Pogačar: Inšpekcijski svet bi razširil nadzor zaščitnih ukrepov na več inšpekcij

V letošnjem letu je izmed 26 inšpekcijih organov v Sloveniji najbolj izpostavljen Zdravstveni inšpektorat zaradi epidemije, sredi katere se je znašla Slovenija. Prevzeli so mnogo nadzorov nad vladnimi odloki, nad upoštevanjem zaščitnih ukrepov za zajezitev epidemije, pri tem pa bili deležni mnogih kritik. Frančišek Verk, predstavnik Sindikata državnih organov Slovenije pravi, da jih je nekaj bilo tudi povsem neupravičenih: “Kako lahko 50, največ 60 inšpektorjev nadzira dobra dva milijona ljudi, očitno nekdo ni imel pregleda nad tem. Med koncem maja in drugim valom epidemije je bilo več kot preveč časa, da bi se lahko to uredilo, da bi že poleti vsi inšpektorati, ki imajo zdaj pooblastila za nadzor, nadzirali.”

Razširitev na še osem inšpektoratov ter policijo in redarstvo se je nato zgodila oktobra. Na vidiku pa je še nova, na še več inšpektoratov. Tako je napovedal direktor Direktorata za javni sektor Peter Pogačar: “V četrtek je potekala še ena seja Inšpekcijskega sveta, kjer smo skupaj ugotovili, da je bilo sodelovanje inšpekcij pri tem projektu tako dobro, da bomo skušali vključiti še dodatne inšpekcije. Ne toliko z namenom sankcioniranja, ampak bolj z namenom generalne prevencije, zato da se ljudje zavedajo, da obstaja možnost, da se od nekje lahko pojavi inšpektor.” Tudi sicer v primeru covid-19 nadzorov inšpekcije podajo mnogo več opozoril kot izdajo glob. Ivan Simič, sicer predsednik Skupine za debirokratizacijo, je šel še korak dlje z mnenjem, da ne more biti vse na inšpektorjih: “Delati moramo na razvoju zavesti ljudi, da bodo ukrepe in pravila spoštovali.” Predstavnik sindikatov Verk dodaja, da vodje inšpekcij niso dovolj zaščitile svojih inšpektorjev: “Edina rešitev je pametno nagovarjanje ljudi, ki ga na vrhu inšpekcij ni bilo. Glavni zdravstveni inšpektor Darko Mehikić ni našel pet minut, da bi se obrnil na prebivalstvo in z nagovorom zaščitil svoje inšpektorje pred vsemi res hudimi zadevami, ki so jih doživljali na terenu.”

V izrednih razmerah bi lahko tudi spremenili postopke vročanja

Zdravstveni inšpektorat je na terenu tudi nadziral spoštovanje karantene, a ta nadzor je vedno zbujal veliko pozornosti, ob vsakem povečanju okužb so se pojavljale težave pri izdajanju in predvsem vročanju karantenskih odločb, ki so zaradi zakonsko določenih postopkov do oseb prihajale prepozno. To je inšpektorjem onemogočilo nadzor, čemur pa bi se lahko v teh izrednih razmerah in prav zaradi njih brez težav izognili, pravi Simič. Lahko bi karantenske odločbe na hitro izdali preko elektronske pošte ali z navadno pošto, tako kot do državljanov prihajajo dohodninske odločbe. Če se odločbe ne izdajajo več, bi lahko preverjali tiste s potrdili, ki so zagotovo evidentirani v nekakšni bazi - kakor si misli, zakaj je potrebno nositi s seboj vozniško dovoljenje, če je ob nadzoru vse vidno v vzpostavljeni bazi. Tem zaostankom pri izdajanju in izpadu nadzora bi se torej lahko izognili.

Ne moremo reči, da so inšpektorji leni, problem je procesna zakonodaja

Prav v postopkih, ki so zakonsko predpisani in pogojeni, nekateri vidijo enega glavnih vzrokov za dolgotrajnost inšpekcijskih postopkov. Gregor Jarkovič, vodja Medobčinskega inšpektorata in redarstva s sedežem na Jesenicah je prepričan, da v Sloveniji ni inšpektorja, ki ne bi imel vsaj enega postopka, ki se mu vleče več kot dve leti: “Ta masa nerešenih ali pa dolgotrajnih problemov ne kaže na to, da so inšpektorji leni in zaradi tega neučinkoviti, ker potem bi morali biti praktično vsi slovenski inšpektorji leni, kar je nemogoče in bi bilo nekorektno trditi. Kaže nam na drugo stran, da vzrok v procesni zakonodaji, ki vodi inšpektorja skozi postopek, ta pa je nato seveda res predolgotrajen.” Osnovna zakonodaja torej zavira učinkovitost postopkov, glede česar so že pred leti opozarjali Ministrstvo za javno upravo, vendar neuspešno.

Pogačar, čeprav priznava, da se je treba vprašati, ali je taka zakonodaja dovolj prožna in učinkovita, pa večjo težavo vidi drugje. In sicer, da pritožbeni, drugostopenjski organi, ne odločijo o primeru, ki ga dobijo na mizo, ampak ga vrnejo v ponovno odločanje. In kar še dodatno daje vtis neučinkovitosti, še posebej pri prijaviteljih, pa je to, da, tako Pogačar: “Inšpektorji začnejo postopek, napišejo zapisnik, izrečejo ukrep, potem pa ukrepa ne izvršijo. Z vidika prijavitelja je rezultat nič, zadeva se še vedno ni rešila,” čeprav je inšpektor v zadevo že vložil precej svojega dela.

Gradbeni odpadek - domena občinske, okoljske ali gradbene inšpekcije?

V sistemu, kakor je postavljen, pa lahko inšpektorji naletijo tudi na absurdne situacije, ko gre za razmejitev pristojnosti med različnimi inšpektorati. Posebej zanimiva ločnica je, kot je razlagal Jarkovič z medobčinskega inšpektorata, razvidna pri denimo preprostem kupu gradbenih odpadkov: “Če so bili ti gradbeni odpadki iz gospodinjstva, od fizične osebe, je to v pristojnosti občinske inšpekcije. Če se ugotovi, da je to odložil podjetnik ali da so zraven še nevarni odpadki, je to primer za okoljsko inšpekcijo. V kolikor se pa ugotovi, da je ta kup odvrglo gradbeno podjetje pri gradnji objekta, je to pristojnost gradbene inšpekcije.” In v takem primeru inšpektorji lahko dejansko prelagajo zadevo eden na drugega in tako povzročijo tudi večletni obstanek. Za takšne primere se Franc Rančigaj, glavni inšpektor Inšpektorata za okolje in prostor, ki se sooča z največ očitki o neučinkovitem delovanju, strinja, da bi morali uskladiti materialne predpise, dodaja pa, da bi se inšpektorji morali ravnati tako, da: “Tisti, ki prvi zazna kršitev na svojem vrtičku, mora ukrepati, tudi če ni prepričan ali to spada neposredno pod njegovo pristojnost.”

Vse naštete anomalije, podvajanja, vzroke za neučinkovitost bi lahko v bodoče odpravili že, če bodo izvajali sklep vlade na pobudo Inšpekcijskega sveta, kot pravi Pogačar, da bi resorna ministrstva inšpektorate aktivno vključevala že v pripravo zakonodaje. Pa čeprav lahko še v zadnjem poročilu tega istega sveta beremo razočaranje inšpekcij, ko eden od njihovih zakonskih predlogov, kako bolje razmejiti nadzor peskokopa zgolj na rudarsko inšpekcijo, čaka na sprejetje že štiri leta.