Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Izjemna življenjska zgodba in pripovedna moč nekdanjega partizana in potem političnega preganjanca, Jožeta Košoroka, bo zanesljivo navdušila številne gledalce. Jože, doma iz Lončarjevega Dola pri Sevnici, je otroštvo preživljal na majhni kmetiji s štirimi brati in sestrami v skromnih razmerah. Oče je bil železničar, mama se je ukvarjala z lončarstvom za nekaj dodatnega zaslužka, Jože pa je pasel edino kravo. Mladost so zaznamovali spomini strica, ki se je boril v prvi svetovni vojni in je pripovedoval o svojih doživetjih na Soški fronti. Stričevo enoto je obiskal cesar Karel in ga tudi osebno nagovoril. Jože je odraščali v krščanski in močno domoljubni družini, kar se je zlasti pokazalo po nemški okupaciji leta 1941. Otroke je teroriziral in potujčeval nemški učitelj. Okupatorji so Jožeta kmalu vpoklicali na predvojaško usposabljanje, a je ob prvi priložnosti pobegnil in se pridružil partizanom. Sprva je bil srečen in ponosen, da je v partizanski enoti, vendar je kmalu sledilo razočaranje, ko je videl velike razlike med partizani in oficirji. Kot mladenič je postal pogumen mitraljezec in se udeležil številnih spopadov. Bolj kot se je bližal konec vojne bolj so se Jožetove predstave o osvoboditvi razblinjale, saj se je razraščalo nasilje in tudi v partizanskih vrstah je bil prisoten strah. Pozneje je Jože po nekaj usposabljanjih postal bolničar in se dobro uživel v svoje poslanstvo. Zelo lepe spomine ima na partizanske zdravnike in njihovo požrtvovalnost. Tudi po vojni je delal v vojaški bolnici, sprva tudi kot politični agitator, a prišlo je do usodnega trenutka, ko je daroval kri obolelemu nemškemu ujetniku. Medtem ko je on, kot mlad fant razmišljal, da je vojne pač konec in da je dolžnost pomagati sočloveku, ga je komunistično vodstvo bolnišnice obtožilo pomoči sovražniku. Uvidel je da s svobodo ne bo nič in da bo prostost potrebno poiskati čez mejo. Pristal je v Avstraliji, si ustvaril družino in boljše življenje. A navezanost na domači kraj, ki je trpel pod diktaturo, je ostala. Jože Košorok je bil izjemno angažiran pri idejah in pri podpori demokratičnim gibanjem v Sloveniji, o čemer bo tudi spregovoril v pričevanju. Njegove številne pobude za slovensko samostojnost in demokracijo so bile zelo pionirske. Ostaja dejaven član slovenske skupnosti v Sydneyju in dobrotnik različnim humanitarnim projektom. Zaradi bolezni v družini je bil deležen velikih preizkušenj, a je vse sprejemal z globoko vero in neusahljivim optimizmom, ki veje tudi iz pričevanja tega 90-letnega "mladeniča."
Tokrat v pričevanju prisluhnemo srčni izpovedi zakoncev Jožeta in Marije Prinčič, ki sta zaradi brezizhodnih razmer v domovini zbežala čez mejo v svobodni svet in si tam s trdim delom ustvarila družino in blagostanje. Jože je doma iz zavedne slovenske družine v Goriških Brdih. Beg čez mejo mu je za vedno spremenil življenje, a navezanost na domači kraj, starše in brate ostaja do danes. Jože ne more pozabiti svojih požrtvovalnih staršev, posebno očeta, ki mu je bil svetel zgled – kakršen bi rad postal tudi sam. Marija, rojena Butinar, prihaja iz Hrušice na Primorskem. Kot sama pravi, njene lepe vasi ne bo nikoli pozabila, čeprav je komaj 17-letna zapustila mamo, očeta in brata ter odšla v svet iskat boljše življenje. V italijanskih begunskih taboriščih za prebežnike iz komunističnih držav sta se Marica in Jože spoznala in se hitro poročila. Kmalu po prihodu v Avstralijo se jima je rodila hčerka in sledil je tudi sin. V tokratnem pričevanju gre za ganljivo izpoved zakoncev, ki sta si navkljub vsem preizkušnjam ustvarila družino in dobro življenje daleč od rodnega doma in domačih. Trdo delo, ki sta ga bila vajena od doma, poštenost in zvestoba veri in narodu je bila tisto, kar jima je omogočilo uspeh in sožitje v slovenski skupnosti v Sydneyju, kjer sta še vedno aktivna. Čeprav so domači in domovina daleč, ostajajo v njunih srcih
Pripoved Danila Kreševiča ponudi dragocen vpogled v dejansko dogajanja na Primorskem med vojno in po njej. Nepopisno navdušenje, obljube in velika pričakovanja po vojni so se hitro razblinila in ljudje so v povojni Jugoslaviji zaživeli v velikem pomanjkanju in strahu pred režimom. Rojen je bil leta 1935 v Račicah v Brkinih, ki so bili takrat pod Italijo. Prihaja iz velike družine devetih otrok. Njegovi starši so bili podjetni in so imeli trgovino. Ko je začela vojna so njegove starejše brate mobilizirali v italijansko vojsko, a nekaterim je uspelo pobegnili v partizane. Danilo se spominja, da so bili osvoboditve zelo veseli in so se nadejali svobode in lepšega življenja. Čeprav so bili bratje v partizanskih vrstah jim je povojni komunistični režim zasegel trgovino in zaprl očeta. Zapor v Sežani je bil za očeta usoden, saj je za posledicami trpljenja kmalu umrl. Po vojni pa se je vzdušje zelo spremenilo tudi med domačini. Predvojna sproščenost, prijateljstvo in sodelovanje med ljudmi se je razblinilo. Prevladal je strah kdaj bo kdo kaj napačnega rekel in kdo ga bo prijavil. Življenje je bilo težko in postopoma so se vasi začele prazniti – zlasti mladi so množično bežali iz socialističnega »raja« v Italijo in naprej po svetu. Tako je tudi iz njihove družine 9 otrok kar 7 zapustilo domovino in zbežalo s trebuhom za kruhom. Danilo pove, da je v času 1948/49 iz njegove vasi in okolice pobegnilo okoli 120 mladih fantov. On sam je po begu čez mejo pristal v begunskem taborišču, kjer so vladale težke razmere. Naposled je prispel v Avstralijo, kjer si je s pridnim delom in zavzetostjo ustvaril družino ter uredil življenje. Ima štiri otroke in kopico vnukov, zelo pa ga je prizadela nedavna smrt soproge. Danilo Kreševič je zvest član in podpornik slovenske cerkve v Adelajdi. Bil je tudi pomemben sodelavec in pobudnik za nastanek slovenksega društva, kjer vseskozi radodarno in aktivno sodeluje. Čeprav je kot mladenič odšel v Avstralijo, kjer si je ustvaril novo življenje, se mu orosijo oči, ko se spomni domovine, saj je njegovo srce še vedno močno vezano na Slovenijo.
