junij 2018 | nazaj
Največ odškodnin je Slovenija plačala zaradi dolgotrajnih postopkov pred slovenskimi sodišči. ESČP je kršitev 6. člena Konvencije, ki določa pravico do poštenega sojenja, ugotovilo v 285 sodbah, obenem pa je Slovenija s pritožniki na ESČP sklenila 675 poravnav. Skupno je v teh primerih plačala za 3.086.154 evrov odškodnin.
Največ – kar 264 – sodb predstavlja tako imenovana “Lukenda skupina”. To poimenovanje izhaja iz sodbe ESČP, ki je razsodilo, da je bila Franju Lukendi kršena pravica do sojenja v razumnem roku zaradi slabega delovanja slovenske zakonodaje in prakse. Tako je Slovenija v letu 2006 sprejela Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Danes na ESČP praktično ni več pritožb zaradi dolgotrajnega sojenja, saj tovrstne primere rešujejo slovenska sodišča sama. Izmed številnih primerov dolgotrajnih postopkov pred domačimi sodišči, ki so bili obravnavani na ESČP, smo izločili dva.
JAMA PROTI SLOVENIJI
Primer Jama smo izbrali - prvič, zaradi izjemno dolgega trajanja postopkov pred slovenskimi sodišči, trajal je namreč 45 let. In drugič, ker je eden tistih primerov, kjer tudi zakon o varstvu pravic do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni pripomogel k pospešitvi zadeve.
A začnimo na začetku. Leta 1970 je Občina Ljubljana razlastila hišo Vinka Jame.
V bistvu je šlo za 45 let dolg postopek. Začel se je leta 1970 in končal leta 2015. Šlo je za postopek določitve odškodnine za razlaščeno hišo v Šiški, ki ga je začela sama občina Ljubljana. Pred tem so potekala pogajanja in ker ta postopek mirne rešitve spora ni bil dosežen, je prišlo do te kalvarije, v kateri je prišlo do, jaz mislim, najdaljšega postopka v zgodovini slovenskega sodstva.
Ob prvi pritožbi na ESČP niso uspeli. ESČP je namreč leta 2007 dosodilo, da mora Vinko Jama najprej izkoristiti vsa pravna sredstva po zakonu, ki varuje pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
Leta 2008 so nato vložili potrebne pritožbe in predloge za pospešitev postopka. A do želene pospešitve ni prišlo. Tri leta je predlog namreč stal v predalu takrat sodeče sodnice in je do predsednika Višjega sodišča v Ljubljani prišel šele leta 2011.
Leta 2012 je torej sodišče ESČP v sodbi ugotovilo: “Sodišče s presenečenjem ugotavlja, da kljub uporabi pospešitvenih pravnih sredstev, ki jih določa zakon iz leta 2006, pri zadevi ni bilo nobenega občutnega napredka in se še vedno rešuje na prvi stopnji.“ Niti Vinko Jama niti naslednica po njegovi smrti leta 2008, Marija Preželj, tako nikoli nista mogla zahtevati odškodnine t. i. pravičnega zadoščenja za neupravičeno odlašanje. Zaradi izjemne dolžine postopka je Slovenija po sodbi ESČP morala plačati 12 tisoč evrov. Leta 2015 je naslednica Vinka Jame nato dočakala še odškodnino za razlastitev. A brez obresti od dne razlastitve.
ZAVODNIK PROTI SLOVENIJI
Stanislav Zavodnik se je na ESČP pritožil, ker ni bil ustrezno obveščen o razdelitvi stečajne mase podjetja Železarna Ravne, prav tako pa tudi zaradi dolgotrajnih sodnih postopkov, ki so trajali kar 15 let.
Zavodnik je leta 1993, ob premestitvi v drugo podjetje, podal pritožbo na sodišče zoper svojega delodajalca - podjetje Železarna Ravne. Marca 1997 je Delovno sodišče v Mariboru odredilo, da mora Železarna Stanislava Zavodnika ponovno zaposliti ter mu izplačati plače od dneva njegove premestitve, a je podjetje ni upoštevalo.
V letu 2000 je Železarna šla v stečaj, Stanislav Zavodnik je svoje terjatve, neizplačane plače, prijavil v stečajni postopek, v katerem pa je do obravnave o razdelitvi stečajne mase prišlo šele čez osem let - septembra 2008. Sklep o razdelitvi je bil naslednji dan objavljen na sodni oglasni deski, nato pa tudi v uradnem listu.
Sodišče je odločilo v prid stečajnega senata oziroma stečajnega upravitelja, češ da bi moral oče teh osem let z Raven na Koroškem hoditi v Slovenj Gradec na sodišče in spremljati na oglasnih deskah, kdaj bo razpisana ta stečajna obravnava.
Zavodnik je za sklep o razdelitvi izvedel nekaj tednov pozneje in se nanj pritožil. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu in Višje sodišče v Mariboru sta zavrnili vse njegove pritožbe o nepravilnosti obveščanja. Zavodnik se je pritožil tudi na Ustavno sodišče, vendar ga je to zavrnilo, nato se je v 2010 pritožil na ESČP.
Maja 2015 je ESČP odločilo, da bi bilo nestvarno pričakovati, da bo Zavodnik redno pregledoval sodno oglasno desko, ki ni bila v kraju njegovega stalnega prebivališča, ali da bi imel dostop do vseh izdaj uradnega lista. ESČP je prav tako razsodilo, da je bilo trajanje postopka čezmerno in ni izpolnilo zahteve po “razumnem roku”. Zato je Slovenijo obsodilo kršitve pravice do poštenega sojenja in pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Slovenija je tako morala Zavodniku plačati skupno 15.000 evrov za nadomestilo nepremoženjske škode in stroškov.