem vojne se je krepil begunski val na Koroško, kar je Alojz kot otrok opazoval. Po vojni so komunisti očeta zaprli in ga obsodili na 12 let ječe, da so lahko zasegli njegovo premoženje. V Podbrezjah so priredili javno glasovanje ali je Paulin kmet ali kulak. Slednje je pomenilo odvzem premoženja. Kljub temu, da je 360 vaščanov glasovalo, da je Paulin le kmet je bilo nekaj vplivnih proti tako, da so jim komunisti pobrali premoženje, družino pa izselili. Oče si je s pomočjo zvez uspel rešiti glavo tako, da je bil na koncu oproščen. Po vojni, se spominja Alojz niti ni šlo za svobodo ampak najhujšo diktaturo. Alojz je bil izredno nadarjen za učenje. Po šoli v Podbrezjah in Kranju je še med vojno obiskoval tudi gimnazijo v Celovcu. Po vojni je uspešno zaključil študij in doktorat na Fakulteti za elektrotehniko. Ukvarjal se je s pospeševalniki in več let delal na Inštitutu Jozef Štefan. Pozneje so ga kot uspešnega znanstvenika za več let povabili v Hamburg ter kasneje še v Švico kjer je živel 13 let. Po vrnitvi v Slovenijo je bil več let tudi univerzitetni profesor. Sedaj živi v svojem svetu v Ročevnici pri Tržiču.
Jože Martinčič od svojega rojstva leta 1929 živi doma, na kmetiji ob Cerkniškem jezeru. Njegova mama je bila zelo nadarjena za jezike in je rada brala, oče pa je bil trden kmet. Vzgajali so ga strogo, vendar je bila to dobra priprava za življenje. Gospodarsko so bili zelo vezani na Cerkniško jezero, tudi njihova domačija je imela čoln za ribolov, kar je bila njihova stara pravica. Zaradi bližine rapalske meje z Italijo se je veliko mlajših fantov in mož ukvarjalo s tihotapstvom, kar je ljudi spridilo. Prav tihotapci so bili najbolj drzni in nasilni, ko se je vojna na Slovenskem sprevrgla tudi v državljansko vojno. Ob napadu na Jugoslavijo aprila 1941 so zbežali z domačije, a so se kmalu vrnili. Italijani na začetku okupacije niso bili nasilni, čeprav jih ljudje niso marali. Ko pa so se začele akcije partizanov, se je odnos okupatorjev spremenil, uvedli so policijsko uro in začeli so izvajati teror. Nasilje proti vidnejšim domačim prebivalcem pa je okrepilo partizansko gibanje. Komunistična propaganda je ljudi mamila z velikimi obljubami. »Da bo vse nebeško. Tudi da ne bo treba krompirja nič kopati, ker so Rusi že iznašli, da kar zunaj raste. Da tudi drv ne bo potrebno več pripravljati. Če je bila kakšna še dekle, če se ni mogla poročiti, so rekli: Ko bomo zmagali, se boš prec poročila.«Vendar pa je partizanski teror ljudi v teh krajih množično odvrnil od partizanov. Razvedelo se je za pomore v Krimski jami in Mihcovem breznu, pozneje za poboj na Mačkovcu. Jožetov oče se je moral umakniti v Ljubljano, da je v smrtni nevarnosti, ga je opozoril znani partizan Ludvik Bobnar - Lovko. In tako je breme kmetije padlo na 15-letnega Jožeta, mamo in mlajše otroke... Ob koncu vojne je moral Jože s konji in vozom voziti za Nemce vse do Ilirske Bistrice. Doživel je letalske napade in videl veliko padlih vojakov, tudi Nemcev, ki so obležali po spopadu z umikajočimi se četniki.Oče je po številnih preizkušnjah dočakal konec vojne, ker so ga partizani mobilizirali in je bil ob pogromu maja in junija 1945 na Hrvaškem. Jože je po naključju izvedel, da so v Korenčanovi gostilni v Logatcu oznovci mučili in ubijali ujetnike. Po vojni so jih pestili hudo pomanjkanje in velikanska davčna bremene z obvezno oddajo. V veliko uteho jim je bilo cerkveno življenje, ki se je takrat znova vzpostavilo. Vendar pa so v januarski noči leta 1949 lokalni udbovci zajeli njihovo organistko in zborovodkinjo, redovnico Antonijo Premrov. Čez mesece so našli njeno iznakaženo truplo in kmalu se je razkrilo, da so jo mučili in umorili. Istega večera, ko se je to dogajalo, je šel Jože s sovaščani k pevskim vajam, a so se po srečnem naključju izognili temnim postavam, ki so jih čakale ob pokopališču. Tragedija je udarila tudi Martinčičevo družino. V čudnih okoliščinah je v Ljubljani avto povozil njegovo sestro, ki je bila izjemno nadarjena slavistka in asistentka pri profesorju Antonu Slodnjaku na Filozofski fakulteti. Voznik, nečak spomeničarja, ni bil nikoli kaznovan.Jože si je ustvaril družino in zdaj že druga generacija gospodari na kmetiji. On sam pa ima posebno veselje z živino, tako je zjutraj, preden smo začeli z njim pogovor, najprej nakrmil krave.