Pričevanje Albine in Branka Kalc je med najbolj atraktivnimi, saj sta njuni življenjski zgodbi prepletata z optimizmom in celo humorjem, ki nam veliko pove o sproščenem življenju naših izseljencev v Avstraliji. Oba pričevalca prihajata iz okolice Ilirske Bistrice in danes živita v Adelajdi. Albina, rojena Vičič leta 1937, je zelo zgodaj izgubila starše in svoje rano otroštvo z bratom in sestro preživela pri babici, kjer je doživela tudi nemški požig vasi. Ves čas so živeli zelo skromno, vojna pa jih je pahnila v še večjo revščino in različne oblike zatiranja in tudi konec vojne ni prinese prave svobode. Zato je Albina kmalu po smrti babice odšla s trebuhom za kruhom v svet, v drugem poskusu uspela zbežati čez mejo in pristala v Avstraliji, kjer je spoznala tudi moža. Branko Kalc, ki se je leta 1934 rodil v Kuteževem pri Ilirski Bistrici, se kot otrok spominja grozot vojne in množice nemških vojakov, ki so se ob koncu vojne umikal. Kot otrok je bil priča posledicam povojnih pobojev, saj so trupla ujetih Nemcev ležala vsepovsod. Branko se spominja, kako so bili starši in sploh starejša generacija sprva navdušeni potem pa razočarani nad delovanjem nove oblasti, saj ni bilo niti približno tako, kot so obljubljali med vojno. Bila je revščina, lakota, pomanjkanje ob vsem tem pa še pritiski komunistične oblasti, ki je ljudi silila v svoje politične projekte. Sklenil je, da pobegne čez mejo, kot so to storili že mnogi pred njim in za njim. V Brkinih, pove z žalostjo, so se takrat po vojni, ko je nastopila »svoboda« izpraznile vasi. Odhajali so seveda mladi fantje in dekleta in ti kraji si do danes niso opomogli. Branko je v Avstralijo prišel iz Barija, kamor se je kot prevajalec umaknil iz Trsta, saj mu je bila udba za petami. V Avstraliji sta se z Albino poročila, dobila dve hčeri in sedaj že vnuke. Oba sta bila zelo dejavna v slovenski skupnosti in župniji, najprej v Sydneyu, sedaj pa v Adelaidi. Avstralije jima je omogočila dober zaslužek tako, da sta potovala po celem svetu. Prav v času vojne za Slovenijo sta bila v domovini, kjer se je Branko celo prijavil za Teritorialno obrambo. Avstralija je njun drugi dom, prvi pa ostaja v srcu in spominih vedno le Slovenija.
Življenjska zgodba Anice Lah je ena najbolj pretresljivih. Rojena je leta 1938 v Plajnskem pri Majšperku, mati jo je zapustila, ko je bila stara devet mesecev. Na svoje otroštvo pri očetu ima trpke spomine, saj je bila kot nezakonski hči zaznamovana in pogosto nesprejeta. Bila je samorastnik in začela služiti že zelo zgodaj. Verjela je obljubam bogatega kmeta, da bo zanjo na njihovi kmetiji življenje boljše in tudi obeti, da se bo pri njegovi ženi izučila za šiviljo so bili mamljivi. Kmalu je izkusila kruto realnost, saj so z njo zelo grobo ravnali in jo grdo izkoriščali. Zaradi preobilice kmečkega dela je velikokrat zamudila pouk ali sploh ni smela oditi v šolo. 18-letna se je odločila, da si bo košček sreče poiskala drugje in je s prijatelji pobegnila čez mejo v Avstrijo, kjer so se nadaljevale nove preizkušnje. Izkusila je avstrijska delovna taborišča, zaslišanja in zapore ter nenazadnje le prispela v Avstralijo, ki je sprejemala samo mlade, zdrave ljudi. Nemudoma je pričela delati in se prilagajati novi deželi. Bilo je težko, vendar ni obupala. Kmalu je tudi spoznala moža Slovenca in skupaj sta zgradila farmo in si ustvarila družino. Anica živi danes v Adelaidi in še vedno rada obišče in je del aktivne slovenske skupnosti, ki še živi v Avstraliji.
