Voltaire (François-Marie Arouet, 1694–1778; psevdonim Voltaire naj bi začel uporabljati leta 1718) je zagovarjal je svobodo govora, versko strpnost, državljanske svoboščine in ločitev državnih institucij od Cerkve.

Voltaire se je po končani jezuitski gimnaziji vpisal na pravo, a študija ni končal, posvetil se je pisateljevanju.

Njegov slog je bil duhovit, kritiziral je vlado in satirično opisoval politične osebnosti. Zaradi razžalitve vojvode Filipa Orleanskega je bil eno leto zaprt v Bastilji, kjer je napisal tragedijo Edip (Oedipe, 1719). Leta 1726 se je zapletel v spor z mladim plemičem in spet bi moral v zapor, a se mu je uspelo dogovoriti za izgnanstvo.

Odšel je v London, kar je bila prelomnica v njegovem življenju, saj je lahko svobodno govoril, naučil se je tujih jezikov in spoznal novo literaturo. Pravijo, da je Voltaire Francijo zapustil kot pesnik in se vrnil kot filozof.

Iz Voltairove bogate ustvarjalne dediščine imamo v slovenščino prevedenih malo del: Kandid ali Optimizem, Zadig, Filozofske zgodbe.

1. del:
Mladi Voltaire se šola pri jezuitih, kjer se izkaže za odličnega učenca. V prostem času se rad druži s svobodnjaki, čemur njegov oče nasprotuje. Voltaire podnevi pesnikuje, ponoči pa rad pohajkuje. Oče ga zato pošlje v Haag, kjer naj bi služboval kot tajnik francoskega veleposlanika. A ko se Voltaire zaplete v neprimerno ljubezensko razmerje, ga veleposlanik pošlje nazaj v Francijo. Voltaire se tam še naprej posveča literarnemu ustvarjanju in napiše prvo gledališko predstavo. Toda znamenito gledališče Comédie-Française njegovega Ojdipa zavrne.