Zgodba Celjana Danila Pšeničnika je polna presenetljivih obratov in ima bolj srečno nadaljevanje kot začetek. Danilo se je namreč proslavil kot odličen glasbenik, trobentač, nastopal je že v času, ko so na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani snemali prve oddaje za nastajajočo TV Ljubljana, sedanjo Televizijo Slovenija. Pot ga je vodila po Evropi, dolgo je živel v Švici, a se je vrnil na Jožefov hrib v Celje. Njegovo otroštvo je bilo sprva lepo, saj je bil sin znanega celjskega trgovca Miloša Pšeničnika. Ta je med vojno celo pomagal partizanskemu gibanju, kot tudi številni drugi, a povojna oblast se je želela dokopati do njegovega premoženja, zato so ga na montiranem procesu, skupaj z drugimi celjskimi trgovci obsodili na smrt in ustrelili. V arhivu se je našel dokument o tem, kako je komunistična partija v času procesa organizirala demonstracije proti celjskim trgovcem: »Člani partije morajo demonstracijo organizirati ter pritegniti ljudstvo za sabo, da bo demonstracija čisto spontana, prikazati je treba ljudem, kako so delali nepošteni trgovci Stremecki, Pšeničnik, Dobovičnik.«
Življenje 90-letnega prelata Vinka Prestorja je bilo polno hudih preizkušenj, a vendar veje iz njegovega pričevanja zgled globoke vere in zaupanja v božji načrt, ki mu je ta predani duhovnik posvetil vse življenje. Rodil se je v Voklem, izredno nadarjen za matematiko in sistematično razmišljanje je v šoli hitro napredoval. Dogodek, ki se ga kot otrok posebej spominja, je bil kongres Kristusa kralja leta 1939 v Ljubljani, toda v času vojne se je, kot pravi, vse obrnilo na glavo. Zelo zgodaj je v njem vzklila želja po duhovniškem poklicu, ki ji je kljub oviram vztrajno sledil. Med vojno so sprva uživali simpatije tudi partizani, a ko je prišlo do maščevanja in pobijanja, je med narodom nastal razkol. Vinko se je ob koncu vojne z očetom umaknil na Koroško, pozneje so ga skupaj z domobranskimi ujetniki poslali nazaj v Jugoslavijo ter njihovo skupino zaprli v Škofji Loki. »Tam so prišli noter neki oficirji s korobači, pretepali so nas in zahtevali, da se mi med sabo pretepamo. Vpili so, da je bilo groza.«
V tokratnih Pričevalcih se pred nami razgrnejo tri zanimive zgodbe, ki zlasti medvojne razmere v Beli krajini pokažejo v manj znani luči. Mici Papež je bila priča dogajanju v Črnomlju, Jože in Antonija Butala pa se spominjata tragičnih dogodkov na Doblički Gori in na Griču pri Dobličah, kjer je prevladovalo partizansko gibanje.
Med ljudmi je zavladal strah. Posebej so jih pretresle vesti o partizanskem zajetju romskih družin iz Kanižarice julija 1942. Požgali so jim hiše in jih odgnali proti Mavrlenu, tam pa vse, tudi otroke, pomorili. Po italijanski kapitulaciji je bilo v Beli krajini t. i. osvobojeno ozemlje. Ko so partizani ugrabili dragatuškega župnika Omahna, je Jožefin brat posredoval zanj pri partizanskem poveljniku, ki ga je poznal, a mu je ta odvrnil, da je že prepozno. Ivanka se spominja bučnega slovesa od partizanskega komandanta Franca Rozmana Staneta in kako so odmevale eksplozije, ko so minirali jame s pomorjenimi. V tokratni oddaji Pričevalci ločeno nastopata zelo zanimivi Belokranjki, Ivanka Kunič in Jožefa Verderber.
