Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pripoved hčerke slovenskega mučenca Lojzeta Bratuža, ki so ga italijanski nacionalisti zaradi poučevanja slovenskih pesmi umorili v Gorici leta 1937, ponazarja srž trpljenja primorskih Slovencev, ki so bili zatirani pod italijansko okupacijo po letu 1918. Lojzka Bratuž se je rodila leta 1934 v Gorici očetu Lojzetu, vsestranskemu glasbeniku in skladatelju ter materi, Ljubki Šorli, ki je bila učiteljica in pesnica. Otroštvo Lojzke je močno zaznamovalo fašistično nasilje in še danes ima pred očmi umirajočega očeta, ki je umrl zaradi posledic zastrupitve italijanskih preganjalcev. Lojzka pove, kako so očeta, zavednega Slovenca, fašisti zasledovali in mu grozili, ker je bil kot organist ter pevovodja na goriškem zelo dejaven. Nekaj dni pred smrtjo so mu fantje pred bolnišnico kjer je ležal, še zadnjič, na skrivaj, zapeli priljubljeno pesem Kraguljčki. Izguba očeta in vpadi fašistov v njihovo hišo, zapor in mučenje mame, vse to je družino močno zaznamovalo. Odraščanje zanjo in brata je bilo zato zelo težko, mati pa je svojo žalost in spomin na moža zlila v pesmih, ena od teh bo med pričevanjem tudi prebrana. Lojzka je osnovno šolo in kasneje klasični licej končala v Gorici potem pa na filozofski fakulteti v Trstu doštudirala literarne vede, kjer je leta 1967 tudi doktorirala. Poučevala je na goriških srednjih šolah, delala na videmski univerzi s slovenskim učnim jezikom. Bratuževa je izdala vrsto pomembnih znanstvenih monografij, ki sodijo med temeljna dela o slovenski prisotnosti na Goriškem.
Izjemno pričevanje Jelke Mrak Dolinar se v drugem delu dotakne razmer v zaporih, kjer sta po volji Mitje Ribičiča s sestro Kristo pristali kar za 6 let. Poleg krutih dogodkov in ponižanj je v zaporu doživela tudi veliko podpore, solidarnosti in pomoči sojetnic, ki so bile tako kot ona politične zapornice. Jelka nam iz spominske knjižice, kamor so ji sozapornice pisale bodrilne besede in ilustracije, prebere vrsto ganljivih zapisov, ki razgaljajo tako brezup kot tudi vero v to, da bo enkrat trpljenja konec. V najhujši zimi so bile oblečene v raševino in morale trdo delati. Poleg Begunj in Rajhenburga je bila poslana še v Slavonijo, kje so zapornice opravljale težaška dela pri gradnji ceste. Nad njimi se je izživljala partizanka Dara, ki pa so se ji zapornice znale postaviti po robu. Ko sta s sestro vendarle prišli na svobodo sta se ob kapeli posvečeni Mariji obe zjokali. Po vrsto zapletih je star družinski prijatelj Jelki pomagal do potnega lista. Tako je uspela priti v Avstrijo in se po sedmih letih srečati s starši. V begunskem taborišču v Špitalu je našla moža in si ustvarila družino ter ostala kot pravi zvesta veri in narodu. Svoje spomine na otroštvo, vojno in prestano trpljenje v zaporu je objavila v knjigi Brazde mojega življenja.
Pričevanje Jelke Mrak, poročene Dolinar, je izjemno. S sestro Kristo sta kot prostovoljki Rdečega križa ostali na vlaku z domobranskimi ranjenci maja 1945, potem ko so vsi zdravniki pred partizani zbežali. Za 20-letnici se je začela kalvarija. Najprej je doživela strahote koncentracijskega taborišča v Šentvidu, ki ga je vodil Marko Vrhunec in videla, kako so ujetnike vozili na množična morišča. Po volji Mitje Ribičiča sta bili s sestro obsojeni na 12 let zapora. Pričevalka ima primorski izvor, saj sta starša v času fašističnega nasilja zbežala s Primorske, družina pa se je tudi v Kraljevini Jugoslaviji zaradi očeta, ki je bil finančni uradnik stalno selila. Vojno so pričakali v Skopju. Ko so se po nemškem in bolgarskem napadu uspeli umakniti v Ljubljano so tu doživeli vzpon OF ter začetek revolucionarnega nasilje. Dolinarjeva, ki je delovala na protirevolucionarni strani opiše tudi primer, ko so njo in mamo zajeli partizani, ko sta bili na obisku pri sorodnikih na Tolminskem. Pričevanje se nadaljuje.
