^{marec 2021 | nazaj}

Ob uvedbi stečaja sodišče določi stečajnega upravitelja. Slednji se določajo po vrstnem redu, računalniškem sistemu, glede na to, kateri upravitelj je na vrsti. Ker je upraviteljev vedno več – v zadnjem desetletju se je njihovo število podvojilo in jih trenutno deluje nekaj manj kot 200. Prav zato je zelo pomembno, ali bo upravitelj dobil v roke tako imenovani polni ali prazni stečaj, torej podjetje s premoženjem – ali brez njega. Od tega so odvisne tudi nagrade in povračila stroškov upraviteljem.

A sistem se da zaobiti, namreč že skoraj javna skrivnost je, da je s pomočjo administratorja na sodišču, recimo, mogoče priti do želenega stečaja – z zamikom pri vnosu stečaja v sistem, dokler na vrsto ne pride “pravi” upravitelj. Celo donedavni predsednik Zbornice upraviteljev Marko Zaman loči načelna določila od prakse: “Načeloma to ni mogoče, glede na to, da imamo računalniški sistem imenovanja. Seveda, kako ta sistem dejansko funkcionira, pa ne vem.”

Povprečna nagrada upravitelju znaša 6 tisoč evrov, stroški stečaja skoraj 90 odstotkov unovčene mase

Kot že omenjeno, so od višine premoženja v stečaju odvisne tudi nagrade, plačila upraviteljem za uspešno razdelitev mase oziroma zaključek postopka, ki obsega tudi preizkus terjatev in redna poročanja sodišču in tako naprej. Analiza stečajev med leti 2008 in 2019 dr. Jake Cepca z Ekonomske fakultete v Ljubljani kaže, da znaša povprečna nagrada v polnih stečajih 18 tisoč evrov, v praznih slabih 2 tisoč evrov, v vseh stečajih skupaj pa slabih 6 tisoč evrov.

Najvišja možna nagrada je trenutno sicer postavljena na 100 tisoč evrov. V preteklosti so nagrade mnogoterim upraviteljem krepko presegle današnjo mejo, rekorder je nekdanji upravitelj Branko Ogorevc, ki je za vodenje stečaja podjetja Videm celuloza, papir in papirni izdelki Krško prejel 602 tisoč evrov nagrade.

_{Najvišje nagrade v stečajih med 2008 in 2019}

^{Vir: dr. Jaka Cepec: Pravo dolžnikov in upnikov - normativna in pravno empirična analiza}

Tako se odpira vprašanje, ali so se upravitelji zaradi omejitve oz. morda prenizkih nagrad znašli drugače in pri polnih stečajih tako ali drugače izčrpavajo stečajno maso? Številke namreč kažejo svojo zgodbo – stroški postopka v polnih stečajih znašajo v povprečju 50 odstotkov unovčenega premoženja, pri vseh stečajih skupaj kar 89 odstotkov, ugotavlja dr. Cepec. Na vprašanje ali so visoki stroški in dolgotrajnost postopkov nadomestilo za nagrade upraviteljem odvetnik in stečajni upravitelj odgovarja Marko Zaman: “Po samem zakonu to dvoje ne bi smelo biti v korelaciji, ker upravitelj ne bi smel imeti nobenih koristi od ničesar drugega kot samo od nagrade. Upam da je tudi v praksi tako. Kajti, če temu ni tako, je to kaznivo dejanje. Če takšna nezakonita praksa obstaja, potem je lahko nekomu v interesu, da stečajni postopek traja dlje časa.” Bolj konkreten je celjski odvetnik in nekdanji član Sodnega sveta Marjan Feguš, ki ne dvomi, da so prav stroški stečajnih postopkov pomemben vir zaslužka mnogim upraviteljem: “Nobenega dvoma ni, da so se v praksi oblikovali nekakšni krožki, v katerih delujejo stečajni upravitelji, in da je pretok sredstev, ki predstavlja tudi nadomeščanje morda prenizkih tarif za delo upraviteljev, možen.”

Stečaj gradbenega velikana Primorje - stroški nanesli 16 milijonov evrov, okoli dolžnika se je oblikovala mreža podjetij

Primorje, ki je klecnilo po managerskem prevzemu Dušana Černigoja in njegove ekipe, je imelo ob pričetku stečaja poleti 2012 premoženja za 187 milijonov evrov. Postopek že deveto leto vodi stečajni upravitelj Rudolf Hramec iz Celja.

