Celoten posnetek, kjer boste med drugim izvedeli tudi, kaj v filmu predstavlja kraljevska kobra in kateri lik sporoča avtorjev pogled na življenje, si lahko ogledate tukaj.

Vabljeni k branju povzetka pogovora.

Zgodba o uspehu filma se je začela na zelo nenavaden način. Namreč, ko so film prijavili na razpis na Filmskem skladu, so ga tam zavrnili z argumentom, da preveč koketira z občinstvom.

Problem je, da vsi mislijo, da mora biti slovenski film namenjen vsem. Menim, da se moramo zelo zavedati, za koga delati film in potem se moramo s tistim ciljnim občinstvom res spogledovati," pravi avtor Metod Pevec o filmu, ki je romantična komedija, ki pa se spogleduje tudi z žanrom drame in grozljivke.

Pri razvoju scenarija je Pevec ubral veliko domiselnih metod: da bi razumel fenomen ravea, se je sam odpravil v Amabasado Gavioli. Na družbenem omrežju IRC, v tistem času namenjenem klepetanju z neznanci, pa si je ustvaril profil 50-letne gospe in klepetal z mladeniči, da bi bolje razumel lik Vande, Dušine mame, ki pravi, da se življenje začne šele po 50. letu in ima zato tudi mnoge mlajše ljubimce.

V filmu, ki ima zvezdniško zasedbo ne samo v sliki (Polona Juh, Zlatko Šugman, Marijana Brecelj, Robert Prebil …), ampak tudi v zvočni podobi (Lotus Vincenc Šparovec v vlogi astrologa, ki je vedno prisoten le kot glas preko telefona, ter Bojan Emeršič, v vlogi dežurnega policista na telefonski liniji), je bila zasedba Saša Tabakovića kot Dušinega vasovalca posebna izbira.

“Ko smo snemali sceno, kjer prvič zaplešeta skupaj, so vsi gledali v monitor, nastala je skoncentrirala tišina. Ko smo prizor zaključili, je nekdo v ekipi rekel: “To pa ni bilo odigrano, v smislu, da to pa je bilo tako prepričljivo, da je res,” Polona Juh in Saša Tabakovič sta se kasneje tudi poročila in dobila otroka.

“Alkemija se včasih zgodi!”
Večino prizorov so posneli v Ljubljani in tudi na Cerkinškem jezeru, kjer se je še posebej izkazal direktor fotografije Žiga Koritnik.

"Snemanje je bilo zelo udobno," pravi režiser.

Snemali so v hiši na Oražnovi ulici v Ljubljani. Lastnik hiše je šolski sindikat, v celem prvem nadstropju so imeli masko in garderobo, v 2. nadstropju pa je bil studio, Dušino stanovanje.

Bili so zelo prijateljska ekipa, ki je delala požrtvovalno, večkrat so potegnili delo še čez termin snemanja, veliko kosov scenografije so prinesli iz svojih hiš.

Film so ga posneli v manj kot 30 dneh in je dosegel velike uspehe.

Samo v kinematografih si ga je ogledalo več kot 36.000 gledalcev, nagrajen in predvajan je bil tudi na mnogih domačih in tujih festivalih, bil pa je izbran tudi kot kandidat za tujejezičnega oskarja.

“Za kvaliteto potrebuješ tudi kvantiteto!”
Za konec je Metod Pevec razmišljal tudi o slovenski kulturni politiki in njenem odnosu do slovenskega filma:

“Za kvaliteto, kvalitetne filme potrebuješ tudi kvantiteto, predvsem potrebuješ redno produkcijo, da se ohranja filmsko znanje in stroka pri življenju ... Morali bi imeti redno produkcijo žanrskih filmov – vsako leto bi morali posneti eno romantično komedijo, en otroški in mladinski film, dramo in komedijo.”