Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tokratna pričevalca sta zakonca Korošec, Franc s Kožljeka in Bernardka, rojena Debevec, iz Begunj pri Cerknici. Pripovedujeta o začetni okupaciji Italijanov, ki ni prinesla nobenih pretresov, pač pa se vse spremeni – ko partizani napadejo Lož in Bezuljak, kjer je bilo ubitih nekaj starejših italijanskih vojakov. Okupator je takrat začel z nasiljem do domačinov, slednji pa so čedalje pogosteje postajali tudi tarča partizanov. Umor Hitijevih fantov ter žensk, ki so jih partizani ubili v Krimski jami je sprožil odpor in ustanovitev vaške straže, za obrambo pred revolucionarnim terorjem. Ljudje so se bali vseh, ki so imeli orožje. »Nisi vedel, kdo bo ponoči prišel ali Nemec ali Italijan ali partizan«, pripoveduje Franc in pove, da so zaradi partizanskega delovanja Italijani storili marsikateri zločin. Tako so okupatorji spomladi 1942 požgali vas Kožljek, ki je bila znana kot močno krščanska vas, nad katero je imela taborišče ena prvih partizanskih enot v Sloveniji. Franc je bil kasneje mobiliziran v partizansko delovno četo, medtem ko je Bernardka preživela umik z očetom in teto čez Ljubelj in nato trpljenje v koncentracijskem taborišču Teharje. To je bil prostor groze in zadnji kraj, kjer je še videla očeta in brata.
94-letna Karolina Klančar je zelo zanimiva in kljub hudim življenjskim preizkušnjam na trenutke tudi duhovita pričevalka. Izhaja iz vasi Maršiči v župniji Sv. Gregor pri Velikih Laščah. Karolinina je imela predstavo o grozotah vojne že iz pripovedovanja očeta, ki je bil ranjen na bojišču v Galiciji, v prvi svetovni vojni. Kratko, skromno a srečno otroštvo v številčni družini je prekinila vojna z italijansko okupacijo. Karolina pove o krivicah in razlikah, ki jih je videla med partizani, ko je bil pri njih štab Cankarjevega bataljona. Spominja se, da so bili "štabovci" Zrnec, Butara pa Franci nasilni in vzvišeni. Prevladovala je strahovlada tudi do mladih fantov, ki so bili mobilizirani v partizane. Razlika je bila očitna, ko so mobilizirani partizani, ki so se borili v prvih vrstah dobili skromno prehrano, medtem ko štabovcem ni manjkalo ničesar. Karolina se spomni komunističnih umorov uglednih domačinov zgodaj spomladi 1942, kar je do tedaj mirno vas prisililo, da je začela razmišljati o zaščiti, ker je okupator ni zagotavljal, so se z njegovo pomočjo organizirali v vaško stražo.Vojna je vzela dva njena brata, Karolina pa sama pravi, da še vedno živi z občutkom, da smo v starem režimu. Še vedno je prisoten strah, kljub temu, da je od konca vojne minilo že 71 let. Njena pripoved o trpljenju matere, očeta in cele družine, sodi med izredno pomembna pričevanja zarazumevanje razmer na področjih, ki so jih leta 1942 obvladovali partizani
Iskrivi duhovnik Jože Kopajnik je novodobni apostol Slovencev na avstrijskem Koroškem, saj je kot rektor katoliškega doma prosvete Sodalitas v Tinjah močan branik slovenstva, vere in kulture v čedalje bolj ponemčenem okolju. Njegovo izredno zanimivo pričevanje se začne z družinskimi spomini v težkih razmerah po vojni, ko so bivši nacisti kmalu dvignili glave in nadaljevali z zatiranjem Slovencev. Zelo zgodaj se je navdušil za duhovniški poklic in bil tudi kot dušni pastir večkrat grobo napaden s strani avstrijskih skrajnežev. Življenje Slovencev na avstrijskem Koroškem je še dodatno poslabšalo delovanje jugoslovanskega komunističnega sistema, ki je politično delil skupnost ter z organizacijo terorističnih napadov na Koroškem močno škodoval tamkajšnjim Slovencev. Dom prosvete v Tinjah je bil odprt prostor za vse rojake, zato so se pri njem pogosto sestajali politični emigranti in disidenti, prav tako pa je odigral pomembno vlogo v času demokratičnih sprememb in padca komunizma v Sloveniji. Kopajnik doživeto predstavi delovanje in poslanstvo doma ter dela različnih razstavljajočih umetnikov, predvsem pa izpostavi sporočilnost mozaika p. Marka Rupnika, ki je s poslikavo kapele v Tinjah postavil trajen spomenik slovenske vernosti na avstrijskem Koroškem.
