Eden od zgolj treh v celoti ohranjenih filmov japonskega režiserja Sadaa Jamanake (1909–1938) nudi pesimističen vpogled v družbeno razslojenost fevdalne Japonske.

Gre za prezrto humanistično mojstrovino japonskega filma in mali mojstrski tečaj iz učinkovite filmske pripovedi. Tako po vsebinski kot formalni plati ni čutiti, da je film star že skoraj devetdeset let.

Fevdalna Japonska v 18. stoletju. V najrevnejšem delu Tokia se dogajajo strahote.

Nekega dne samuraj stori samomor. V soseski živita tudi dva obupana moška. Matadžura Unna, onemoglega samuraja brez gospodarja, preživlja žena z izdelovanjem papirnatih balonov.
Njegov sosed Šinza, brivec, se preživlja s prepovedanimi posli, zaradi katerih ga preganja kriminalna tolpa. Ko ugrabi hčer voditelja tolpe, prepriča Unna, da mu pri tem pomaga.
A Unno s tem prekrši samurajski kodeks, zato se njegova žena zateče k skrajnim dejanjem, da bi rešila njuno čast.

Režiser Jamanaka je pri rosnih osemindvajsetih letih posnel že več kot dvajset filmov, ko je njegovo kariero prekinil vpoklic v Mandžurijo, kjer je leta 1938 zbolel in umrl.
Njegove filme odlikujejo elegantna režija in minimalistične prvine, visoko cenjen je tudi zato, ker je že v mladosti dosegel zrel režijski slog.

Predvajanje nedavno restavrirane verzije filma je omogočila Japonska fundacija.