V tokratnih Pričevalcih bomo objavili kar dve ločeni, a zelo zanimivi življenjski izpovedi. Anica Čuk je bila rojena v vasi Lome pri Črnem Vrhu nad Idrijo, med vojno je njena družina veliko pretrpela, saj so jim partizani ustrelili mamo, ko je šla od maše. Franca Tofanta pa smo posneli v Teharjah, kjer je bil kot fantič priča grozljivemu prizoru, ko so majhni otroci, odvzeti zaprtim materam, umirali na vročem soncu teharskega taborišča.
Jesensko serijo Pričevalci nadaljujemo z izredno zanimivo zgodbo leta 1923 rojenega Karla Bezjaka in njegove nekoliko mlajše soproge Albine, ki sta po begu iz Jugoslavije v Sydneyu v Avstraliji ustvarila podjetje in vsestransko uspela. Oba sta rojena na Štajerskem, Karlov oče je umrl, ko mu je bilo pet let, a brat je že pred vojno odprl trgovino z mešanim blagom. Pri gospe Albini pa je bil oče delavec v opekarni, sama pa je obiskovala meščansko šolo v Ljutomeru in bila potem trgovka ter knjigovodkinja. Oba se živo spomnita nemškega napada na Jugoslavijo aprila 1941 pa tudi okoliščin, ko je bil del prebivalstva Nemcem naklonjen, večina Slovencev pa seveda ne. Karl je bil že leta 1942 prisilno mobiliziran v nemško vojsko in poslan na vzhodno fronto, veliko srečo je imel, da je sploh preživel. Nemci so se že umikali pred Sovjeti iz Ukrajine prek Romunije in Madžarske do Avstrije, kjer je Karel dezertiral in se uspel prebiti do doma. Tu so ga zajeli partizani, a je bil eden med njimi, pove Karl zelo dober in ga je izpustil. Tudi Albinin brat je bil mobiliziran v nemško vojsko, od tam je dezertiral in pristal med jugoslovanskimi partizani, a je nekaj mesecev pred koncem vojne izgubil življenje. Albina se spomni težkih razmer med vojno, tudi strahu pred nemškimi represalijami saj so za enega ubitega Nemca potem pomorili veliko slovenskih talcev. Po vojni je pestila revščina, ropanje premožnejših in preganjanje drugače mislečih. Karl zato pravi: »Hvala Bogu, da nismo bili dolgo tam. To je bila najboljša poteza v mojem življenju, da smo pustili našo rodno lepo Slovenijo«. Z zaročenko Albino sta pobegnila aprila 1948 čez mejo v Prekmurju, vendar sta imela izjemno srečo saj so ju Avstrijci opozorili, da je tisti predel posejan z minami. V Avstriji sta se hitro znašla in začela delati, polno pa sta zaživela v Avstraliji. To je bila dežela priložnosti in vsak, ki je bil pripravljen delat je zelo hitro napredoval, povesta zakonca Bezjak. Njuna družina je uspela postaviti uspešno podjetje za prodajo električnih aparatov. Že več kot 60 let živita v zanimivi moderni hiši obdani s čudovito urejenim vrtom, na vprašanje kako sta zadovoljna s svojim življenjem pa odgovarjata: »Zelo, zelo, ne bi moglo bit boljše, gospod Možina, ko ima človek srečno družino, to je vse, to je bogastvo, nič drugo ni važno. Še naši otroci imajo vsi slovenske potne liste In vsi so obiskali Slovenijo, vsi so navdušeni, ne govorijo preveč slovensko, ampak vseeno se trudijo.«
Zanimiva zgodba zakoncev Keržič ima dve izhodišči. Mari oz. Marija se je rodila leta 1941 v Buenos Airesu. Njena mama Marija Marušič je bila ena od mnogih primorskih izseljencev, ki so zaradi fašizma zapustili domovino in še pred drugo svetovno vojno odšli v Argentino. Tam je spoznala Janeza Planinška iz bližine Trebnjega. Marijina pripoved je polna zanimivih podrobnosti o zelo bogatem kulturnem življenju Slovencev v Argentini pred vojno. Milan pa je bil rojen v trdni kmečki družini v Loški dolini, njegov stari oče je bil župan. Že kot otrok je ostal brez