Pričevanje dr. Tatjane Rejec, soproge Alberta Rejca, političnega voditelja TIGR-a, in raziskovalka te organizacije, nam odstre čas fašističnega preganjanja primorskih Slovencev na eni strani – in čistega neideološkega narodnega odpora pripadnikov TIGR, ki so se skupaj s primorsko duhovščino vsak na svoj način bojevali za obstanek slovenstva v takratni Italiji. Rejčeva predstavi kako je skupina tigrovcev: Albert Rejec, Zorko Jelinčič, Dorče Sardoč, Jože Dekleva, Andrej Šavli in Jože Vadnjal leta 1927 na Nanosu postavila temelje TIGR-a. Ko so padle žrtve so primorski narodnoobrambni delavci spremenili taktiko, ker je bilo škoda človeških življenj. To je bilo povsem nasprotno komunistični metodi, ki je okupatorja izzivala ne glede na žrtve na strani slovenskih civilistov. Med 2. svetovno vojno so se mnogi tigrovci pridružili partizanom, ne pa tudi Komunistični partiji, ki je bila vedno sumničava do tigrovskih zvez z angleško obveščevalno službo in je zato poskrbela, da so bili vodilni tigrovci že med vojno odstranjeni. Zahrbtna in zakrita smrt njenega svaka Maksa Rejca in udejstvovanje moža, je Rejčevo spodbudilo k raziskovanju smrti vodilnih članov organizacije in delovanju TIGRA na sploh. Prvi antifašisti v Evropi so bili v komunističnem režimu preganjani, zamolčani in če so že ostali živi tudi ponižani. Albert Rejec je, če je hotel ostati živ, mora poročati Udbi, čeprav ji ni povedal o ničemer kar bi komurkoli škodovalo. Izredno ga je potrl komunistični umor primorskega narodnoobrambnega duhovnika Filipa Terčelja in številnih drugih. Pač pa so nekatere tigrovce, na primer Justa Godniča, o katerem Rejčeva tudi pripoveduje, komunisti uporabili za likvidacije. Tako je prišlo tudi do atentata na tigrovca Vladimirja Kavčiča že septembra 1941 le zato, ker je nasprotoval brezglavim napadom na okupatorja, ki bi povzročili nepotrebne žrtve.
Ingo Falk Pasch Wallersberg, ki se ga spomnimo kot ministra za turizem v prvi demosovi vladi, ima izredno zanimivo življenjsko zgodbo, ki ima izvor v starih plemiških družinah. Rojen je leta 1941 v Berlinu materi igralki, hčeri Lili Novy in očetu uspešnemu podjetniku, nemškemu protinacistu. Kot otrok se spomni eksplozij ob zavezniškem bombardiranju Berlina in porušenih stavb. Leta 1944 sta se starša razšla, mama z Ingom in bratom dvojčkom pa se je umaknila k Mayerjevim na Bled. Po koncu vojne so jih kot Nemce prijeli in zaprli v komunistično koncentracijsko taborišče v Radovljici. Pasch se spominja, da je bilo poleti in so ju z bratom odpeljali kar v kopalkah. Strašno pomanjkanje in lakoto jima je v taborišču blažila varuška Agata, ko jim je z bratom skrivaj nosila hrano. Pove, da je nato njegova babica Lili Novy na kolenih pri oblastnikih izprosila, da so njuna vnuka in hčer Nives izpustili. Pasch se spominja, da se mati po taborišču ni nikoli več pobrala in se je do konca življenja zdravila po različnih ustanovah, ko je skrb zanju prevzela babica, Lili Novy. Z njo, ki jima je bila z bratom kot oče, je Ingo kot otrok obiskoval Edvarda Kocbeka, Josipa Vidmarja, Kozakove in še veliko drugih ter si iz njihovih pogovorov marsikaj zapomnil. Pasch je postal odvetnik in kasneje tudi sodeloval pri ustanovitvi zbornice na področju zasebnega varovanja, ki jo je vodil do upokojitve leta 2010. Po desetletjih iskanja je Ingo prav v zadnjem času prišel na sled za očetom, ki je tragično preminil po koncu vojne v Nemčiji.