Kot partizan je ranjeni Virgil Gomizel ostal brez možnosti odhoda na zdravljenje v Italijo in začela se je kalvarija, ki ga je zanesla tudi v bolnico na Hrvaškem. Tik pred koncem vojne, je uspel priti domov na Kras. Postal je perspektiven kader nove oblasti, član partije, poslali so ga na šolanje v Ljubljano, kjer je bil priča prizoru, kako je njegov sošolec Dobrila iz Divače na kose razbil križ s Kristusom, ki so ga našli za tablo. Na stenah sta se po novem bohotili sliki Stalina in Tita. Ne da bi dobro vedel za kaj gre, je Virgil padel v kolesje režima. Spoznal je, da so bile vse medvojne obljube o svobodi in blaginji zlagane, na komunističnem sestanku pa so ga obdolžili protiljudskega delovanja in izključili iz partije. Ko je vprašal, zakaj na zidu ni Stalina, so ga obtožili izdaje. Med tem je namreč Stalin odrezal Tita, ta pa je začel s surovo represijo proti domnevnim ali dejanskim privržencem Stalina ter na tisoče, predvsem komunistov, zaprl na Goli otok. Tam se je znašel tudi Gomizel in s sojetniki trpel mučenja, poniževanja in lakoto. Na Golem otoku je srečal tudi sotrpina Andreja Aplenca in druge Slovence. Ko je bi izpuščen je spoznal, da se tiranija režima nadaljuje, zato sta z dekletom pobegnila čez mejo in se na Občinah poročila. Žena Dragica se tudi pridruži pričevanju in doda zanimive podrobnosti o trpljenju, a tudi vzponu in lepem življenju, ki so si ga ustvarili v Avstraliji. Oba govorita o tem, da so zaživeli svobodno brez bojazni ali politične prisile, ki je bila v Jugoslaviji. Že leta sta predana delu v slovenskem društvu, ki je zgradilo velik dom, dvorano s športnimi in drugimi objekti. Dragica je posebej ponosna na izredno zbirko narodnih noš, knjižnico in bogat arhiv. Delček tega bomo videli tudi ob pričevanju Virgila in Dragice Gomizel ter spoznali bogato kulturno, športno in družabno dejavnost, ki so jo razvili naši rojaki v Melbournu.
Izjemna življenjska zgodba primorskega partizana, ki je povojno »svobodo« užil tako, da je končal na Golem otoku ter kasneje pobegnil in našel novo domovino v Avstraliji. Brez dvoma eno najzanimivejših pričevanj doslej. Leta 1928 rojeni Virgil nam v prvem delu obudi spomine, na svojo mladost na domačiji v Križu pri Sežani. Spomni se pritiskov fašizma, tudi na otroke, ko je šolski sluga beležil, kdo govori slovensko, učitelj pa je tiste nato kaznoval. Kot mlad fant se je pridružil partizanom in doživel ognjeni krst, brez da bi mu kdorkoli kaj povedal, kaj šele pokazal, kako ravnati z orožjem. Gomizel govori o idealizmu pa tudi o slabi organiziranosti partizanskih enot in o neprestanem bežanju pred sovražnikom. Postal je mitraljezec in sodeloval v večjih spopadih v Vipavski dolini. Gomizel je sodeloval tudi pri partizanskem napadu na nemško-italijansko kolono med Komnom in Rihemberka; danes Branik. Tam je videl, kako je njihov komandant Anton Šibelja –Stjenka; po njem se imenuje osnovna šola v Komnu; postrelil italijanske vojake, ki so se predali. Okupatorji so se za ta napad divje maščevali. Požgali, oropali, pobijali in internirali so prebivalstvo Komna in Rihemberka. Virgil Gomizel pove, kako so partizani le od daleč opazovali goreče vasi in nekajdnevno okupatorjevo divjanje, nobene pripravljenosti ni bilo, da bi preganjane ljudi zaščitili ali vsaj poskušali rešiti tiste, ki so jih okupatorji strpali na kamione in odpeljali v internacijo. Ob napadu na Vipavo, ko je držal zasedo nad Ajdovščino, je bil Gomizel težko ranjen. Obležal je na prvi serpentini ceste Ajdovščina - Col ter komaj preživel v partizanski bolnici Pavla v Trnovskem gozdu. Virgil se spominja velike predanosti medicinskega osebja in tudi sumničenja, ki je privedlo do tega, da je ena najbolj priljubljenih medicinskih sester pobegnila ter skalila vzdušje. Bil je med ranjenci, ki bi jih morali iz Babnega Polja pripeljati v italijanski Bari, a je angleško letalo, ki je prišlo ponje, tik pred pristankom, sestrelil nemški lovec.
V oddaji bomo spoznali izvrstna pričevalca - zakonca Markič, ki živita v Melburnu v Avstraliji. Anica je svoje zgodnje in tudi težko otroštvo preživela v Prlekiji ločena od staršev. 13 – letna je potem sama po 42 dnevnem potovanju z ladjo prispela v Avstralijo. Spomini iz domovine so prepleteni z revščino in ustrahovanjem, ki so ga pod komunističnim režimom doživljale zlasti verne družin. Začetki v Avstraliji so bili težki, vendar ji je Avstralija hitro postala druga domovina, ki ponuja dobre možnosti za življenje. Anica je od vsega začetka zelo dejavna v slovenski župniji, slovenski skupnosti in bila tudi predsednica Slovenskega društva Melburne. Tam je spoznala tudi Alojza Markiča iz Šembida, iz Vipavske doline. Alojz, rojen leta 1940 svojega očeta ni poznal, saj je tri mesece pred njegovim rojstvom umrl. Tudi on se spominja revščine po prihodu jugoslovanskega režima in težkega otroštva, kar je številne in tudi njega, kmalu pognalo v svet. Brat, ki je delal v Franciji, je opogumil Alojza, da je pobegnil čez mejo. Pri prečkanju italijansko – francoske meje so ga policisti zajeli in njegova pot se je odvila nekoliko drugače, kot je načrtoval. Nekaj časa je preživel po raznih italijanskih taboriščih in nazadnje odšel v Avstralijo, kjer se je pridružil nastajajoči slovenski skupnosti. Kot mlad fant je prevzel veliko odgovornost pri gradnji slovenske cerkve. Kmalu je med rojaki spoznal tudi svojo ženo Anico in si z njo ustvaril družino. Oba sta zelo aktivna člana v slovenski skupnosti, še posebej pri Slovenskem društvu Melbourne in pri Slovenskem misijonu, Svetih Bratov Cirila in Metoda v Kewju. V iskrenem pričevanju zakoncev Markič bomo spoznali razloge, zaradi katerih so številni Slovenci po vojni zapustili domovino, dobili pa bomo tudi vpogled v izredno bogato slovensko izročilo, ki so ga z veliko energije ustvarili avstralski Slovenci. Kljub temu, da živijo daleč stran so ponosni pripadniki slovenskega naroda, ki se živo zanimajo za razmere v domovini.
