Bauhaus je ustanovil arhitekt Walter Gropius, ki si je zamislil drugačen pristop do študija. Visoka šola je bila neke vrste kampus, kjer sta bila združena pedagoški proces in praksa. Gropiusov inovativni pristop, ki je bil za mnoge preveč provokativen, je prevzel mlado študentko umetnosti Dörte Helm.
Leta 1925 so Bauhaus preselili v Dessau, 1932 v Berlin in le eno leto pozneje so nacisti šolo razpustili, številni bauhausovci, tudi Gropius, pa so se razselili po svetu.
Prvi del
Nadaljevanka pripoveduje o burnih letih po ustanovitvi najslavnejše umetniške akademije 20. stoletja. Walter Gropius je poleti leta 1919 odprl umetniško šolo Bauhaus v Weimarju, da bi utrl pot sodobni umetnosti.
Temu so stari mojstri in konservativna elita nasprotovali. Med številnimi novimi študenti je bila tudi Dörte Helm, ki se je v duhu Bauhausa otresla meščanskih pravil in se je upirala vsakršnim omejitvam. Gropius jo je podpiral, vodja obveznega tečaja Johannes Itten pa je v njej videl meščansko dekle, ki ne zna drugega kot posnemati druge.
Poleg Dörte so na akademiji študirali še Gunta Stölzl, Marcel Breuer in Johannes Auerbach.