Pričevalcem, kot je Ana Čerin, poročena Obersnel, je potrebno pozorno prisluhniti. Starša, begunca s Primorske, sta v kraljevini Jugoslaviji ustvarila znano vinogradniško posestvo v imenitnem dvorcu sredi haloških goric, ki so ga med vojno zasedli nacisti. Družina se je umaknila na Dolenjsko, kjer so vsi Anini bratje stopil v partizane, dva sta tudi padla. OF je podpiral tudi oče, a to ni nič pomagalo. Po vojni so ga razlastili in ponižali, njihovi vinogradi, ki jo oče kot vesten gospodar gojil z veliko skrbno, pa so v komunizmu propadli skupaj s Čerinovim dvorcem, ki je sedaj razvalina. Zgodba o tem, kako je povojni režim uničeval podjetniško pobudo in razlaščal tudi tiste, ki so ga podpirali, je žalosten spomin in opomin in dobo socializma.
Janko Maček nas v drugem delu popelje v čas po ustanovitvi vaške straže v Šentjoštu, ko so jim partizani požgali celotno kmetijo, družini pa se je le dan prej posrečilo rešiti v postojanko. Pričevalec se živo spominja tragične smrti bratca, še vedno pa zna povedati slovesni nagovor, s katerim je kot otrok leta 1943 pozdravil škofa Rožmana, ki je prišel na birmo v Šentjošt. Tega leta je začel obiskovati škofijsko klasično gimnazijo, vendar je moral šolanje zaradi vojne in povojnih razmer za več let prekiniti. Po kapitulaciji Italije je večina vaških stražarjev ustanovila postojanko v Šentjoštu, ob koncu vojne pa so se umaknili na Koroško. Tako tudi Jankov oče, medtem ko je družina ostala doma. Medtem, ko so bili vsi mladi fantje in možje povečini pobiti v povojnih pomorih, se jih je nekaj rešilo in ti so se skrivali globoko v gozdu v bližini Žakljeve kmetije. Najdrznejši, med njim Jakob Žakelj in profesor Bitenc, so se prek meje ilegalno vračali v domovino šele leta 1947, dokler jih ni Ozna izsledila. Jankov oče se je umaknil v Argentino in se šele po 18 letih vrnil. Vse to je družino močno zaznamovalo, saj se oče nikoli več ni vživel v domače razmere. Janku je uspelo zaključiti gimnazijo in kasneje, po 18 mesečnem vojaškem roku v Beogradu, je uspešno končal študij nemškega in angleškega jezika na Filozofski fakulteti ter se zaposlil v gospodarstvu. Spomin na tragično obdobje vojne je bil desetletja zamolčan, po osamosvojitvi Slovenije in demokratizaciji pa je Janko Maček začel sistematično raziskovati začetke revolucionarnega nasilja in objavil na desetine člankov v Novi zavezi, izdal pa je tudi nekaj knjig.