Življenjska zgodba danes 95 letne Pavle Bajec, ki je s svojo sestro Darinko več desetletij živela in delovala v Skriljah na Vipavskem je izredno bogata. Zaradi fašističnega preganjanja se je družina iz Primorske izselila v Kraljevino Jugoslavijo tam pa sta z Darinko stopili na pot redovništva in postali šolski sestri. Pavla je dokončala učiteljišče in že med vojno začela poučevati. Vojna je družino razbila, dva brata sta izgubila življenje, poleg nacizma so bili po vojni soočeni še s komunističnim preganjanjem ter grožnjami s smrtjo. Pavli je nova oblast onemogočila poučevati otroke. Obe s sestro sta bili izredno umetniško nadarjeni. Pavla je študirala violino in klavir ter več deset let poučevala različne instrumente; na desetine otrok iz Vipavske doline je pri njej dobilo glasbeno izobrazbo. Je pa tudi izvrstna slikarka, ilustratorka in restavratorka, izdelovalka jaslic. Pričevalka je podrobneje spregovorila tudi o svoji rodni sestri Darinki, ki je umetnica mednarodnih razsežnosti, vendar zaradi osebne skromnosti in dejstva, da je redovnica v javnosti njeno delo še dovolj znano. Po študiju v tujini je osvojila posebno tehniko emajla, izvrstna pa je bila tudi v klasičnem mozaiku, tako da so njeni mozaiki vidni na pročeljih cerkva v Kamnjah, Doberdobu in na Brezjah. Prav to romarsko središče s samostanom šolskih sester je postalo novo prebivališče Pavle in Darinke Bajec.
Leta 1939 v Mariboru rojeni Hans Kraner živi danes s svojo družino v Nemčiji in se v Slovenijo vrača le še na krajše oddihe. Hans ganjen pove, da je leta 1946 zadnjič videl svojo mamo v koncentracijskem taborišču v Brestrnici, ki jo je lahko objela le njegova mlajša sestrica. Istega leta se je tudi za očetom izgubila vsaka sled, ko je neuspešno poskušal rešiti ženo in se z družino umakniti v Avstrijo. Za Hansa in za Greti, ki sta bila otroka Mariborskih Nemcev, življenje in šolanje po koncu vojne ni bilo prijetno. Kot otroka sta občutila ves gnev in sovraštvo, ki so ga nanju zlivali zagovorniki zmagovalne strani, vseeno pa ima lepe spomine na druženje s slovenskimi vrstniki. Pove tudi za primer, ko ga je v šoli učiteljica zaščitila pred sošolcem, ki ga je prijavil, da doma govorijo nemško. Teti z Gradca, ki je skrbela zanju, je uspelo, da jih je popeljala čez mejo v Avstrijo. Bolečina odraščanja brez staršev je velika še dandanes, pove Hans, ki je šele pred približno desetimi leti izvedel, da so bili njegovi starši umorjeni in zakopani nekje na Arehu, v enem masovnem grobišču na Pohorju. S sestro si prizadevata, da bi staršem lahko po tolikih letih omogočila vsaj dostojni pokop. Pričevanju g. Kranerja je dodanih nekaj dragocenih spominskih utrinkov njegovega slovenskega gostitelja Henrika Suhornika, ki pred kamero obudi travmatične spomine na umore in številna trupla, ki jih je kot otrok videl v Dravi po koncu vojne. Prav tako pripoveduje o mučenju njegovih sorodnikov v zaporih komunistične policije Ozne.