mame, ki je pri 27 letih umrla v bolnišnici v Padovi, oče pa je pozneje postal žrtev revolucionarnega nasilja. Milan se staršev ne spominja. S preostalo družino so bili izgnani, pozneje ga je vzela k sebi teta v Framu na Štajerskem, tam je tudi hodil v šolo in bil pogosto šikaniran. Ko je bil star 14 let, sta s teto preko Rdečega križa odšla v Argentino, tam so že bili Milanovi sorodniki, tudi stari oče, ki se je s političnimi begunci umaknil v Italijo že maja 1945. Argentinska slovenska skupnost je bila pod vtisom komunističnega režima v Jugoslaviji zelo nezaupljiva do prišlekov, tako je imel Milan sprva težave tudi s tem. Mari in Milan sta se v Argentini spoznala in poročila in postala ena najbolj aktivnih članov slovenske skupnosti. Bila sta priča neverjetnemu zagonu kulturnega, družabnega in verskega življenja Slovencev, kar je botrovalo gradnji številnih domov, ki so še danes močni otoki slovenstva v Argentini. Jugoslovanski režim je na slovenske politične izseljence, ki so se trudili ohranjati kulturo in narodno identiteto, gledal kot na izdajalce in takšno razmišljanje širil tudi na stare predvojne izseljence. Tako se je tudi v Argentini nadaljeval slovenski narodni razkol, vendar se je potem, ko so predvojna društva usahnila, vse, kar je slovenskega, združilo v ustanovah povojnih izseljencev. Milan je v Argentini končal industrijsko šolo, kasneje je imel svojo delavnico, z družabniki pa so tudi gradili hiše za prodajo. Mari je bila dolga leta uspešna učiteljica in ravnateljica v argentinski šoli. Leta 1973 so obiskali Slovenijo, in Mari se spominja: »Ko smo prišli na jugoslovansko mejo, ne vem, če je moja mama ali moj mož rekel, dajmo, prižgimo radio. In damo radio, pa slišimo slovensko muziko. Nismo mogli verjeti, smo se jokali.« Od takrat so večkrat obiskali prvotno domovino. Milan in Mari ste se zavzeto vključila v prizadevanja za slovensko osamosvojitev, Milan pa se je po padcu režima podal na dolgo pot raziskovanja usode svojega umorjenega očeta, dokler ni dosegel rehabilitacije in sprave: »Sem imel kamen tukaj notri, dokler sem bil sin izdajalca, zdaj pa imam dokazano, da ni tako.« Mari in Milan sta velika Slovenca, domovini ob koncu oddaje zaželita lepo prihodnost in sožitje med prebivalci.
Pričevanje 90-letnega Antona Konde iz Avstralija je izredno zanimivo. Bil je partizan, politkomisar, aktivni oficir in naposled obsojenec na Golem otoku. V iskreni pripovedi nam oriše razmere v rodni Beli Krajini pred vojno in med vojno samo, odhod v partizane in težke preizkušnje, ki jih je preživel med vojno, velikokrat na pragu smrti. Bil je v Tomšičevi brigadi, deloval v partizanski bolnici in v XIV. diviziji, ki je med pohodom na Štajersko prek Hrvaške utrpela hude izgube. Bil je tudi zraven, ko je padel pesnik Karel Destovnik, najdemo pa ga še na eni najbolj znanih partizanskih fotografij, ko skopaj z župnikom Lampretom in še dvema nesejo ranjenca. Leta 1948 je kot aktivi oficir jugoslovanske armade padel v kolesje Informbiroja in pristal na Golem otoku. Po prihodu nazaj je pobegnil v Avstralijo in kmalu mu je sledila tudi njegova bodoča žena s katero sta si ustvarila lepo družino. Pretresljiva izpoved o preživetju in močni veri, še vedno ključni v življenju pričevalca, ki se je boril za svobodo, a jo je naposled doživel šele v Avstraliji. Urednik oddaje Jože Možina ga je še pred časom ponovno obiskal in povabil pred objektiv, ko ga je danes pokojni Anton, popeljal po svoji zemlji in podelil še nekaj spominov.