Janko Maček je rojen leta 1931 v trdni, kmečki družini župana v Šentjoštu nad Horjulom. V izredno zanimivi pripovedi nas povede v predvojni čas, zlasti pa nam, kot odločen poznavalec in tudi očividec, podrobno predstavi čas partizanskega terorja spomladi 1942, ki je privedel do organizacije prve vaške straže, ki se formira sredi julija 1942. Njegova mati je prišla iz znamenite družine Žakelj, ki je veljala za zelo izobraženo in razgledano. Jakob Žakelj, Jankov stric, je imel tudi ključno vlogo pri organizaciji samoobrambne postojanke, ki so jo partizani že po nekaj dneh silovito napadli, a vaški stražarji so napad odbili. Partizani so se že v naslednjih dneh znesli nad okoličani ter pri Bradeškovih in Jesenovčevih umoril starše in požgali domačije, čeprav niso imeli nikakršne zveze z vaško stražo. V požaru je zgorela tudi dveletna punčka. Še večji masaker je prizadel Šubičeve. Po tem so za zaščito pred partizani zaprosile še okoliške vasi. Tako so iz rok okupatorja sprejeli orožje, da so se lahko branili. Primer Šentjošta je ključen za razumevanje povezav med revolucijo in sodelovanjem z okupatorjem. Jankovo pričevanje se bo nadaljevalo v naslednji oddaji.
Franc Kvaternik, znan arhitekt številnih cerkva, se je rodil leta 1933 v kmečki družini v Šmarati v Loški dolini kot drugi od sedmih otrok. Njegov oče je bil dober gospodar, zelo načitan in vsestransko razgledan. Posebej se je spoznal na živino in že pred vojno uvedel boljše pasme goveda v njihovi dolini. Doma so imeli bogato knjižnico, kar je bila tudi za otroke velik zgled in spodbuda. Med vojno, ko se je začelo partizansko nasilje, je postal poveljnik vaške straže, kar mu po vojni povzročalo velik težave, a je preživel in delal naprej. France se spominja kako so med vojno živino pred partizani skrivali v gradu Snežnik. Po končani gimnaziji se je France odločil za študij arhitekture in kasneje nadaljeval pot arhitekta v projektnem biroju ter se posvečal projektiranju številnih sakralnih objektov po Sloveniji in tudi na Hrvaškem. To je bilo v času, ko so na primer za Cerkev Kristusa Odrešenika v Novi Gorici, komunistične oblasti delale velike težave, a je prodornemu župniku Gašperju Rudolfu vendarle uspelo, da se je gradnja začela in tudi uspešno končala. Arhitekta Plečnika je spoznal kot študent v času, ko ga na arhitekturi niso spoštovali in potiskali na stran kot zastarelega. Kaj je v resnici dobro pa je k sreči pokazal čas. Tudi sam pri snovanju sakralnih objektov ni izhajal le iz arhitekturne stroke kot take, ampak je svetišče videl tudi kot verujoči človek, ki išče presežno. Kvaternik je bil tudi prvi župan občine Vrhnika v času po osamosvojitvi Slovenije, ko je bilo jugoslovanski armadi potrebno pokazati, kdo je gospodar na svoji zemlji in kdo gost.
V drugem delu prisluhnemo nadaljevanju neverjetne pripovedi 92-letnega Huga, ki se s skupino francoskih ujetnikov pridruži Rdeči armadi. Takoj pristane v sovjetskem štabu kot prevajalec, kar mu daje odličen vpogled v šokantno dogajanje v ruski vojski, ko so vojaki Rdeče armade razpuščeno ropali, posiljevali in ustrahovali. Po vratolomni vrnitvi skupaj z rešenimi begunci Hugo že leta 45 odpre trgovino na Bizeljskem, vendar le za kratek čas, saj kmalu odide služiti obvezni vojaški rok. Bil je v Kragujevcu, Nišu in Beogradu, kjer je bil osebni šofer in spremljevalec bosansko-hercegovskega generala Petra Vojnovića in črnogorskega generala Peke Dapčevića. Iz prve roke izvemo, kako razkošno so živeli generali pa tudi kako visoko je segla strahovlada komunističnega režima, saj so se tudi visoki oficirji bali eden drugega. Energični Hugo uspe ustvariti kariero poslovneža na področju trgovine, ki uspešno krmaril tudi v mednarodnih vodah. Hugova soproga Mira, rojena Ban, nas popelje v prva leta vojne, kjer je v najbolj odročnih krajih službovala kot učiteljica, pogosto v izredno skromnih razmerah. Kratek čas sta s sestro spali celo v baldahinski postelji kardinala Stepinca na gradu Mokrice, vendar popolnoma sami v velikem gradu, kar ni bilo prijetno. Mira se je uveljavila kot učiteljica, a je izgubila službo, ker se je uprla zlorabam, ki jih je za svojega sina hotel uveljaviti visok partijski funkcionar. Medvojna skupinska fotografija na kateri je v družbi kaplana Šinkovca, ki je bil v četniški enoti, jo je stala tudi druge službe na banki, a se je pozneje znašla kot odlična knjižničarka na Onkološkem inštitutu. Zakonca Šekoranja pričujeta o moči slovenskih ljudi, ki so se spopadli z grozotami vojne in revolucije, a ohranili svojo moralno držo in demokratično prepričanje. Oba sta z vsem srcem podpirala slovensko pomlad in spoznala pri tem dr. Jožeta Pučnika, ki ga izredno cenita. Še vedno se udeležujeta prireditev, kjer gre za obuditev pristne demokracije na Slovenskem.
