Noč 8. novembra 1923 je bila verjetno najpomembnejša prelomnica v zgodovini dvajsetega stoletja.

Vstaja v bavarski prestolnici München, ki jo je vodil majhen možakar z brčicami in je s prepričljivim govorjenjem znal razvneti množico v pivnici, je na koncu privedla do političnega zasužnjenja celotnega naroda, najgnusnejših zločinov v stoletju in svetovne vojne.

Pivniški puč leta 1923 se je zgodil pet let po podpisu premirja, s katerim se je končala prva svetovna vojna.

V Nemčiji je po prvi svetovni vojni vladala popolna zmeda. Na bojišču je bila vojaško poražena, zmagovite zahodne sile pa so bile odločene, da jo bodo strogo kaznovale.

Versajska pogodba je vsebovala ponižujoča določila. Velikanske reparacije, ki jih Nemčija ni mogla odplačevati.

Ponižanje je bilo tudi psihološko. Zaradi okrnjene vojske je imela Nemčija manjšo težo na mednarodnem odru. To so ljudje zelo občutili v času političnih nemirov in gospodarskega kaosa. To je vodilo v politično in družbeno vrenje.

Ob koncu 20. let 20. stoletja je nemškemu gospodarstvu spet šlo zelo dobro, zaposlenost je naraščala, zato Hitler ni imel veliko možnosti, da bi širil svoj vpliv.

Šele z veliko gospodarsko krizo leta 1929 in leta 1930, z zlomom gospodarstva in vnovično
množično brezposelnostjo, je njegova nacistična stranka nenadoma spet dobila zagon. Hitler je v težki situaciji videl priložnost, da na milijone obubožanih družin pridobi za skrajne
poglede nacistične stranke.