»Kolikor je preživel, se prav čudim, da je normalen. Je kar v redu in spi kot top,« pravi žena Angela Vombergar iz Cerkelj na Gorenjskem, ko se pridruži pričevanju svojega moža Jerneja Vombergarja. Jernej je kot prisilno mobiliziran nemški vojak doživel strahote vzhodne fronte na Finskem oz. Laponskem, o čemer nam poda izjemno zanimivo in pomembno pričevanje. Izhaja iz velike kmečke družine. Jernejev oče je kot mlad fant služil vojaški rok, bil vojak v prvi svetovno vojni in nato italijanski vojni ujetnik, tako je bil od doma kar osem let. Leta 1925 rojeni Jernej spregovori o svojem otroštvu in življenju v stari Jugoslaviji, ki je bilo skromno, vendar kot pravi: »Je bolje, da enkrat na dan ješ pa v šupi ležiš, samo da je mir.« Oba z ženo Angelo se spominjata Rada in Ksenije Hribar, lastnikov gradu Strmol, ki sta bila med ljudmi zelo priljubljena. Komaj 17-leten je moral Jernej v nemško vojsko, kar ga je oropalo mladosti in trajno zaznamovalo. Najprej je bil v Franciji, tam je doživel kapitulacijo Italije in zajetje italijanske vojske, zelo zanimivi pa so bili tudi stiki s francoskim odporniškim gibanjem. Prava kataklizma pa se je začela, ko so ga poslali na vzhodno fronto na Finsko, kjer so se borili proti prodirajočim Rusom ob Barentsovem morju. Vombergarjevi opisi sovjetskih jurišev, v katerih so prvi valovi mladih vojakov azijskega rodu prihajali nad njih celo brez orožja, nam razkrijejo grozljive podrobnosti življenja na fronti. Za prvim valom so napadali dobro oboroženi in zagrizeni komsomolci. Rusi so jurišali pod vplivom alkohola, medtem ko so nemški vojaki dobivali opijate. Jernej je bil neštetokrat v smrtni nevarnosti. Ob nemškem umiku proti Norveški je izredno trpelo tudi civilno prebivalstvo. Hodili so več sto kilometrov in Jernej se še danes spominja mladih fantov, ki so ranjeni, razmesarjeni prosili za milostni strel ali sporočali še zadnje besede svojcem. Velikokrat je obupoval. Ko se je vojna končala in so jih zajeli zavezniki, se je razbežal tudi del sovjetske vojske, ker se nekateri niso marali vrniti pod Stalinovo diktaturo. Ko so slovenske mobilizirance, tedaj že pod ameriškim poveljstvom, obiskali predstavniki jugoslovanskih partizanov ter jim prinesli slike Stalina in Tita, se je odnos do Slovencev v nemški vojski povsem spremenil. Američani so jih začeli strogo obravnavati kot vojne ujetnike, na betonu, ograjenem z žično ograjo, so čakali, da jih pošljejo v Jugoslavijo. Ko so prišli v domovino, je to zanje pomenilo novo ujetništvo. Kot mobiliziranci nemške vojske so morali prestajati javno sramotenje in trpinčenje. Jernej je vendarle ostal živ, njegov brat pa je končal v Kočevskem rogu. Izjemna pripoved Jerneja Vombergarja je zgodba o strahotah vojne in obenem sporočilo, kako velika vrednota je mir.
»Čudno je bilo takrat, jaz sem imel izredno srečo, da sem živ ostal,« se spominja zdaj skoraj stoletni France Erce iz Vodic na Gorenjskem. V zanimivem pričevanju nas popelje v čas po prvi svetovni vojni, ko je ministriral na Šmarni gori, Vodice pa so bile še zmeraj znane zaradi lažne vidkinje Johance, ki je hlinila kristusove rane in kar dolgo časa ljudi vodila za nos. France je užival brezskrbno otroštvo, doma so imeli trgovino in gostilno, v mladih letih je postal igralec v ljudskih igrah in atlet – dejaven športnik v telovadnem društvu Orel. Po nemški okupaciji je bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko in poslan na vzhodno fronto v Besarabijo. Tam si je prestrelil roko, poslali so ga v vojaško bolnišnico, nato pa na fronto na Poljsko. Ob prvem dopustu se je pridružil gorenjskim domobrancem na Smledniku ter se ob koncu vojne z njimi umaknil na Koroško. Angleži so jih z zvijačo, češ da gredo v Italijo, strpali na vlak za Jugoslavijo, kjer so padli v roke titovim partizanom. France je bil najprej zaprt v škofjeloškem gradu in pozneje v Šentvidu. Od tam so jih odvažali na morišča. Franc je zaradi starosti sodil v kategorijo ujetnikov, ki jih je komunistična oblast načrtno pobijala, toda po posredovanju dekleta iz partizanske družine so ga poslali domov. Vendar ni imel miru, saj ga je politična policija Udba stalno nadzirala in šikanirala ter zahtevala, da vohuni zanje. France se je skrival, nato so ga ujeli in obsodili na tri leta zapora. Po prihodu iz zapora je moral odslužiti vojaški rok, potem pa se je življenje zanj za silo uredilo, ustvaril si je družino. Pravo svobodo pa je užil šele po letu 1990, ko je padel komunizem in smo dobili samostojno državo, kar je bilo Francetu v veliko veselje.