V tokratnem pričevanju prisluhnimo izjemnima 92-letnima zakoncema Miri in Hugu Šekoranja. Mira rojena Ban prihaja iz ugledne trgovske družine v Brežicah. Leta 1941 so v njihovo hišo naselili Kočevarje, njihova družina pa bi morala biti izseljena, a so se uspeli umakniti na Dolenjsko v Šentjernej, kjer so od blizu spremljali prihod slovenskih četnikov in komunistične umore političnih nasprotnikov. Prava tragedija pa je družino zadela s smrtjo očeta in zlasti, ko so Nemci v maščevanju za partizanski napad, kot talca ustrelili Mirinega komaj 16 letnega brata. Tudi Hudo Šekoranja prihaja iz znamenite trgovske in vinarske družine, njegova izjemna življenjska izkušnja se začne takoj ob okupaciji, ko so znajde v generalskem avtomobilu na poti v Gradec. Zaposlen v veliki nemški trgovini med vojno in izredno iznajdljiv deluje v mreži pomoči za partizane, a stvari se zapletejo tako, mu ne zaupajo ne partizani ne Nemci. Umakne se k staršem v Avstrijo, kjer pa se odvije skoraj neverjetna, že prav filmska življenjska zgodba v Rdeči armadi, ki sledi v drugem delu.
Jože Korošec se je rodil leta 1927 v Jurovskem Dolu v Slovenskih goricah in večji del vojne preživel kot četnik. Spomni se bombnikov, ki so šli aprila 1941 nad Beograd in nemških vojakov, ki so jih v njihovem domačem kraju ljudje sprva navdušeno pozdravljali, ker so jim delili bel kruh. A Nemci so kmalu rabili vojake in tudi Jožeta so poslali na predvojaško vzgojo od koder pa je pobegnil domov. Tu pa so ga mobilizirali štajerski četniki Jožeta Melaherja Zmagoslava. Z njimi se je umaknil na Koroško, a je bil med tistimi, ki so jih Angleži vrnili partizanom, ti pa so jih povečini pobili. Jože Korošec je preživel strahote taborišča v Kranju in se uspel vrniti na svoj dom. Preganjanje in zaznamovanost sta se nadaljevala tudi po vojni, zato se je Jože odpravil na delo v Avstrijo, kmalu pa je ustanovil svoje podjetje, ki je bilo specializirano za zahtevne obnove cerkvenih objektov. Vera, ki mu je dajala moč in umetniška žilica je tisto po čemur ga poznajo daleč naokrog. Njegove podoba Marije, ki joče nad usodo Slovencev ter številna razpela ga predstavijo kot prvovrstnega mojstra domače obrti.
Izredno zanimivi 95-letnik nas v drugem delu popelje v čas udbovskega obračuna v vasici Robidišče, na skrajnem zahodnem robu Slovenije, kamor je prišel tako po drugi svetovni vojni za učitelja. Poleg rednega šolskega dela je kot glasbenik ustanovil pevski zbor, organiziral dramske igre in poskrbel za glasbo na plesih. V tej odmaknjeni vasici od treh strani obkroženi z italijansko mejo so bili ljudje prijazni, a nezaupljivi. Pod pritiski komunistične oblasti so cele družine zbežale v Italijo, preostale pa so zaprli in maltretirali, tudi učitelja Novačana. Udbovca, ki sta od njega zahtevala, da podpiše sodelovanje in ga strpala v samico, sta zakrivila tudi smrt 18-letne lepotice iz Robidišča Irme Cenčič, ki se ni nikoli vrnila domov. Zločin nad njo je še danes zamolčan.