Hramec je stečajni upravitelj prek svojega podjetja Gemini, trenutno ob Primorju vodi še malo manj kot 40 stečajev. Njegova pisarna v Celju je registrirana na istem naslovu kot pisarna upravitelja Zlatka Hohnjeca ter njuno podjetje ST. ING in še podjetji Infas ter Teranep. Slednje je v lasti stečajnega upravitelja Saše Drobnaka. Vsa navedena podjetja imajo tudi isto kontaktno številko, nekaj izmed omenjenih oseb in podjetij je mogoče najti tudi v stečaju Primorja.

Na primer, Hramec je v Primorju kot vodjo ekonomskega oddelka zaposlil omenjenega upravitelja Hohnjeca. Doslej je prejel najmanj 444 tisoč evrov plače iz stečajne mase Primorja. Njegova plača je na začetku stečaja znašala tudi 8.770 evrov bruto, trenutno znaša 2.290 evrov bruto. Hohnjec ob vsem tem vodi še 16 stečajev, med njimi tudi stečaj Polzele. Sicer je tudi solastnik podjetij v Sloveniji in na Hrvaškem, ki se ukvarjata s počitniškimi domovi in letovišči. Obenem je Hramec v Primorju zaposlil tudi Mitjo Sevška, ki je prav tako solastnik in tudi direktor omenjenega podjetja ST. ING. Sevšek je vodja računovodstva Primorja, za plačilo je do sedaj prejel 406 tisoč evrov. Podjetje Infas, ki je v lasti Andreja Trnovška, je v stečaju Primorja trenutno zunanji izvajalec za računovodske in administrativne storitve. Storitve Infasa je Hramec najemal že v 2013 za strokovno pomoč pri preizkusu terjatev. Infasu je nogovoriška sodnica Slavia Glori Velikonja, ki bdi nad stečajem Primorja, do sedaj odobrila za 224 tisoč evrov plačila za opravljene storitve.

Hramec sicer razlaga: “Vse do lani smo absolutno vse stvari, razen strokovne pomoči pri preizkusu terjatev v 2013, opravljali s kadri Primorja. Od lani smo zaradi zmanjšanega obsega dela in ekonomskih razlogov računovodski del prenesli na zunanjega izvajalca. Sicer pri velikih, polnih stečajih za upravitelja velja izjema, ki določa, da lahko ob prevelikem obsegu dela upravitelj poveri del opravil zunanjemu izvajalcu, ki ga tudi plača iz stečajne mase. Delno je tak primer pri meni.” Podjetje Infas sicer administrativne storitve za Primorje opravlja že od 2017, računovodske od 2019 in ne šele od lani. Ob dejstvu, da je Mitja Sevšek, Hramčev poslovni partner, v Primorju še zmeraj zaposlen kot vodja računovodstva, se zdi, kot da bi iste posle istočasno opravljali zaposleni Primorja in podjetje Infas kot zunanji izvajalec.

Pod črto je na isti naslov v Celju iz stečaja Primorja šlo mnogo več, kolikor je upravitelj Hramec do sedaj dobil odobrenega povračila stroškov in kolikor bo ob koncu stečaja prejel nagrade. Sodišče je Hramcu doslej odobrilo 133 tisoč evrov stroškov za dnevnice, parkirnine in prenočitve. Za njegovo nagrado je trenutno rezerviranih 80 tisoč evrov, na kar Hramec odgovarja: “Malo rezerve si je treba pustiti, ker je danes čez 200 upraviteljev, stečajev je sicer čedalje več, ampak so ti povečini prazni ali z malo stečajno maso, kar se odraža tudi v nagradah.”

Sicer je šlo v celoti za stroške stečaja do danes 16 milijonov evrov – največ za plače zaposlenim Primorja, za elektriko, vodo, ogrevanje in varovanje. Za pravde na sodiščih – in teh je pri stečaju Primorja več kot 100 – Hramec povečini najema odvetnika, donedavnega predsednika Zbornice upraviteljev, Marka Zamana. Doslej je prejel dobrih 464 tisoč evrov. Obratno Zaman pri svojih stečajih, ki jih vodi, za arhivske posle najema Hramčevo podjetje ST. ING.

