Pot, ki jo avtorica Vanja Kovač s snemalcem z avtomobilom prevozi od Ljubljane do Bihaća, ne traja dlje kot tri ure. Migranti, ki se skozi gozdove iz Bihaća odpravijo proti Ljubljani, proti Evropski uniji, porabijo zanjo od 10 do 15 dni hoda.

Še huje je, da nekateri cilja sploh ne dosežejo, da po tej poti hodijo v krogu. Mnogi se podajajo nanjo znova in znova – že leta.

Pot v svobodo in lepšo prihodnost, o kateri sanjajo mladi migranti, ki so ostali ujeti v Bosni in Hercegovini – večina jih je mlajših od 30 let –, je polna preprek in smrtonosnih pasti.

Zato jo imenujejo »game« – igra, tvegana igra.

In ta poteka neprenehoma.

Na poti jim pretijo divje živali, roparske tolpe, mine, težki vremenski pogoji, ograje iz bodeče žice, srečujejo pa se tudi z nasiljem obmejnih organov, pogosto so jim kršene osnovne človekove pravice.

Hasan, Elena, Dželul, Jusuf, družina Ghalandari in še mnogi drugi so nam, s tem ko so nam za trenutek dovolili vstopiti v svoja življenja, odgrnili pogled v usodo migrantov, ujetih v državah na obrobju ali zunaj Evropske unije.

Če v »igri« zmagaš, stopiš v nov svet. Z odlagališča ljudi v svet, za katerega ti mladi upajo, da jim bo omogočil dobro življenje.