V tokratnem pričevanju bomo prisluhnili vaščanoma in prijateljema Marjanu Premrlu in Jožetu Pižentu, ki ju druži pesem, kar bomo v pričevanju tudi slišali. Doma sta iz Šembida, sedaj Podnanosa, slikovite primorske vasi ob vstopu v Vipavsko dolino. Marjan Premrl izhaja iz zavedne slovenske družine, ki ji vojni čas ni prizanašal. Njegov brat je bil poznejši narodni heroj Janko Premrl Vojko, ki naj bi padel v spopadu z italijanskim okupatorjem, a Marjan bo v pričevanju razkril družinsko vedenje o Vojkovi smrti, ki pravi, da ni bil pokončan od sovražne, ampak od partizanske krogle. Delovanje med ljudmi priljubljenega Janka Premrla je temeljilo na primorskem antifašizmu brez ideoloških primesi, kar pa komunističnim komisarjem, ki so prišli na Primorsko iz Ljubljane ni bilo po godu. Na Janka Premrla so Italijani razpisali visoko nagrado, požgali so jim družinsko hišo, starše zaprli in tudi Marjan je bil kot dijak deležen tepeža in zasliševanja italijanske policije v Gorici. Ob koncu vojne je žrtev umikajočih četnikov postala še Marjanova sestra. Premrl bo v pričevanju obudil tudi spomin na svojega strica, duhovnika in skladatelja Stanka Premrla, ki je najbolj znan kot avtor glasbe za slovensko himno. Pričevanju Premrla se je pridružil izredno zanimivi sogovornik Jože Pižent, ki je bil rojen na planoti Nanos nad Vipavsko dolino. Po pojavu partizanov so Italijani tudi njihovo hišo zažgali tako, da so se zatekli v Šembid, kjer živi še danes. Oba z Marjanom sta odlična in še vedno aktivna pevca, za nas sta se sprehodila po »gasah« starodavne vasi do cerkve Sv. Vida, kje sta še vedno aktivna v cerkvenem zboru.
V tokratnem pričevanju prisluhnemo dvema Slovenkama, 96-letni Francki Anžin in 97-letni Ani Aniti Pleško, ki ju je življenjska pot odpeljala v Melbourne v Avstralijo. V pretresljivi izpovedi obeh se krivica in bolečina prepletata z ljubeznijo, dobroto in vero. Francka je bila rojena v Srednjih Jaršah leta 1922 v družini z osmimi otroki. Oče se je v prvi svetovni vojni bojeval v Galiciji in je otrokom pogosto pripovedoval zgodbe o tistem času. Družino je preživljal z izdelovanjem vozov in lestev. Francka se spominja trdega življenja. Kot najstarejša v družini je že 15-letna začela delati v mokri predilnici Induplati v Jaršah. Potem ko so med vojno brate mobilizirali partizani, so okupatorji družino izselili v bližino Münchna. Kmalu so Nemci zajeli tudi brate in ti so med vojno izkusili različna taborišča. Francka pove, da po osvoboditvi ni želela živeti v komunističnem režimu. Po materini smrti se je izselila in si srečo našla v Avstraliji, kjer že vrsto let aktivno sodeluje v slovenski skupnosti v Melbournu in je njena pomembna članica. Anita Ana Pleško, rojena Mali leta 1921 v Črešnjevcu pri Slovenski Bistrici, se je rodila v družini s štirimi otroki. Pove, da se je njen oče boril na soški fronti v prvi svetovni vojni in celo poveljeval skupini vojakov. Mati je družino preživljala s šivanjem, ker je oče delal kot telegrafist na državni železnici, pa se je družina pogosto selila. Čeprav je družina pomagala partizanom, so jim po vojni zasegli premoženje, starše pa zaprli, jih zasliševali in trpinčili. Anita se spominja strahu, groze in šikaniranja, ki ga je morala prestajati tudi sama. S pomočjo prijateljev – teh pa je bilo v novem režimu veliko manj in nikoli nisi vedel, kdo vohuni in spletkari proti tebi – je rešila starše in s svojim možem, s katerim se je poročila še med vojno, srečno zaživela šele v Melbournu v Avstraliji
