V pričevanju se Franc Jazbec spominja svojih deških dni, ki jih je zaznamovala vojna, pomanjkanje in teror. Kot mlad fant je bil velikokrat lačen in pove: "Aja, prehrana. Takrat, ko smo se umikali Nemcem decembra 44, takrat vem, da pet dni nisem ničesar pojedel. Nič. Ko smo se umikali iz Savinjskih vrhov, tja v Kamniške planine …"