Stane Novačan je je pri svojih 95 letih izreden pripovedovalec. Rojen je bil v Borovnici, oče je bil žandar še prej pa avstrijski vojak, ki se je boril v Galiciji in je otrokom o tem veliko pripovedoval. Kot družina so bili vsi glasbeno nadarjeni in so prepevali v različnih zborih. Stane ima na otroštvo in starše lepe spomine, grenko pa je bilo spoznanje v gimnaziji, ko je ugotovil, da je v razredu eden izmed najbolj revnih, kar ga pa ni odvrnilo, da je zaključil šolanje in odšel na učiteljišče. Tik pred vojno ga je končal in februarja 1941 že dobil prvo službeno mesto v Mirni na Dolenjskem. Tam je kot učitelj doživel začetek vojne, italijansko okupacijo pa tudi prve partizane. Več kot eno leto je bil interniran v Gonarsu, kjer so jih Italijani uničevali z lakoto in brezdeljem. Po kapitulaciji Italije se je vrnil domov in odšel delat na železnico ter se tako izognil mobilizaciji. Spominja se, da je bilo avgusta, ko jim je strojevodja v lager prišel povedat, da so železniški most v Borovnici bombardirali Angloameričani in da so bombe ubile tudi njegovo sestro... Novačanova zanimiva življenjska zgodba se bo nadaljevala še v naslednji oddaji
Izredno zanimivo pričevanje Božidarja Trefalta, (njegova brata sta Mito in Franček Trefalt), bo navdušilo tudi najzahtevnejše gledalce. Idilično otroštvo na Primskovem in na Bledu, kjer je bil oče upravnik hotelov, je prekinila vojna. Božidar je bil kot dijak v Ljubljani priča začetkom OF in šoku, ki je nastal, ob likvidacijah zavednih Slovencev. Globoko ga je prizadel umor sošolca Lojzeta Grozdeta, pa Darka Mavsarja, balkanskega prvaka v metu kopije, še prej pa se spomni, kako so ljudje molili ob truplih dr. Ehrlicha in študenta Rojca. Skupaj s sošolci z Rakovnika, ki so imeli status beguncev so bili poslani na Kočevsko, on sam pa je pri kmetu Kljunu v Dolenji vasi pri Ribnici dočakal kapitulacijo Italije. Pridružil se je slovenskim četnikom pod poveljstvom stotnika Cerkvenika in postal pomočnik mitraljezca. Po premiku mimo Turjaka septembra 1943, ko še ni bil zavzet, je bil udeležen v spopadu s partizani pri Želimljah. Pozneje je opravil tečaj telegrafista in deloval tudi pri domobranski propagandi. Bil je v skupini domobrancev, ki so jih Nemci želeli usposobiti za let in pristanek z jadralnimi letali, to so jih tudi vežbali na letališču v Cerkljah. Šlo je za desant na Drvar, vendar so domobranski poveljniki to preprečili. V času vojne je delal tudi za ilegalno organizacijo Pobratim, ki je nasprotovala ravnanju komunistov. Nekaj posebnega je njegov spomin na nenavaden novinarski "izlet" v Nemčijo leta 1944, kjer si je poleg Berlina in še ne razrušenega Dresdna, ogledal še Prago in Dunaj. Ob koncu vojne je doživel žalosten umik čez Ljubelj, usodo Vetrinja, kalvarijo po vrnitvi v roke partizanov ter pekel šentviških zaporov. Božidar Trefalt bo z gledalci podelili travmatične dogodke v šentviških zaporih, ki so ga zaznamovali za vedno in ga na nek način trajno oropali svobode.