Pričevanje Iva in Teje Bavčar iz Ajdovščine nam ponuja izredno zanimiv vpogled v življenje ter politične in socialne razmere na Primorskem v času fašizma ter po prihodu partizanov. Ivo Bavčar, ki se je rodil leta 1929 v Ajdovščini, se spominja, kako so morali v šoli govoriti samo italijansko in kako so uživali pri pouku slovenščine, ki ga je v cerkvi vodil zavedni duhovnik Dušan Bratina. Spominja se partizanske zasedbe Ajdovščine po razpadu Italije, ko so v strahu pred revolucionarnim terorjem in grožnjami bežali. Partizani so po prihodu Nemcev zbežali v Trnovski gozd, po koncu vojne pa je vsa Bavčarjeva družina zaradi strahu pred režimom zbežala čez mejo. Živeli so po različnih begunskih taboriščih v Italiji in nato dve leti v Nemčiji. Ivo je potem sam odšel v Avstralijo. Sprva, leta 1949, je delal v gozdovih Zahodne Avstralije in se kasneje pridružil svojim staršem Ivanu in Frančiški v Sydneyju. Leta 1960 se je vrnil v domovino in si poiskal ženo. Zaljubil se je v domačinko Tejo Brecelj, se z njo poročili in jo odpeljal v Avstralijo, tam so se jima rodili trije otroci. Pričevanju se pridruži tudi žena Teja, ki prav tako izvira iz Ajdovščine. Pripoveduje o hudi revščini, trdem življenju in ustrahovanju, ki jih je doživljala njihova družina. Bili so verni, njen brat je bil v semenišču, zato jih je nova oblast šikanirala. Ganljivo pripoved zakonca Bavčar končata z besedami, da imata dva domova: Slovenijo, kjer sta rojena, in Avstralijo, ki jima je dala kruh in možnost dobrega življenja. Od vsega začetka sta zelo aktivna in nepogrešljiva člana slovenske skupnosti v Sydneyju, njuno delo danes nadaljujejo tudi njuni vnuki. Oba sta opravila ogromno prostovoljnega dela in bila za to tudi nagrajena. Teja in Ivo Bavčar sta zgled pristnih primorskih Slovencev, ki so ves čas ohranjali pripadnost narodu in veri.
Vinko Ovijač se je rodil v revni kmečki družini v Trbojah na Gorenjskem. Mati je bila zelo dobra in topla, oče, ki je bil vojak v prvi svetovni vojni na soški fronti, pa je bil precej strog. Po nemški okupaciji leta 1941 so 21-letnega Vinka kmalu vpoklicali na predvojaško usposabljanje in mobilizirali v nemško vojsko. Pozneje so ga iz kraja v okolici Dunaja poslali na fronto v Italijo, kjer so Nemci skušali zaustaviti prodor Anglo-Američanov. V Milanu si je pri nekem transportu poškodoval čeljust in končal v vojaški bolnišnici, nato so ga poslali domov na dopust. Na fronto se ni več hotel vrniti, zato se je pridružil gorenjskim domobrancem. Sodeloval je v več bojih ter se ob koncu vojne skupaj s svojo enoto umaknil čez Ljubelj na avstrijsko Koroško. Vendar se Vinko tam ni več vključil v enoto in zato je preživel. Glavnino gorenjskih domobrancev so namreč Angleži z zvijačo vrnili Titovi vojski, ta je potem večino pomorila na Teharjah, v Kočevskem Rogu in drugod. Že tri mesece po koncu vojne sta skupaj z mlado ženo pobegnila in preko begunskega taborišča odšla v Venezuelo, tam so se jima rodili trije otroci. V Venezueli so si zgradili hišo in Vinko je kar dobro zaslužil, vendar svojih otrok ne bi mogel šolati, zato so se preselili v Avstralijo. Začetki so bili zelo težki, vendar so se razmere kmalu izboljšale. Slovenska društva in zlasti slovenska cerkev so bili v največjo oporo novim priseljencem. Vinko Ovijač je postal nepogrešljiv član slovenske skupnosti v Sydneyju. Priseljence so žal razdvajale politične delitve, ki so bile spodbujene iz Jugoslavije. Ta je vohunila zlasti za političnimi emigranti, toda po letu 1990 so se zadeve umirile. Vinko spremlja dogajanje v Sloveniji in je do razmer v domovini precej kritičen in razočaran, saj pravi, da se po 28 letih Slovenija še ni izvila iz komunističnega primeža. Pogovoru se je na kratko pridružila tudi Vinkova hči Olga Lah, ki je bila rojena v Venezueli. Poročena je s Slovencem in z veseljem pove, da so tudi njuni otroci navdušeni nad Slovenijo in slovensko glasbo ter z veseljem prihajajo v domovino svojih prednikov.