Pričevanje dveh izvrstnih slovenskih glasbenikov bo za marsikoga veliko presenečenje. Zgodba se začne z Dečovo družino, ki po očetu izvira iz Podrage v Vipavski dolini. Dečov oče je kot zaveden Slovenec zaradi fašizma zbežal v takratno Kraljevino Jugoslavijo, kjer je postal mornariški častnik in aktiven športnik, a je umrl za jetiko že leta 1942, ko je imel Dečo štiri leta. Mama je odšla k partizanom a so jo, ko je omagala na nekem pohodu prijeli domobranci, pozneje pa se je umaknila v Zagreb. Tam so ustaši pričeli preganjati Slovence, zato se je skupaj s sinom odpravila v partizane in Deča skrila na neki kmetiji. V pričevanju prisluhnemo dragocenim spominom Dečove matere, ki je bila zavedna Slovenka in je svoje najtežje trenutke zapisala, da bi jih sin bral po njeni smrti in tako laže razumel kaj se je dogajalo. Tako prisluhnemo njeni pripovedi o dogajanju na Hrvaškem. Čeprav je mama sodelovala s partizani so jo komunisti brez kakršnih koli dokazov kmalu zaprli in maltretirali, Dečo pa je preživljal travmatično obdobje pri tujih ljudeh, dokler ga niso našli stari starši in pripeljali v Slovenijo. Nada prihaja iz velike Medžimurske družine, ki je bila zaradi katoliške pripadnosti na udaru režima. Domači so zelo zgodaj opazili in podprli talentirano dekletce na njeni glasbeni poti. S starši je živela v skromnem stanovanju v Mariboru in se hkrati uveljavljala na področju glasbe. Ta jo je povezala kasneje z možem Dečom. Lahko bi rekli, da sta Nada in Dečo Žgur ambasadorja glasbe, saj sta že več kot 40 let navzoča na slovenski glasbeni sceni. Najprej sta zaznamovala zabavno in jazzovsko področje, v zadnjem času pa puščata močan pečat na področju sodobne krščanske glasbe. Veliko veselje jima je skupina Alfa in Omega, ki z izvrstnimi vokalisti izvaja sodobno glasbo z duhovnim sporočilom. Med drugim so nastopali tudi na prireditvi s Petrom Opeko v hali Tivoli. Nada je sodelovala v ansamblu Pepel in kri in se udeležila znamenitega evrovizijskega nastopa na Švedskem leta 1975, kjer so zapeli sedaj že ponarodelo Dan ljubezni, kjer je kot aranžer in producent sodeloval tudi Dečo. Kasneje se je posvetila poučevanju glasbe, kjer je delila svoje znanje in izkušnje, ki jih je pridobila na izobraževanju v tujini. Deča poznamo kot skladatelja in glasbenega producenta. Podpisan je pod različnimi aranžmajih, tudi za skupino Mladi levi. Kot mož in žena, danes dedek in babica, z glasbo živita neprestano in z njo tudi obogatita svoje pričevanje, saj se Nada usede za klavir in zapoje...
Evgenija Korošec z dekliškim priimkom Kegel je bila rojena leta 1931 na Ptuju. Mati je bila učiteljica po rodu iz Trsta, oče pa je bil kot agronom upravitelj vseh Herbersteinovih posesti na spodnjem Štajerskem. Skrbel je za gradove na Ptuju, Ravnem polju, Vurberku in Hrastovcu. Z grofi Herbersteini je bila družina zelo povezana, grof je bil celo poročna priča njenim staršem in grofova sestra je bila Evgenijina krstna botra. Kot deklica se Evgenija spominja časa, ko so ruski zdravniki, ti, ki so zbežali pred boljševistično revolucijo na gradu Vurberk ustanovili sanatorij za pljučne bolezni in enkrat letno brezplačno pregledali tudi vse okoliške otroke. V pričevanju iz prve roke izvemo, kakšen je bil grof Herberstein in kako je preudarno gospodaril ter pomagal kmetom, med vojno pa tudi partizanom. Po vojni pa so ga odpeljali in kruto umorili, kljub prošnjam žene njegovo truplo do danes ni najdeno. Evgenija nam opiše uničenje gradu, malo pred koncem vojne leta 1945, ko so bili v njem sicer gestapovci, vendar so pred bombardiranjem grad zapustili. Evgenija Korošec se še vedno v mislih kdaj sprehodi po hodnikih gradu Vurberk, ko obuja mladostne spomine, a danes večine gradu ni več. Tako na Slovenskem tudi ni več plemiške rodbine Herberstein, ki je na našem ozemlju bivala med 15. in 20. stoletjem. Evgenija sama, pa tudi z možem, je imela izredno bogato življenje. Zelo zanimiva je tudi njena izkušnja in spomin na Jovanko Broz in Tita, ko je skrbela za floristiko in vrtove na Brionih. Kot njen oče in njen stric je tudi ona nadaljevala tradicijo in bila izredno cenjena agronomistka. Njeno šolanje v tujini in mednarodne izkušnje so jo pripeljale do izredno velikih projektov med drugim v Portorožu, kjer je med drugim spoznala tudi kasnejšega moža Janeza Korošca
Justin Stanovnik se je rodil leta 1928 kot deseti in hkrati najmlajši otrok v kmečki družini v Lesnem Brdu nad Horjulom. Starši so bili verni, posebej mama pa je gojila visoko bralno kulturo. Ob večerih so tako skupaj poslušali branje iz raznovrstnih knjig. Justin se spominja očetovih pripovedovanj, kako je bil v prvi svetovni vojni mobiliziran in so ga Rusi zajeli ter je kot vojni ujetnik tri leta delal v rudniku. Oče je prišel tudi v stik z boljševistično revolucijo in spoznal njeno nasilno pot. Stanovnikovi niso bili privrženi partizanom, vendar so pomagali kurirjem, ki so se ustavljali v hiši. Zaradi vosovskih umorov uglednih osebnosti, župana Bastiča in njegove žene ter deklet iz Zaklanca pri Horjulu, se je njihova in večina drugih družin na tistem področju pridružila protirevolucionarnemu taboru.15-letni Justin je bil v klasični gimnaziji, ko se je konec leta 1943 pridružil domobrancem in z njimi doživel tudi umik na Koroško in nato zajetje s strani Angležev. 17-leten je preživel grozote taborišča na Teharjah. Preživel je in se vrnil domov, a že leta 1949 je bil s strani Udbe aretiran in na prisilnem delu v koncentracijskem taborišču Strnišče preživel eno leto. Justin je doštudiral grščino, latinščino in angleščino, kar je kasneje tudi poučeval. Aktivno sodeluje v društvu Nova Slovenska zaveza vse od ustanovitve leta 1991. Zlasti pa se odlikuje po uvodnikih in razmišljanjih v društvenem glasilu Zaveza.