Ana Nared iz Kožljeka na Notranjskem, rojena Turšič 1924 leta, je sestrična Lojzeta Opeke, očeta Petra Opeke. V zelo osebni izpovedi nas popelje v čas največjih preizkušenj leta 1942, ko so bili ljudje izpostavljeni terorju partizanov in Italijanov, kar jih je gnalo v upor. Pred začetkom vojne so bili srečna, kmečka družina. Vsiljivih Italijanov niso marali in so jih gledali z viška, vendar so le-ti zaradi izzivanja partizanov maščevalno požgali vas Kožljek. Vaščani so bili jezni na partizane, a so se jih tudi bali, saj so izvajali umore najbolj uglednih fantov in mož. To je družino, kljub temu, da so jim Italijani požgali dom pognalo v begunstvo pred partizani. Anini bratje so bili domobranci, tudi v Rupnikovem bataljonu. Ana opisuje mučno kalvarijo umika preko Ljubelja v Vetrinje in vrnitev v Teharje, kjer so se, v tem slovenskem taborišču smrti znašli trije bratje in tri sestre iz njihove družine. Žalostno slovo od bratov, ki so bili vsi pobiti je sestre trajno zaznamovalo, po Teharjah so jih še imeli zaprte v Dravljah, potem v Cerknici. Ko jih je domača terenka videla prihajati domov, na pol žive po vseh mučenjih je vpila: »Poglejte, poglejte ljudje iz Amerike gredo!«
1927 leta rojeni Janez Šporar iz Podgorice v Dobrepolju nas v svoji zanimivi pripovedi popelje v čas stare Jugoslavije, ko so živeli skromno vendar v sožitju. Ob spominu na klene besede očeta, ki je bil vojak v najtežjih bitkah na soški fronti v prvi svetovni vojni, se Janezu še danes orosi oko. Oče jih je vzgajal z osebnim zgledom v vrednotah vere, poštenja, dela in resnicoljubnosti. Spomni se materinega blagoslova na hišnem pragu, ko je kot mladenič odhajal v vojno in molitvenika ter rožnega venca, ki mu ga je ob tem potisnila v roko - za srečno vrnitev. Ob italijanski okupaciji so bile sprva razmere mirne, vojaštvo je celo otrokom delilo hrano. Stvari se spremenijo, ko se začnejo pojavljati partizani in izvajati napade na Italijane. V enem takih primerov so okupatorji kot povračilo zajeli 13 mož in fantov, tudi Janezovega očeta, ter jih postavili pred zid za likvidacijo. V zadnjem trenutku jih je rešil karizmatični župnik Mrkun z energičnim posredovanjem pri Italijanih. Zaradi številnih umorov uglednih vaščanov ter štirih mladih fantov, so ljudje v strahu pred partizanskim nasiljem začeli organizirati odpor. Ker niso imeli orožja so zanj prosili Italijane. Mladega Janeza so mobilizirali partizani, a je od njih pobegnil in se pridružil domobrancem. S pesmijo »Delaj dekle pušeljc« se spominja žalostnega umika domobrancev in civilistov iz Ljubljane proti Ljubelju, kjer je bil na avstrijski strani ranjen ter poslan v nemško bolnico. Tam so ga pozneje obiskali partizanski oficirji, med njimi je bil tudi France Bučar in prepričevali, naj gredo v oskrbo njihove bolnice. Janez Šporar jim ni zaupal in ni hotel z njimi. Vsi, ki so v dobri veri odšli so za vedno izgini, pravi Janez.