Rudi Brežnik je bil rojen leta 1934 v znameniti podjetniški družini Brežnikovih iz Šentjurja pri Celju. Njegova babica je bila avstrijskega rodu, stari oče pa trgovec. Doma so govorili nemško in slovensko, vendar so bili vzgojeni kot zavedni Slovenci. Za očeta pravi, da je bil razmišljajoč človek, mama pa je imela v večji meri v rokah družinsko ekonomijo. Pred vojno so dobro poslovali, saj je družina občini podarila zemljišče za postavitev avtomatske tehtnice za kmetijske pridelke, ki so jih kmetje potem v veliki meri prodajali prav Brežnikovim. Rudi je kot otrok doživel nemško okupacijo in represijo. Vojaki so se naselili tudi v njihovi hiši, vendar so bili disciplinirani in jim niso delali težav. Eden od stricev je bil mobiliziran v nemško vojsko, vendar se po dopustu ni hotel vrniti na rusko fronto in je zbežal v partizane. Ko je padel, je šel Rudi skupaj z mamo in dobri dve leti mlajšim bratom Fredom na partizanski pogreb, ki se mu je močno vtisnil v spomin. Babico je po koncu vojne nova oblast zaprla na Teharjah, mami jo je uspelo obiskati, toda kmalu je za babico izginila vsaka sled. Bila je žrtev povojnih pobojev, podobno kot številni predvsem premožnejši prebivalci okoliških vasi in trgov. Njen greh je bil večje premoženje, pa tudi avstrijske korenine. Nova oblast jim je s tem izgovorom vzela premoženje. Rudijeva mama je vodila gostilno in bila zelo podjetna ter je med vojno pomagala partizanom, po vojni pa se je le s težavo prebijala skozi življenje. Kljub temu si je z vsemi močmi prizadevala, da bi izšolala oba sinova. Rudiju še danes odmevajo njene besede ki so postale njegovo vodilo skozi življenje: »Uči se, saj ti znanja nihče ne more vzeti.« Rudijev oče se je zatekel v Avstrijo in je kmalu potem, ko je videl, kakšen režim vlada v Jugoslaviji, emigriral v Avstralijo ter družini pomagal, kolikor je bilo mogoče. Pozneje, se mu je pridružil tudi Rudi in nato še ostali, tako je bila družina zopet združena. Za Avstralijo Rudi pravi, da je bila zanje kakor obljubljena dežela, v kateri te nihče ne vpraša, kakšne vere si, kakšno je tvoje politično prepričanje. Vsi imajo možnost, za napredek. V Avstraliji si v pravem pomenu svoboden človek, tega pa pri vas ne poznate, še doda Rudi Brežnik. S svojim znanjem in inovativnostjo si je ustvaril visokotehnološko podjetje, poučeval pa je tudi kot tehnični učitelj na Sydney Technical College-u. Čeprav je v Avstraliji zaživel svobodno in uspešno življenje, se je z represijami novega režima srečeval vedno, kadar je obiskal domovino. Novačili so ga za sodelovanje, da bi režimu poročal o delu zavednih, slovenskih rojakov v Avstraliji, kar je z nasmehom zavračal. Rudi je trdno zasidran v avstralsko družbo, vendar zvest in dejaven član slovenske skupnosti v Sydneyju.
Neveljaven email naslov