V tokratnem pričevanju bomo prisluhnili dvema rojakoma iz Argentine. Najprej slovenskemu umetniku Marjanu Grumu, ko nas z velikim zanosom popelje po svojem ateljeju, ki se nahaja blizu El Caminito, v osrčju La Boce in nato že pokojnemu duhovniku Francu Himmelreichu, v fari El Señor de los Milagros. Marjan Grum je močno zaznamovan s tragično usodo svojega očeta, domobranskega častnika. Kot otrok je doživel begunska taborišča in naposled odhod v Argentino. Spoznali bomo njegov značilni stil umetniškega ustvarjanja, ko uporablja vijake, žico in razne vsakodnevne tudi odpadne kovinske predmete. Skozi močno ekspresivno umetnost opozarja na družbene krivice in zablode. Predstavi nam tudi dela, kjer je upodobil tragično usodo svojega umorjenega očeta in žalujoče matere. Ob razstavljenih fotografijah, prednikov z rodnega Iga, nam pove svojo tragično zgodbo, kako so se štirje otroci skrivali pred revolucionarji in naposled z materjo zbežali preko številnih postankov v Argentino. Dolgo so upali in pričakovali očetovo vrnitev, vendar so kruto resnico o mučenju in uboju očeta, ki je bil domobranski oficir, izvedeli po dolgih letih šele v Sloveniji. V kapeli, ki jo je sam obnovil »El Señor de los Milagros in je tudi ime fare, prisluhnemo nedavno preminulemu Francetu Himmelreichu, ki nam predstavi relikvije blaženega Lojzeta Grozdeta in podobo Brezjanske Marije. Slovenskega mučenca je svojim vernikom dajal za zgled, saj sta bila sošolca na študiju bogoslovja, ki ga je začel v Sloveniji, vendar ga je zaradi komunistične represije in revolucije moral prekiniti. France, ki je bil rojen in je živel v Ljubljani, razkrije dogajanje v času italijanske okupacije in umore uglednih Slovencev, med njimi Ehrlicha, ter še prej njegovega kolega študenta Jaroslava Kiklja, na grobu katerega so kot mladi fantje prisegli, da se bodo uprli in borili proti komunizmu. France se je leta 43 pridružil domobrancem, vendar se je po božji previdnosti izognil žalostnemu koncu in pobegnil Angležem iz Vetrinja, preden so jih zajete vrnili nazaj. Odšel je v begunsko taborišče Peggetz in nato Špital. Pozneje je bil dodeljen v Torino in nato v Genovo, od koder je leta 1949 odšel v Argentino, nadaljeval študij v slovenskem semenišču ter postal duhovnik. Služboval je po raznih župnijah v Buenos Airesu in bil kmalu imenovan za policijskega kurata več deset tisočim policistom v argentinski prestolnici. To poslanstvo je opravljal kar 34 let. Bil je eden izmed prvih duhovnikov, ki je začel sodelovati v iniciativi, pomoči ljudem v sili, t. i. »servicio sacerdotal de urgencia«. Kljub vsemu hudemu ostaja Marjan, kot je bil tudi France do zadnjega, ponosen in zaveden Slovenec. Slovenske zastave lahko vidimo pri obeh pričevalcih in preko njiju dobimo močno sporočilo, da je domovino treba nositi v srcu, a ljubezen do nje pokazati tudi na zunaj.
Pričevanje, upokojene učiteljice zgodovine in zemljepisa, nas uvede v skrivnostno, a tragično zgodovino Menišije, območja med Bistro in Begunjami nad Cerknico. Začelo se je že z gradnjo Rupnikove linije v bližini njihove vasi, izbruhnilo pa z objavo vojne in italijanske okupacije. Marija se spomni, kako je župnik Turk sporočil to novico in je zajokala vsa cerkev. Marija je iz Bezuljaka, kjer se je že leta 1941 odvijalo okupatorjevo in revolucionarno nasilje, ki je spravljalo prebivalstvo v obup. Italijani, ki so jih ljudje gledali z viška, sprva niso bili nasilni. Vse to pa se je spremenilo po partizanskem napadu na Bezuljak oktobra 1941, ko so okupatorji začeli preganjati nič krive domačine. Leta 1942 so se začeli partizanski umori v okolici, med drugim, so partizani pokončali dva sinova znane in ugledne družine Hiti iz Begunj. Ljudje so se uprli terorju in ustanovili vaško stražo, a ta je po kapitulaciji padla. Partizani, ki so pa stražarje zajeli, so pozneje večino pobili, med njimi tudi župnika Viktorja Turka in učiteljico Anico Drobnič, na katero ima Marija še posebej lepe spomine. Marija je bila prvorojenka na Kovačevi domačiji, kjer je bilo šest otrok, ki so se rodili materi Tereziji in Jožetu Hrenu. Kljub trdemu življenju na domačiji, ima lepe spomine na svoje otroštvo in še danes z velikim žarom pripoveduje o zanimivi vaški preteklosti, ki jo zadnja leta zagrizeno preučuje. Bezovci so se pred stoletjem množično izseljevali v Brazilijo, a pozneje so v večini prišli nazaj in se potem izselili v Severno Ameriko. Vojna in povojno nasilje sta te kraje tako prizadela, da do danes niso zaživeli tako kot je bilo pred vojno. Marija prične svoje pričevanje pri najmanj osemsto let stari cerkvi sv. Marije Vnebovzete, ki ima danes baročno podobo in prekrasne zlate oltarje. Za njeno obnovo so prispevali Bezovci z vsega sveta, kar je pokazalo, da domačini, tudi nasilno iztrgani iz domačega kraja, niso pozabili lepe vasice Bezuljak. Duhovna povezanost je tisto kar povezuje in seže tudi prek kontinentov.