Izpoved Magdalene (Majde) Kompan, nečakinje bazoviškega junaka Ferda Bidovca ter sestrične tržaškega komunista Pinka Tomažiča, je ena najbolj presunljivih v seriji Pričevalci. Rojena je bila v Trstu leta 1939, v času, ko se je začela druga svetovna vojna. Njeno družino je zaznamovala tragična smrt strica Ferda Bidovca. Magdalena hrani njegova pisma iz zapora, med drugim nam pokaže zapis, ki izpričuje njegovo religiozno iskanje. Magdalenina mama je bila Tržačanka, oče pa Kraševec. Starša sta bila narodno zavedna, kmalu po začetku vojne pa tudi aktivna komunista oz. sodelavca OF in sta odšla v partizane. Magdalena nam živo opiše bridke trenutke njihove družine, ko so Italijani aretirali njeno mamo in je uniformiran fašist držal pištolo na maminih sencih, v zaporu so mamo nato strahovito mučili, vendar ni izdala nikogar. Kompanova nam nadrobno opiše tudi tragedijo zakoncev Vuk v Trstu leta 1944. Šlo je za umor njene tete Danice in njenega moža Stanka, o čemer je sedaj izšla knjiga tržaškega publicista Martina Breclja. Komunistična oblast je po vojni širila propagando, da je umor zagrešila pro četniška stran, kar Magdalena zanika in pove, da je bil umor delo komunistov. Kompanova, ki se kot otrok spomni grozljivih krikov sorodnikov, ko so izvedeli za umor, hrani pohištvo zakoncev Vuk iz sobe, kjer sta bila umorjena. Njen otroški spomin je vezan tudi na bratranca Pinka Tomažiča, ki mu je kot deklica, ko je bil v zaporu izročila nagelj. Magdalena pripoveduje o povojnem času in privilegijih, ki jih je bila deležna na študiju v Ljubljani, kot hči komunistov in prvoborcev. Vendar je po vsem kar je videla in spoznala v Sloveniji o marsičem spremenila mnenje. Zelo zanimivo je njeno pričevanje, kako je kljub ateistični vzgoji preko hčere postala religiozna. To ji, kot pravi, osmišlja življenje v spopadu s težkimi spomini in dogodki, ki so zaznamovali njeno družino. Gre za izjemno pričevanje, ki se dotika nekaterih ključnih osebnosti zlasti primorske zgodovine.
Pretresljivo pričevanje leta 1929 rojenega Franca Kralja nas navduši v več pogledih. Od spominov na čas fašizma, ki jih kot otrok preživljal v hribih nad Sočo, do osebnega videnje četniškega, partizanskega in angleškega prihoda v Gorico maja 1945, pa do morečega preganjanja Udbe v ljubljanskem bogoslovju. Franc Kralj izvira iz kmečke družine, kot teolog, zgodovinar in geograf, pa je v svojem življenju opravljal več poklicev od učitelja, ravnatelja v Vipavski gimnaziji in ne nazadnje župnika na Slapu pri Vipavi. Je izvrsten poznavalec cerkvene zgodovine in avtor številnih razprav ter člankov o zgodovini Koprske škofije vključno z raziskovanjem obdobja z glagoljaškim bogoslužjem. Živo nam opiše svojega očeta, ki je bil Avstrijski vojak v prvi svetovni vojni, ki se je boril v domačih krajih na Sveti Gori in Škabrijelu ter v preboju pri Kobaridu v pregonu Italijanov šel mimo domače hiše, a vanjo ni smel stopiti. Med omenjenimi spomini iz Gorice med vojno in ob koncu vojne, ki jih je Franc preživel kot semeniščnik, je zlasti pomembno in zanimivo podrobno pričevanje o delovanju Udbe v ljubljanskem bogoslovju. Kralj nam opiše vsemogoče pritiske in mučenja, ki so jih udba izvajala zato, da bi pridobila sodelavce v duhovniških vrstah. In nekateri so pod pritiski klonili. Ne pa tudi škof Anton Vovk, ki se ga Franc spomni, kako je bil ožgan po udbovskem napadu in zažigu v Novem mestu. Kralj pove tudi, kako so mu udbovci zasegli paket v katerem mu je sorodnica iz Amerike poslala pripomočke za njegovo novo mašo, saj so komunistične oblasti kelih in mašniški plašč interpretirali kot promocijski material. Zanimiva in pretresljiva izpoved duhovnika, ki je preživel teptanja različnih režimov, a ostal zvest veri in rodu.