Franc Ravšelj iz Viševka v Loški dolini, se spominja velike noči leta 1941, ko so Stari trg zasedli Italijani, makaronarji, kot so jim rekli domačini. Ti okupatorjev niso marali kljub temu, da se na začetku niso nasilno vedli. Upornike v gozdovih so domači ljudje sprva podpirali, niti niso vedeli ali gre za četnike ali partizane, to pa se je povsem spremenilo, ko so ubili nekaj uglednih domačinov mož in žena in jim oropali premoženje. Med ubitimi je bil kaplan Kramarič. Odgovor na partizanski teror so bile izredno krute italijanske represalije s streljanjem talcev, internacijo in požiganjem vasi. Pripovedi se pridruži še žena Lojzka, rojena Špahar v bližnjih Danah. Devetletno jo je travmatično zaznamoval nočni prizor partizanskega požiga sosedove hiše in umora sosedove mame, ki je tik pred smrtjo skozi okno klicala na pomoč Lojzkino mamo: "Seveda je bila groza, ostali so 4 otroci, punce dvojčke so bile stare 10 let, najmlajši pa 2 leti". Franc se je pred partizansko mobilizacijo umaknil k domobrancem in bil v minometnem vodu Rupnikovega bataljona in se ob koncu vojne z enoto umaknil v Avstrijo. Pripoveduje o grozi, ko so ga s sestro Marijo iz Vetrinjskega polja pripeljali v Teharja. Tam je doživel tudi skrivno, žalostno slovo od sestre, ki je kruto končala nekje na Brnici pri Hrastniku: "So šle v začetku 6, 7, junija tja gor in so jih tam gori na vrhu ubili, tam kjer je križ." Po izpustu iz Teharij se je Franc zgolj po srečnem naključju izognil smrti na poti domov, kot tudi kasneje v Cerknici, ko je zanj posredoval prijatelj partizan. A kmalu so ga lažnivo obtožili in ponovno zaprli. Vendar pa je sodnica spregledala lažnive priče, saj so bila hiše, ki naj bi jih Franc požgal še nepoškodovane. Tako je bil naposled na svobodi, a nikdar ne povsem svoboden. Tako on kot žena sta bila vedno zaznamovana, a Francelj se ni dal, nikoli ni spremenil svojega prepričanja.
Antonija Marolt, rojena Pršna leta 1926 v Horjulu, je bila peti in najmlajši otrok v kmečki družini, ki zelo zgodaj izgubi očeta, eden od bratov pa je padel pri vaški straži. Ta se je v vasi organizirala leta 1942 kot samoobramba potem, ko so partizani ubili župana Bastiča in več uglednih ljudi. Po koncu vojne so jo med delom na polju aretirali oznovci in jo strpali v zapor za več let. Močna volja do življenja in vera sta ji pomagali, da je preživela vse grozote in trpinčenja v vrhniškem zaporu, Šentvidu, Kočevju, Teharjah in nazadnje v Begunjah. Bila je sprva obsojena na smrt, le zato, ker je bila iz družine, ki partizanom ni bila naklonjena. Zaprta je bila skupaj z Angelo Vode in zlasti sestrama Jelko in Kristo Mrak s katerima se je spletno prijateljstvo za vse življenje. Trpek spomin ima na domačina Končana, ki jo je neusmiljeno pretepel in zbrcal na zaslišanju, a bili so tudi taki, ki so bili človeški in so pomagali. Nepozabno je bilo snidenje z mamo, ko je po več letih zapora prišla domov. A na vasi se tista povezanost, ki so jo poznali pred vojno nikoli več ni obnovila. Globoke rane med sosedi so nastale potem, ko so vaški terenci ovajali zdaj tega zdaj onega in marsikdo je tudi izgubil življenje. Maroltova je v zaporu le še utrdila svoje prepričanje, da je komunizem zlo. Dobila je moža, ki je bil kot ona političen zapornik, oba so obsodili na smrt vendar na koncu preživita ter zaživela skupaj.
Anton je 15-leten vstopil v frančiškanski red in postal pater Polikarp Brolih. Znan je kot potrpežljiv in odličen spovednik z dolgoletnimi izkušnjami. Kot pravi, se je človeku potrebno posvetiti in spovedovanje je dar pa tudi obveznost. Opiše nam zanimivo dogajanje v okupirani Ljubljani in strah pred komunizmom, ki ga je kot mlad frančiškan občutil. Med vojno je bil bolničar pri domobrancih, po koncu vojne pa je doživel taborišče v Slavoniji ter kljub političnim prevzgojam in raznim šikaniranjem ostal zvest frančiškanskemu redu. Razkrije nam tudi zanimiv dogodek v Unionski dvorani, ki pojasni, zakaj so po vojni dovolili frančiškanom ostati v Ljubljani.
Neveljaven email naslov