Pripoved Janeza Žaklja, ki se mu v oddaji pridruži tudi žena Angelca nas popelje v čas vojne, kot so jo doživljali navadni ljudje, sploh Janez, ki je bil mobiliziran v nemško vojsko in doživel izkrcanje v Normandiji. Izhaja iz številne družine, ki se je po žirovski tradiciji preživljala s čevljarstvom, kot dodatni zaslužek pa je služilo tudi klekljanje. Janez Žakelj, doma iz Stare vasi pri Žireh, se spominja očetovih naukov iz izkušenj, ki jih je ta izkusil na soški fronti in pri znamenitem preboju pri Kobaridu leta 1917. Janez se spominja prihoda Italijanov po kratki aprilski vojni leta 1941, ko so jih vaščani v Žireh gledali zviška. Kmalu so jih zasedli Nemci in Janez je bil kot mladoleten prisilno mobiliziran v nemško vojsko, kjer se spominja trdega vojaškega urjenja. Kmalu je bil z enoto poslan v Šlezijo, nato pa so odšli v Francijo, ko se je nemška vojska pripravljala na zavezniški napad. Po izkrcanju v Normandiji je bil spet poslan na vzhodno fronto na poljsko-belorusko mejo. Tam so ga zajeli beloruski partizani in ga predali Sovjetom. Leto in pol je preživel v ruskem ujetništvu in poleg vojnih strahot doživel veliko pomanjkanje. Kot čevljar se je nekako znašel. V spominu mu ostal primer, kot so mu ob vsesplošni revščini prinesli zvitke židovskih svetih spisov na pergamentu iz katerih je potem izdeloval čevlje. Janezovo pričevanje pomembno dopolni njegova žena Angelca, rojena Rotar iz Podsmreke pri Ljubljani. Kot hči večjega kmeta je doživela partizanska ropanja njihovega premoženja in neizmeren strah, ki je dosegel vrhunec, ko so partizani iz družine iztrgali očeta in ga odpeljali na Ključ. Še z enim kmetom iz Dobrove sta si že kopala jami, da bosta likvidirana, ko je v partizanski tabor prišel Cene Logar in ga rešil. Njegov brat je bil namreč poročen z Angelčino sestro. Po vojni so Rotarjevi skrivali nekatere ubežnike iz koncentracijskega taborišča v Šentvidu, ki so pozneje zbežali v Ameriko. Čeprav svobodni so bili v primežu obveznih oddaj, ki so izčrpavale številčno družino, se spominja Angelca. Janez in Angelca sta veliko opazk in poniževanja doživela tudi kot starša, saj sta imela šest otrok, kar je pa za »napredno« družbeno ureditev tistega časa veljalo za nazadnjaško.
Izjemna življenjska zgodba Iga Sajovica, ki je 10 let preživel v komunističnih zaporih, od tega leto v samici in 6 let na Golem otoku sodi med tiste, ki jih ne smete zamuditi. Kot sam pravi se je v svojem 92. letu odločil, da pove kar je doživel: »V opozorilo tistim našim mladeničem, raznim mesecem in tem podobnim znakom, da naj ne zaidejo v komunizem, ker to ni eksistenca! Eksistenca ni socializem, kot ga oni programirajo.« Sajovic, ki izvira iz premožne meščanske družine je človek številnih darov, ki ga leta zapora in preganjanja niso oropala osebne svobode in življenjskega optimizma. Pa tudi ne podjetniškega duha, saj od malega raziskuje in odkriva in je sedaj uveljavljen izumitelj s številnimi priznanimi patenti. Po poklicu je strojni inženir in pionir na področju proučevanja vode. A še prej je doživel srečno otroštvo, ki ga je prekinila vojna. Živeli so razpeti med Ljubljano in Beogradom. V Beogradu je Igo obiskoval gimnazijo, bil pa je tudi gojenec Marijanišča, od kjer se spominja Alojzija Grozdeta, ki ga opiše kot zelo umirjenega in uglajenega. »Tudi korak njegov je bil tak, kako bi rekel, žametast in premišljen,« pove Igo. Iz beograjskih šolskih klopi so ga leta 1944 skupaj s sošolci novi oblastniki poslali na Sremsko fronto, kjer jih je večina padlo zato Igo zatrjuje, da je Tito zanj največji morilec srbske mladine. Kot partizan je prišel v Slovenijo in želel zaživeti normalno življenje. A ga je režim kmalu strpal v zapor zaradi pomoči srbskim prijateljem, ki so želeli zbežati iz komunistične Jugoslavije. Šest let je bil zaprt in pozneje še štiri – na Golem otoku, kjer ga je reševalo njegovo znanje. Prav zaradi želje po mednarodnem sodelovanju si je nakopal obtožbe češ da vohuni za zahod, kar je bil plod paranoične domišljije režima, ki je povsod videl sovražnike. Posebej zanimiv je tisti del pričevanja, ko Sajovic pojasni kako se je duhovno in psihično spopadel s samico, kjer je bil zaprt skoraj leto dni. Igo je svojega očeta, Edmunda Kavčiča, izgubil že zelo zgodaj. Oče je bil znanstvenik in po besedah Iga, gotovo eden največjih poznavalcev zdravilnih rastlin, saj je preživel 7 let na Kitajskem ravno zaradi proučevanje le-teh. Recepture so še danes zapisane v rokopisni knjigi v obliki številk v stolpcih, ki je pa nihče ne zna razvozlati. Igo se spominja, da je bil oče zaveden Slovenec, Sokol, in celo predsednik Avto kluba v Sloveniji. Avto so imeli pri hiši že od leta 1914 in oče je tudi obvladoval tovarno kot trgovino Alko, kjer se je ukvarjal z destiliranjem. Po njegovi smrti je bil Alko kmalu nacionaliziran, zato je mati odšla delat v Beograd, kjer je po moževem receptu že takrat delala izdelke iz soje, ki so bili primerni za diabetike. Pričevanje Iga Sajovica ponuja natančen vpogled v najbolj kritično obdobje naše zgodovine.