V tokratnem pričevanju prisluhnemo najprej Janezu Žaklju pozneje pa še krajši izpovedi Efrema Mozetiča. Žakelj je bil rojen leta 1941 v Šentjoštu in živi danes v Clevelandu. Njegova zgodba se dotika očeta Jakoba, ki je bil najbolj angažiran v protipartizanskem uporu sredi leta 1942, ki mu je sledila ustanovitev prve Vaške straže. Njihova kmetije je ob okupaciji pristala pod nacisti in ti so celo družino, ko je bila mama visoko noseča z njim, izgnali v Srbijo. Po vrnitvi je bil oče soočen z grožnjami prvih partizanov, ki so se pojavili v okolici ter se je zato začel skrivati, pozneje pa organizirati upor z orožjem. Po vojni je oče ilegalno oborožen prihajal iz Italije domov tudi za več mesecev. Leta 1947 so ga doma presenetili pripadniki Ozne vendar jim je uspel pobegniti. Dom si je našel v ZDA, kamor je pozneje prišla cela družina in po dolgih letih prvič zaživela skupaj. Janez je bil vojak v Koreji, ustvaril pa si je uspešno podjetje z nepremičninami. Spomni se, kako so oče in ostali politični emigranti pogosto debatirali o Sloveniji ter upali, da bo enkrat svobodna. Nadaljujemo z leta 1918 rojenim Mozetičem, upokojenim, primorskim duhovnikom, ki je letos obhajal 75-letnico mašništva. Postati duhovnik si je želel že od malega in ko je obiskoval goriško Alojzijevišče sta ga učila med drugim tudi znamenita Slovenca Lojze Bratuž in Filip Terčelj. V nemških čistkah je bilo na Krasu aretiranih veliko ljudi, ki jih je pred internacijo Mozetič reševal s svojo avtoriteto in znanjem nemščine.
Štefka Mikluš, rojena Vauhnik, v svojem pričevanju spregovori tudi o stricu Vladimirju Vauhniku in očetu Milošu Vauhniku, ki sta izredno znamenita Slovenca. Vladimir je imel izredno kariero, ki doseže en vrhunec ob začetku druge svetovne vojne, saj kot ataše jugoslovanske kraljeve vojske v Berlinu sporoči točen datum napada na Jugoslavijo, vedel pa je tudi za dan napada na Sovjetsko zvezo. Kasneje je tudi organiziral vohunsko mrežo in sodeloval z britansko obveščevalno službo. Štefka je že kot dojenčica izgubila mamo in odraščala pri starih starših. O očetu, ki je bil avstrijski vojak in med vojno tudi ranjen, ve veliko povedati, tudi to, da sta na fronti prijateljevala s Prežihovim Vorancem. Vauhnik je bil prijatelj pa tudi zvest Maistrov borec. Čeprav se je boril za Slovenijo so ga komunistične oblasti označile za izdajalca in se je moral zaradi tega umakniti ter je delal kot izseljenec v Milanu, Rimu. Svoje spomine je strnil v obsežni knjigi Pe-Fau in XX. stoletje. Zadnja leta svojega življenja pa je nazadnje sklenil in preživel skupaj s hčerjo Štefko in njeno družino v Berlinu.
V tokratnem pričevanju predstavljamo izjemno življenjsko zgodbo 93-letnega Jožefa Zaletingerja iz Srednjega Gasteraja v Slovenskih Goricah. Leta 1943 so ga Nemci mobilizirali, najprej je prisilno delal v Brežicah pozneje pa je bil po vojaškem urjenju poslan na fronto. Iz Ptuja je odšel v Kufstein v Avstrijo, nato pa so sledili kraji kot je Biskarosa v Franciji in drugi. Ko nemški vojak v prvi frontni liniji je doživel pekel zavezniškega izkrcanja v Normandiji, kjer so ga 29. novembra 1944 težko ranili izstrelki ameriškega mitraljeza velikega kalibra. Utrpel je hude poškodbe hrbtenice ter noge s posledicami za celo življenje. Zanj so kot ranjenca poskrbeli Angleži in Američani. Posebej francoska medicinska sestra v ameriški bolnišnici mu je ostala v najlepšem spominu, saj je zanj zelo lepo skrbela. Po okrevanju in raznih srečnih naključjih ga je pot prek ujetništva vodila iz Marssela prek Splita nazaj domov v Slovenijo. Kot je dejal, je bil zanj najsrečnejši dan v življenju 4. avgust leta 1946, ko je spet videl in pozdravil starše. Jožef, ki ima kljub letom še danes odličen spomin tudi pove, da je kot vojak obiskal znamenite vojaške utrdbe »Maginotove linije«. Čeprav se je v mladosti izučil za čevljarja, se je ukvarjal predvsem s kmetovanjem in bil izvrsten kosec in brusilec kos, kar še danes z veseljem pokaže.
