Faruk je sirota, ki živi v porušenem in zanemarjenem sarajevskem predmestju Alipašino Polje z bolno babico. Dneve preživlja v iskanju starega železa in ukvarjanju z drobnimi kaznivimi dejanji. S prijateljem Almirom se vključita v kriminalno združbo, ki je vpletena v trgovanje z belim blagom, za velikega šefa Čeda.

Faruk, še najstnik, se poskuša dokazati lokalnemu mafijcu in išče najstnico, ki bi delala zanj. Zgodi se, da v osrednjem sarajevskem nakupovalnem središču spozna Mono, sramežljivo najstnico iz politično močne, vplivne in premožne družine.

Mona sanja o pobegu iz neznosne zastrupljenosti domačega življenja in v iskanju zatočišča se odpre Faruku, fantu iz sveta, ki je povsem drugačen od njenega. Njuno poznanstvo, za katerim se skrivajo slabi nameni, preraste v romanco, zaradi česar Faruk podvomi o načrtu, h kateremu se je zavezal.

Film nas, medtem, ko smo osredotočeni na mladega protagonista Faruka in dekle Mino, v katero se zaljubi, nagovarja tudi z zgodbo o današnjem, povojnem Sarajevu.

To je Sarajevo, kjer se je rodil Igor Drljača, režiser in scenarist filma. Sam pravi, da v njem prepoznava vzpon novega političnega razreda, ki drži v rokah vse družbene in ekonomske vzvode moči in da težko razume, kakšno mesto Sarajevo danes postaja.

Povojno obdobje devetdesetih let prejšnjega stoletja je prevevalo upanje, da se bo Sarajevo lahko vrnilo v življenje, kakršno je bilo v predvojnih dneh. Vendar žal ni tako. Mesto in njegove nekdanje vrednote so le še privid. Čeprav se nove zgradbe pnejo nad mestno obzorje, duša mesta, duh napredka in strpnosti počasi zamirajo.

V takem okolju se je težko brezskrbno zaljubiti. Nekateri družbeni razredi in skupine med seboj preprosto nimajo stika, zato je toliko nenavadneje, da se Faruk in Mona srečata.
Faruku je umrla mama, nadarjena pianistka, zato ga je s skromno pokojnino vzgajala babica. Zaradi revščine v življenju ni imel veliko priložnosti. Edina izbira, ki mu je preostala, je bil posel s stricem.

Mona pa je, v nasprotju s Farukom, otrok premožnega političnega razreda nove Bosne.

Čeprav pripadata različnim družbenim svetovom, za njuno ljubezen ni ovir, vse dokler svojega odnosa ne ovrednotita. V mestu, kjer so v nevarnosti tako bogati kot revni, se oba počutita enako izgubljena. Tiste, ki mesta ne morejo zapustiti, potegne v življenje, polno kriminala, teptanja vrednot in nasilja.

Oba najstnika, Faruk in Mona, sta ujetnika te nove sarajevske dinamike in obema primanjkuje moči, da bi se izvila iz primeža svojega položaja in okoliščin.

Včasih ne moremo drugega, kot da gremo naprej in se poslovimo. In ta film je poslovilno pismo Sarajevu.

Film Bela trdnjava je svetovno premiero doživel na filmskem festivalu v Berlinu, nastal pa je v koprodukciji produkcijske hiše SCCA/pro.ba iz Sarajeva in "Time Lapse Picture" iz Toronta v Kanadi.