Posojanje imena in prirejanje dražb na dveh naslovih

Trenutno je aktivnih okoli kot 6.500 stečajev, od tega več kot 1.700 stečajev nad pravnimi osebami. Med upravitelji, predvsem tistimi, ki imajo veliko praznih stečajev, obstaja veliko nezadovoljstva zaradi pojava t. i. slamnatih oz. fiktivnih upraviteljev, ki posojajo ime, posle za njih opravljajo drugi, delijo pa si zaslužke. V nedavnem dopisovanju, tik pred februarsko skupščino Zbornice upraviteljev, kjer so člani izbrali novega predsednika Andreja Perdana, je eden najbolj vplivnih stečajnih upraviteljev Leon Benigar Tošič, ki vodi tudi stečaj SCT-ja, zapisal: “Saj se ve, da bodo pooblastilo za glasovanje dali večinoma upravitelji, ki ne opravljajo sami te funkcije, ampak za njih delajo družbe vsa opravila, tako da itak niso upravitelji, ampak so samo prodali licenco drugim, ki za njih opravljajo to delo in jim v zameno za licenco plačajo del nagrad […] Takih med nami je približno tretjina.”

Dražbe v Celju in Ljubljani

Eden od možnih pokazateljev slamnatih upraviteljev ali vsaj združevanja upraviteljev v omrežja in krožke je lahko tudi podatek, kje določen upravitelj organizira dražbe v svojih stečajih. Medtem, ko jih nekateri organizirajo na naslovu svojega podjetja ali odvetniške pisarne, na naslovu stečajnega upravitelja ali v prostorih Zbornice upraviteljev, skačeta v oko predvsem dva naslova. Prvi je že omenjen naslov podjetja v Celju, kjer domujejo podjetja Rudolfa Hramca in Zlatka Hohnjeca. Drugi naslov je Cesta v Mestni Log 1 v Ljubljani, kjer so registrirana podjetje BDO in druga povezana podjetja v lasti stečajnih upraviteljev Grege Ermana in Andreja Marinca – na istem naslovu je registriranih tudi kar nekaj stečajnih upraviteljev.

Naša analiza je pokazala, da na omenjenih dveh naslovih v Celju in Ljubljani dražbe prireja okrog četrtina vseh aktivnih upraviteljev. Našli smo okrog 30 takšnih, ki dražbe prirejajo v prostorih celjskega podjetja ST. ING v lasti Rudolfa Hramca in Zlatka Hohnjeca, upravitelji prihajajo z različnih koncev Slovenije. V prostorih ljubljanskega podjetja EOS Trnovo, ki je povezano z veliko revizijsko družbo BDO, dražbe prireja okrog 20 upraviteljev, pretežno iz Ljubljane in okolice. Nekateri izmed njih naslov ST. ING ali BDO uporabljajo tudi za zbiranje ponudb pri prodaji dolžnikovega premoženja.

Združevanje v omrežja potrdi tudi odvetnik Marjan Feguš: “Brez dvoma drži, da so se v prostoru Slovenije oblikovale nekakšne grupacije stečajnih upraviteljev. To izhaja iz zakonodajne ureditve, po kateri ni pravega nadzora, kaj upravitelji počno – čeprav bi morali večino storitev opraviti sami.”

Začne in konča se pri nadzoru

Kot še izpostavlja Feguš: “Moje prepričanje je, da nadzora v pravi vsebini zagotovo ni. Če bi bil, si ne znam predstavljati, kako je dopustno, da procedure trajajo toliko časa, da se neka opravila tolikokrat ponavljajo. Rezultat je preveliko izčrpavanje mase, ki je namenjena poplačilu upnikov.” Na Ministrstvu za pravosodje sicer obstaja posebni Sektor za nadzor nad stečajnimi upravitelji, a postopek je precej papirnat. Državni sekretar na ministrstvu Zlatko Ratej opiše postopek: “V okviru nadzora nad stečajnimi upravitelji ministrstvo preveri dokumentacijo, ki jo je stečajnemu upravitelju predložil stečajni dolžnik in ki jo v zvezi s stečajnim postopkom vodi stečajni upravitelj. Ministrstvo lahko zahteva uvedbo disciplinskega postopka, ki se izvede pri Zbornici upraviteljev Slovenije. V lanskem letu smo zahtevali, da se zoper stečajne upravitelje uvede disciplinski postopek v petih zadevah.”

Potem je tukaj še nadzor nad stečajnimi sodniki. Na ministrstvu od leta 2016 deluje Služba za nadzor organizacije poslovanja sodišč, ki sicer v času svojega delovanja ni izvedla nobenega izrednega nadzora povezanega s stečajnimi sodniki. Doslej je ministrstvo podalo samo dva predloga za izvedbo službenega nadzora nad delom stečajnih sodnikov, v 2012 zoper sodnike iz afere “Prijatelji v stečaju” in leto kasneje zoper sodnico Ireno Pahor, ki je sicer tudi ena izmed rekorder med stečajnimi sodniki, saj je po podatkih s konca januarja vodila 401 stečajni postopek, od 2009 je sodila v 1.708 stečajnih postopkih.