Pričevanje Zofija Zalar in Janeza Koščaka je posneto pred moriščem Krimska jama. Oba domačina spregovorita o grozodejstvih, ki so se tu odvila od leta 1942, ko je jama postala prostor številnih partizanskih likvidacij okoliških prebivalcev. Pretresljiva je izpoved Janeza, ki je ob nedavnem iznosu okostij umorjenih, ugotovil, da je med njimi najverjetneje tudi njegov oče, ki se je po vojni s skupino drugih bivših domobrancev skrival v okolici. Kot kaže se je v Krimski jami sklenila žalostna usoda okoli 30 povojnih skrivačev, predvsem domobrancev, na borovniškem koncu, ki so pobegnili pred povojnimi poboji in se skrivali pri strugi gornjega toka Otavščice, v bližini Krimske jame. Hrano jim je nosil domačin in jih oskrboval v najnujnejših stvareh. Janez pove, da jih oče zaradi varnosti ni nikoli kontaktiral, saj so bili ljudje in okolica pod močnim nadzorom. Pričevanje Zofije Zalar odlično prikaže medvojne razmere, ki so na Vidovskem terjale izredno veliko žrtev med domačini. Za vojna leta je bil značile neznosen strah tako pred partizani kot pred okupatorji.
Zgodba Jožeta Žvanuta iz Podrage na Vipavskem je ena najbolj pretresljivih, saj nam živo pripoveduje o svojem očetu aktivnemu članu primorske narodnoobrambne organizacije TIGR, ki je niso zlomili fašisti, pač pa že med vojno in zlasti po njej komunisti. Oče je tako umrl zagrenjen, v prvih letih po vojni tudi v strahu za življenje, čeprav je svoja najboljša leta posvetil boju za slovenstvo. Jože nam pojasni zanimive detajle ustanovitve TIGR na Nanosu, kjer je bil tudi njegov oče.
87-letna Ivana Bartol se je rodila v veliki kmečki družini v Repnjah. Spomni se razgibanega otroštva, predvsem ljubečih bratov in stroge matere ter očeta, ki je delal v Ameriki in izkusil prvo svetovno vojno na Soški fronti. Bartolova nam predstavi žalostna usodo družine, ki je trpela najprej pod italijansko, nato pa nemško in nazadnje komunistično oblastjo. Spomni se partizanskih umorov na Belih Vodah in v okolici Loškega potoka, kar je spodbudilo nastanek oborožene samoobrambe. Prav kaplan Puhar je sodeloval pri organiziranju fantov na Taboru pri Loškem Potoku, ki so skušali pregneti partizane. Sledimo zgodbi o usodi teh prvih upornikov, ki so jih pozneje partizani mobilizirali, a so jih ob kapitulaciji Italije zapustili in se vključili v protikomunistične enote ter v njihovih vrstah doživeli povojne umore. Ivana sama je v vojni izgubila očeta, brate domobrance in bila priča krivicam in zatiranjem.
Cirila Strojnik se je rodila leta 1925 v Kranju, živela pa je v Ljubljani. Oče je bil kot avstrijski vojak udeležen v prvi svetovni vojni ter je v času ruskega ujetništva poučeval. V času kraljevine je bil finančni inšpektor, njihova družina pa je med drugim pomagala Lojzetu Grozdetu, dijaku, ki se je Cirili posebej vtisnil v spomin. Spomni se ga kot izredno inteligentnega ter za svoja leta zrelega fanta. V pričevanju nam Cirila predstavi vojno psihozo strahu v Ljubljani, ki so jo z likvidacijami povzročali člani VOS OF. Njen mlajši brat je kot domobranec po vojni izginil za vedno, očeta pa so komunisti zaradi lažnih obtožb zaprli in psihično zlomili. Cirila živi danes v kraju Tempe v Arizoni in ima pet otrok. Njen mož je bil kot redni profesor zaposlen na Arizonski univerzi, kjer je razvijal mikroskope ter zgradil visokonapetostni elektronski mikroskop. V njeni družini je izobrazba vedno veliko pomenila, saj je bil že njen pradedek prvi inženir elektrarne v Ljubljani. Cirila pove, da življenje v Ameriki, kjer je tudi doštudirala, ni bilo preprosto, a bila je svoboda.