Vstop v meščansko stanovanje Angelike Hribar je kot sprehod po galeriji, saj so stene obdane z deli njenih prednikov, ki so bili vsi po vrsti odlični umetniki. Angelika Hribar dopolni pričevanje bratranca Petra, saj je tudi sama nečakinja Rada Hribarja in po očetu potomka znamenite družine Hribar. Zanimiva je tudi mamina rodbina,saj izvira iz starodavne plemiške družine Obereigner in Kastl. Tako babica kot mama sta bili izvrstni akademski umetnici, babica je bila portretna miniaturistka, mama pa ena redkih slovenskih kipark, ki se je že pred vojno šolala na akademiji. Poročila se je z Zoranom Hribarjem, sinom industrialca in politika Dragotina Hribarja in Evgenije Šumi. Angelika se spominja, da je mama prijateljevala z Lili Novy, Josipom Vidmarjem, Otonom Župančičem in Cirilom Kosmačem. Starša sta bila sprva vključena v OF, vendar sta se kasneje zaradi novic o številnih umorih, ki so jih zagrešili komunisti, od OF oddaljila. Čeprav je mati med vojno večkrat skrivala Vido Tomšič in njenega otroka, je bila po vojni na Nagodetovem procesu leta 1947 pogojno obsojena, očeta Zorana pa so zaprli za šest let. Angelika se spominja, kako so bili v stanovanju s sestrico in bratcem zastraženi in jim je v teh hudih časih ob strani stala babica Elza Obereigner – Kastl. Angelika nas popelje skozi svoje spomine in nam predstavi dekorativno malo plastiko svoje matere Lize, s čimer je po vojni preživljala družino, kot tudi druga likovna dela in zapuščino svojih prednikov. Pričevanje Angelike Hribar nam ponuja vpogled v izredno bogato kulturno in umetniško življenje predvojnega meščanstva, ki je bilo grobo poteptano in preganjano po letu 1945.
Peter Hribar, nečak umorjenih lastnikov gradu Strmol, nam v dramatičnem pričevanju podrobno opiše usodno noč, ko so partizani 4. januarja 1944 ob 23. pod pretvezo vstopili v grad, začeli grobo zasliševati Rada in Ksenjo, ki sta ves čas vojne z denarjem in materialom podpirala OF. Isto noč so ju odvedli pod Krvavec ter ropali grajsko premoženje. Naslednji dan so ju brutalno mučili in umorili. Resnica je zelo preprosta, krvava in nasilna, pove Peter, ki si je več kot 20 let prizadeval in zbiral različne dokaze ter pričevanja, da bi razkril kruto resnico in usodo sorodnikov Hribar, ki sta bila del predvojne meščanske elite. Dokopal se je do skoraj vseh imen partizanov in partizanke, članov VOS, večinoma domačinov, ki so okruten umor izvršili, še živečega je nedavno obiskal v domu starejših. Nikogar povojna oblast ni kaznovala ampak ravno nasprotno, bili so deležni privilegijev in nekateri visokih položajev. Grad in celotno premoženje so si novi oblastniki prihranili zase. Tako so v gradu in posteljah umorjenih zakoncev dopustovali Edvard Kardelj in dalj časa tudi Matija Maček z družino. Peter Hribar je po dolgih letih sodnih bojev dosegel rehabilitacijo Rada in Ksenije Hribar, njun pokop in odškodnino za grad. Sprejel je tudi javno opravičilo s strani predsednika države. Odslej si brez zamer prizadeva za spravo na novih temeljih, kar predstavi tudi v pričevanju. Posmrtne ostanke zakoncev Hribar so lani iz prikritega grobišča prenesli in pokopali v družinsko grobnico, na gradu Strmol pa so jima postavili spominsko obeležje. Rado je bil bančnik, industrialec s široko mrežo poznanstev širom Evrope, z ženo Ksenjo sta bila svetovljana in oba tudi pilota ter se aktivno ukvarjala z letalstvom. Skupaj s Petrovim očetom so že izdelali nekaj svojih letal z imenom Minima. Vojna predvsem pa revolucija sta preprečili načrte o lastni tovarni avionov. Dva primerka Hribarjevih letal sta bila v uporabi še daleč po vojni, lesene modele pa ima danes v lasti Peter Hribar. Povojni režim je udaril po vseh članih družine Hribar in kot mladenič je to še kako čutil tudi Peter. Zaprli in maltretiral so njegovega očeta in razbili njihovo družino, saj je oče zbežal v Kanado. Pretresljiva izpoved Petra, pripadnika rodbine Hribar, vnuka znamenitega Slovenca Dragotina Hribarja in Evgenije Šumi, je v opomin in razmislek kakšen civilizacijski padec je predstavljala revolucija in njeno nadaljevanje.
