junij 2018 | nazaj
Zaskrbljujoči so podatki, ki kažejo, da Slovenija krši pravico do poštenega sojenja s tem, ko sodišča v mnogih primerih ne izvajajo ustnih obravnav, zaslišijo prič ali dopustijo predstavitev dokazov. Samo na Upravnem sodišču naj bi bilo več sto problematičnih primerov, ko je sodišče izdalo sodbo brez obravnave, čeprav bi to bilo smiselno. V preteklih treh letih so namreč povprečno izvedli manj kot dve obravnavi na mesec pri tistih primerih, kjer obravnave niso zakonsko dosojene, ampak se izvedejo po presoji sodišča. ESČP je že odločilo, da je Slovenija zaradi tega kršila pravico do poštenega sojenja v osmih primerih. Nazadnje so kratenje pravice do poštenega sojenja priznali aprila 2018 Mirovnemu inštitutu, ki mu mora država plačati slabih devet tisoč evrov.
Število obravnav Upravnega sodišča v preteklih treh letih
| Leto | Rešene zadeve | Število vseh opravljenih glavnih obravnav | Opravljena obravnava, ko ta ni predpisana z zakonom | Povprečno število obravnav na mesec, ki niso zakonsko določene |
| 2015 | 3004 | 39 | 22 | 1,83 |
| 2016 | 2589 | 85 | 19 | 1,58 |
| 2017 | 2682 | 85 | 20 | 1,67 |
MIROVNI INŠTITUT PROTI SLOVENIJI
Začetek problema sega v leto 2003, ko se je Mirovni inštitut prijavil na razpis za financiranje raziskovalnih projektov, ki ga je organiziralo Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Ministrstvo se je odločilo, da Mirovni inštitut ne bo prejel nobenega financiranja, na kar so slednji vložili tožbo na Upravno sodišče. Leta 2007 je sodišče odločilo, da se zadeva vrne na ministrstvo v ponovno obravnavo.
Število obravnav bi lahko bilo večje, oz. večkrat razpisana obravnava.
Mirovni inštitut je ponovno vložil tožbo na Upravno sodišče, ker ministrstvo nove odločitve ni sprejelo v predvidenem roku. Ministrstvo pa se je leta 2010 ponovno odločilo, da inštitut ne bo deležen financiranja. Na Inštitutu so dopolnili svojo tožbo in izrecno zahtevali zaslišanje, na katerem bi lahko bile slišane priče v zvezi z domnevnimi postopkovnimi napakami pri vrednotenju programov. Predložili pa so tudi pismo poslano ministrstvu, v katerem jih je tretja oseba obvestila o težavah razpisnega postopka.
Ministrstvo je zanikalo obtožbe, da bi obstajal konflikt interesov, ker so nekateri ocenjevalci projektov delali v institucijah, ki so se prijavile na razpis. To je po njihovem mnenju praksa v Evropi, v vsakem primeru pa so se ocenjevalci zavezali, da se bodo v primerih konflikta interesov, izločili iz ocenjevanja.
Običajno se je v teh primerih javnih razpisov štelo, da ni nujna javna obravnava, tako da je to neka nova praksa.
Vse strani so nekaj časa še nadaljevale s pisno komunikacijo, potem pa je Upravno sodišče, brez zaslišanja, februarja 2011 zavrnilo tožbo in v svojem pojasnilu uporabilo argumente ministrstva. Upravno sodišče ni navedlo razlogov, zakaj ni bilo ustne obravnave, prav tako v pojasnilu sodbe niso omenjali dokazov Mirovnega Inštituta. Mirovni inštitut se je nato pritožil še na Vrhovno in Ustavno sodišče, a brez uspeha.
Nato se je maja 201 3 Mirovni inštitut pritožil na ESČP, da je bila kršena njihova pravica do poštenega sojenja. Čeprav slovenska zakonodaja v takih primerih izrecno ne zahteva zaslišanja, je ESČP marca 2018 izdalo sodbo v kateri so pojasnili, da javna obravnava – pod katerega spada tudi ustna obravnava – temeljna človekova pravica, razen, če obstajajo izredne okoliščine ali narava primera, ki to opravičujejo. Ker Lucijan Bembič z Državnega odvetništva, zastopnik Upravnega sodišča, ni navedel nobenega razloga, zakaj ni prišlo do zaslišanj in predstavitve novih dokazov, je ESČP dosodilo, da mora Slovenija Mirovnemu inštitutu plačati 4.800 evrov nepremoženjske škode in 4.000 evrov za povračilo stroškov postopka pred nacionalnim sodiščem.