Pronicljivi 94-letni msgr. Vladimir Pirih iz Lokovca nad Čepovanom nas z orglami uvede v jesenske premiere Pričevalcev. Šolal se je v Gorici in Benetkah ter postal duhovnik. Veder in zanimiv sogovornik nam predstavi svojo bogato življenjsko zgodbo v duhovniški službi od medvojnih revolucionarnih razmer pa do službe podravnatelja v Malem semenišču na Reki, škofijskega tajnika na Reki in tudi do stolnega vikarja v Kopru. Pirih nam spregovori o strahu in pogromih, ki so jih doživljali, ko so partizani zavzeli Gorico in so nekateri ljudje čez noč izginjali, zato se je pred nasiljem za kratek čas zatekel v notranjost Italije. Zanimivo je dejstvo, da je s slovenskimi duhovniki reševal reško župnijo, ko po vojni ni imela dovolj duhovnikov. Danes upokojeni Pirih pove, da je svoje poslanstvo vseskozi uspešno prepletal z glasbo. Kot odličen organist in pevovodja ter avtor okoli 900 skladb živi in ustvarja v Postojni, kjer je bil dolga leta priljubljen župnik in dekan.
Marjan Podobnik, soustanovitelj prve demokratične stranke leta 1988 Slovenske kmečke zveze in njen kasnejši predsednik, v času osamosvajanja pa vodja največje poslanske skupine znotraj Demosa, zaključuje tokratni cikel pričevanj o 25 letnici samostojne Slovenije. Ob njegovih spominih na mladost v domačem cerkljanskem okolju nas popelje skozi začetke političnega delovanja, pri čemer izvemo zanimive podrobnosti iz zakulisja nastajanja prve stranke, delovanja Demosa in okoliščin njegovega razpada. Podobnik priznava nekatere vrinjene kadre slovenske tranzicijske levice znotraj SLS, ki jo je vodil od leta 1992 hkrati pa opravičuje vstop v Drnovškovo vlado po Puckovem prestopu iz SKD v LDS leta 1996 z oceno, da so uspeli zadržati številna podjetja v slovenskih rokah. Iskreno spregovori o medijskem in političnem linču, ki ga je bil deležen kot podpredsednik slovenske vlade in delovanju udbomafije - kot slovensko državo imenuje in se sklicuje na vzore Eda Ravnikarja. V zadnjem obdobju se je posebej angažiral pri civilnodružbenem delovanju za pravično mejo s Hrvaško.
Oman v nadaljevanju opisuje služenje vojaškega roka v Srbiji in težke razmere po vojni, ko je bila obvezna oddaja hujše breme za kmete kot v času nacistične okupacije. Zatiranje kmeta po vojni je nekoliko popustilo, čeprav je režim na vse načine onemogočal, da bi se kmetje združevali in ščitili svoje interese. Sodeloval je v vseh večjih dogodkih demokratizacije ter osamosvajanja Slovenije. Ob nastanku Združene opozicije Slovenije Demos je postal njen podpredsednik in sodeloval pri ustanavljanju ostalih pomladnih strank. Ko je januarja 1990 v CD predstavljal Demos je izgovoril najbolj znan stavek v svoji karieri »Mi gremo na volitve zato, da zmagamo«.
Izpoved pripadnika Teritorialne obrambe, ki je 27. junija 1991 sestrelil prvi sovražni helikopter v konfliktu na tleh nekdanje Jugoslavije, bo zadovoljila še tako zahtevnega gledalca. Leta 1959 rojeni Dernovšek je bil vzgojen v komunističnem duhu, o čemer odkrito govori, a hkrati se je zlasti od očeta navezal domoljubja. Oče mu je, ob razočaranju nad delovanjem bivšega režima, dal tudi vedeti, da v tem sistemu ni prihodnosti. Dernovšek je bil kot vrhunsko izurjen strelec s protiletalskim raketnim sistemom Strela 2M v TO vpoklican že konec maja 1991. 2. junija 1991 pa je varoval zaprisego prve generacije slovenskih vojakov v učnem centru na Igu. Dernovšek podrobno pojasni dileme in bojazni poznega popoldneva 27. junija 1991, ko je dobil povelje za sestrelitev dveh helikopterjev, ki sta imela nalogo napasti učni center na Igu. Potem, ko je prvi padel, se je drugemu, poškodovanemu, uspelo umakniti. Sestrelitev je imela daljnosežne posledice za uspešno obrambno vojno pravkar razglašene slovenske države, saj je bila jugoslovanska vojska soočena z dejstvom, da se ne more več svobodno gibati po slovenskem nebu, s tem pa so bile omejene njene bojne aktivnosti. Jugoslovanski vrh je spoznal, da se je Slovenija odločila braniti in je drago plačal podcenjevanje slovenske oborožene sile. Dernovšku, ki je bil do novembra 1991 pod orožjem se zdi žaljivo, da se 25 let po osamosvojitvi v Sloveniji promovirajo simboli bivše države in režima proti kateremu se je takrat borila TO in milica. Svojo kariero je nadaljeval v Slovenski vojski, sedaj pa je podjetnik in inovator, ki si je svoj prostor pod soncem našel za mejo v Italiji, saj je v domovini pogosto doživljal šikaniranja s strani tistih, kot pravi, ki so bili leta 1991 na nasprotni strani.
