junij 2019 | nazaj
Denarja za raziskave in razvoj je, v nasprotju z zapisanimi lizbonskimi cilji v bruto domačem proizvodu, v Sloveniji iz leta v leto manj — z 2,58 % BDP leta 2013 je padel na 1,9 % v letu 2017. Slovenija je v bruto domačih izdatkih za raziskave in razvoj pod povprečjem EU — po zadnjih podatkih ta znaša 2,07 % BDP.
Se pa nominalni znesek za znanstvene raziskave v zadnjih letih povečuje v državnem proračunu. V letošnjem sta namenjena 202 milijona evrov integralnih sredstev, kar je 71 mio evrov več kot leta 2015. Poleg tega je v letošnjem proračunu za te namene predvidenih še dodatnih 49 milijonov evrov evropskih sredstev.
Proračunski denar za raziskave gre najprej na štiri ministrstva in Slovensko akademijo znanosti in umetnosti. Javna agencija za raziskovalno dejavnost (ARRS), ki sredstva prejme preko Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, letos razpolaga s 183 milijoni evrov. Večino, kar 90 % celotne vsote, ki jo slovenska država namenja za raziskave — razdeli ARRS preko razpisov.
Sistem financiranja poteka od ARRS do fakultet in inštitutov, zasebnih podjetij, Centrov odličnosti — do nevladnih organizacij. Teh je na seznamu 59 in ARRS jim je lani odobrila skupno 787 tisoč evrov raziskovalnega denarja — od botanikov, planinske zveze do zgodovinskih društev, denar je šel za mednarodna sodelovanja, poljudne in znanstvene publikacije, za monografije.
Problem ni le v količini denarja, ki ga Slovenija namenja za znanost in raziskave — temveč tudi v sistemu delitve. Na to opozarjajo domala vsi znanstveniki, ki imajo izkušnje z delom v tujini.
V tujini je veliko manj denarja vnaprej razdeljenega, v tujini imajo projekti malo krajši časovni rok in so relativno manjši na velikost skupine kot je na primer v Sloveniji, kjer te programske skupine res ogromen delež predstavljajo. Programsko financiranje v svoji ideji je dobra ideja, v praksi pa samo ohranja neko obstoječe stanje. V ZDA ni navada, da bi lahko projekte dedoval, nadaljeval in podaljševal.
Ko birokrati zahtevajo izpolnjene okvirčke
Kardiolog in akademik Marko Noč je lani prejel Zoisovo nagrado za vrhunske dosežke na področju intenzivne interne medicine, istočasno pa ostal brez javnih sredstev, saj v prijavi programa — kot je hitela v javnosti razlagati agencija — ni izpolnil vseh »okvirčkov«. Tudi tistih, ob katerih je pisalo, da jih je treba izpolniti le, če so relevantni. Letos je program spet prijavil in obseg prijave povečal s 24 na 43 strani.
V tej novi aplikaciji smo popolnoma sledili vsem kritikam o pomanjkljivostih in izpolnili tudi tiste rubrike, ki so bile popolnoma nerelevantne. Npr. družbeno kulturni pomen projekta smo napisali da s svojim delom posredno in neposredno rešujemo življenja umetnikom, ki lahko še ustvarjajo naprej. Pri gospodarskem pomenu pa smo izpostavili naša prizadevanja za znižanje cen na javnih razpisih in kot primer navedli znižanje cen koronarnih stentov.
Nočev program je bil med lanskimi programi edini, ki so mu ukinili financiranje, zdaj, ko so izpolnili tudi okvirček o kulturnem pomenu svojega zdravniškega dela, ker pač zdravijo tudi umetnike — si obetajo, da bodo sredstva dobili.
Sicer pa ARRS letos financira 305 raziskovalnih programov in kar 221, se pravi skoraj tri četrtine programov, poteka že dvajset let. Za primerjavo: do enega največjih svetovnih odkritij — obstoja Higgsovega bozona ali božjega delca — so znanstveniki prišli po 23 letih.
Imamo primere, ko že tretja generacija dela točno isto stvar, ki jo je že predhodnik prejšnjega profesorja delal, in dela še naprej in tukajle mislim, da je potrebna res vsebinska, neka res vsebinska presoja, da rečemo, ali je res potrebno ali ne. Status quo je pa seveda najlažje vzdrževati.
Prav zaradi podedovanih pravic pri financiranju programov mladi, perspektivni znanstveniki ne morejo zraven. In število mladih, ki odhajajo v tujino, se iz leta v leto viša — tistih z višjo in visoko izobrazbo je že okrog tisoč v enem letu. A kljub temu se v Sloveniji ne zgodi nič.
Program v Sloveniji dobiti je v bistvu nemogoče. Za mlajše raziskovalce je povsem nemogoče pa tudi za raziskovalce, ki so starejši in pridejo na novo v slovenski sistem, mislim da to ni mogoče. Res je lepo, če dobiš neko evropsko financiranje in prideš s tem evropskim financiranjem v Slovenijo. To je neka izjemna pobuda, ki obstaja možna, ampak hkrati potem pa obstaja strah, kaj pa se zgodi po petih letih, ko se evropsko financiranje prekine.