Pretresljivo pričevanje Adolfa Malovrha je eno najbolj pomembnih za slovensko povojno zgodovino, saj je leta 1949 Udba zaprla celo njegovo družino, oče je v zaporu umrl, Adolf pa je prestal več kot 7-letno zaporno kazen in bil tudi mučen. Več kot 400 let stara Stovnikova domačija pri Šentjoštu je doživljale težke preizkušnje. Adolfov oče je v prvi svetovni vojni doživel rusko ujetništvo in revolucijo ter se po sedmih letih vrnil domov ter se poročil. V družini se je rodilo 9 otrok, a so trije že zgodaj umrli. Adolf se spominja razmer na kmetiji, kjer so hlapci in dekle jedli za isto mizo z gospodarjem, v času njegovega otroštva pa so v bližini gradili Rupnikovo obrambno linijo proti Italiji. Po aprilski vojni 1941 so prišli Italijani, ki pa jih ljudje niso marali pač pa so zaradi dobrih spominov na Avstro-Ogrsko bolj cenili Nemce. Po pojavu prvih partizanov se je začel tudi pritisk na kmete, ropi in potem tudi uboji, čemur so se domači gospodarji uprli in na poletje 1942 začeli s snovanjem vaške straže, ki se je partizanskega napada ubranila. Zato so se partizani maščevali nad okoliškim prebivalstvom, ki z vaško stražo ni imelo zveze in v nekaj dneh pobili 20 ljudi, tudi matere in dveletnega otroka. Oddelek vaške straže je bil odslej tudi na njihovi kmetiji, vanj pa je bil vključen tudi domač sin Albert, ki se je po kapitulacij Italije pridružil domobrancem. Zelo zanimiv je Albertov spomin na enoto slovenskih četnikov, ki se je zadrževala nedaleč stran medtem, ko je četniški poveljnik za Slovenijo major Karel Novak nekaj mesecev tajno prebival na njihovi kmetiji. Družina Malovrh je vojno nekako prebila, po vojni, ko je bil v pobojih ubit tudi eden od sinov pa so se stvari začele zapletati. Malovrhovi so s hrano in tudi sicer podpirali skupino nekdanjih domobrancev, ki so se po vojni skrivali v bližnjih gozdovih ter držali vezo z begunskimi središči v Italiji. Ko je Ozna prišla na sled tej skupini in aretirala Mirka Bitenca so razkrili tudi večji del mreže, ki jim je pomagala. Januarja zvečer je skupina oznovcev udrla v hišo in odpeljala očeta, mamo, sestro ter Adolfa. Na domu je ostala le 12-letna sestra. Adolf se spominja pretepov, mučenj, bunkerja pod zemljo, kjer je prebil 4 mesece v popolni temi in osami. Po obsodbi se je še zadnjič videl z očetom, ki so ga v zaporu zlomili in je kasneje umrl, a Adolfu, ki je bil obsojen na 7 let zapora in 2 leti odvzema državljanski pravic, na pogreb niso pustili. Po prestanem zaporu, Adolf nam slikovito predstavi najpomembnejše dogodke, se je vrnil na izropano kmetijo ter s sestro in materjo, ki je bila zaprta 4 leta začel kmetovati. Stalno je bil pod nadzorom Udbe, cela družina pa šikanirana zaradi drugačnega prepričanje, ki režimu ni bil po godu. Najprej enormna obvezna oddaja, potem onemogočanje pri gospodarskem napredku na kmetiji ter poznejše vohunjenje okrog kmetije, vse do onemogočanja Adolfovih otrok, da bi se dokopali do izobrazbe. Svobodno so zaživeli šele leta 1990. Posledice krutega ravnanja so močno načele zdravje Adolfa, ki je kljub prestanemu trpljenju, ohranil svojo vest, pokončnost in naposled življenje, da lahko danes pričuje tudi za vse tiste, ki jih je povojni režim moril in preganjal.
Tokratni pričevalec je Henrik Travnik rojen leta 1927 v Mačkovcu pri Dvoru. Rojen je očetu županu in prihaja iz številne družine, kjer so živeli zelo skromno. Pripoved o trnavi poti mladega Henrika in težki usodi družine, ki ji vojna ni prizanašala ter je bila razbita na mnogo koncev.
Matevž Traven je rojen leta 1927 na veliki kmetiji v Opalah pri Žireh. Njegov oče se je v prvi svetovni vojni boril v Galiciji in je s konji na fronti prevažal topove in hrano, zato je konje zelo cenil. Matevž slikovito opiše življenje na veliki kmetiji pred vojno, kjer se otrokom, sploh fantom, ki so spali na seniku, ni posvečalo veliko pozornosti. Spominja se začetka vojne in prihoda Italijanov, ki so kradli in pozneje Nemcev, ki se sprva niso obnašali nasilno. S partizani so imeli sprva dobre izkušnje, ker je bil med vodilnimi tudi njihov sorodnik, pozneje pa je prišlo do trenj, ker so postali čedalje bolj oblastni. Prav v njihovi hiši so trojico partizanov presenetili domobranci, kar se Matevž živo spominja. Da bi ohranili življenje in domačijo je starejši brat kot prisilni mobiliziranec odšel v nemško vojsko, kjer je tudi padal. Matevž se je zadnje dni vojne priključil domobrancem, ki so se umaknili na Koroško. Bil je vrnjen na vlakovnem transportu, vendar je imel srečo, ker ga je sorodnik rešil, medtem ko so večina ostalih partizani pobili. Matevža so vključili med partizanske stražarje ujetih domobrancev, kjer je bil priča izživljanju nad ujetniki. Po vojni je bil nekaj časa miličnik, pozneje pa se je kot kmet prebijal skozi obvezno oddajo, ko je nova oblast skušala streti neodvisnost slovenskega kmeta in ga silila v obdelovalne zadruge po sovjetskem vzoru. Kmetijo sta skupaj s soprogo ohranila s pridnostjo in iznajdljivostjo, Matevž je posebej cenjen in nagrajen kot gozdar. V zgodbo kmetije nad Žirmi se vpleta zanimiva pripoved iz časa, ko je bil Traven po vojni v jugoslovanski vojski udeležen v pregonu ostankov četnikov, ki so se skrivali v hribih nad Sarajevom. Tako nam pove tudi zgodbo usmrtitve in pokopa razvpitega četniškega poveljnika Veselinovića.
Neveljaven email naslov