Izredno dragoceno pričevanje polkovnikov Vojka Obrulja in Roberta Puša nas popelje v dramatične razmere ob osamosvojitvi Slovenije junija 1991, ko sta oba, takrat mlada oficirja jugoslovanske armade slišala klic domovine in spektakularno pobegnila iz varaždinske vojašnice ter se pridružila Teritorialni obrambi. Obrulj je imel kot poveljnik vojaške policije nalogo varovati vojašnico, Puš, pa je bil kot tankist poslan v agresijo na Slovenijo, a do tja zaradi pokvarjenega tanka nikoli ni prišel. Skupaj sta sklenila, da v taki »ljudski« armadi, ki deluje proti narodu ne bosta niti dneva več. Oba sta bila potem aktivna v vojni za Slovenijo, Obrulj pa je izredno ponosen na zadnjo akcijo, ko so varovali umik razbite jugoslovanske vojske iz koprskega pristanišča. Ves čas je vedel, da se je odločil prav, a takrat, ko je bila slovenska zemlja po stoletjih prvič brez prisotnosti tujih vojska in ideologij so ga premagala čustva. »Ko smo se borili za samostojno Slovenijo, je bil nekdo, ki je nosil simbol rdeče zvezde tisti, ki je streljal po naših ljudeh. Policaji in teritorialci z oznakami slovenske vojske TO so pod simboliko zvezde izgubili življenje,« razlaga Obrulj in ne razume zanesenjakov zavitih v zastavo z zvezdo, ki se še vedno sprehajajo ob različnih priložnostih. Puš izpostavlja, da smo Slovenci zmagali zato, ker smo imeli srce in pogum, medtem, ko je armada slonela na ideologiji in »bratstvu in jedinstvu«, ki pa je čedalje bolj služilo srbski hegemoniji. Oba pričevalca sta sedaj aktivna častnika slovenskih obrambnih sil. Akcijska pripoved dveh oficirjev, ki sta sredi vojne vihre oborožena v yugu slovenske registracije pobegnila iz jugoslovanske armade v Slovenijo je zgodba o zvestobi rodni zemlji, hkrati pa tudi zgodba o prijateljstvu, ki se je v težkih razmerah prekalilo in še bolj poglobilo.
Polkovnik Srečko Lisjak, največkrat odlikovan vojak v vojni za Slovenijo leta 1990–1991 nas bo uvedel v niz pričevanj, ki se izjemoma dotikajo zgodovinskega obdobja nastajanja in obrambe slovenske države pred 25 leti. V izredno iskrenem in zanimivem pričevanju nam polkovnik Lisjak predstavi svoj družinski izvor in mladost, jedro zgodbe pa je njegova aktivna vloga v zavzetju mejnega prehoda Rožna Dolina 28. junija 1991, ko je z majhno skupino teritorialcev vodil uspešen napad na tankovsko četo jugoslovanske vojske. Uspeh tega boja je imel dolgoročne posledice, saj so enote jugoslovanske armade v okolici začele množično predajati s tem pa je bilo prihranjenih veliko življenj. Srečko je izpostavil sedem posebnosti vojne leta 1991 na katere je ponosen: "Prva, nismo izvajali prisilne mobilizacije. Druga, nismo imeli zaveznikov. Tretja, nismo se borili izven ozemlja republike Slovenije. Četrta, nismo morili, uničevali, ropali, posiljevali. Peta, nismo izgubili nič slovenskega ozemlja. Šesta, poražencem se nismo maščevali. In sedma, nenazadnje, nismo razdelili slovenskega naroda."
Neveljaven email naslov
