Jure Komar poudarja, da se slovenska skupnost v Argentini nikoli ni počutila kot oddaljena entiteta, ampak kot del Slovenije. Takšna miselnost je v skupnosti prevladovala tudi v času, ko je bil v Sloveniji prevladujoč komunizem, ki je kakršnekoli uradne stike z matično državo onemogočal.

Ponosni na Slovenijo, hvaležni Argentini

Ponos pripadnosti slovenskemu narodu, ob tem, da spoštujejo vse druge, so načrtno gojili že voditelji skupnosti, ki so pred 70 leti prišli v Argentino. Jure Komar poudarja, da so slovenski politični begunci v Argentini ves čas zagovarjali idejo samostojne slovenske države in po svojih močeh podpirali njeno uresničitev leta 1991. Gojijo pa tudi veliko hvaležnost do Argentine, saj je bila med redkimi državami, ki so sprejemale cele družine povojnih beguncev, tudi bolne in ostarele. To je bila zasluga slovenskega duhovnika Hladnika, ki si je za to prizadeval pri argentinskem predsedniku Peronu. V Argentini je takrat že obstajala močna skupnost predvsem primorskih Slovencev, ki so tja pribežali zaradi fašizma. Jugoslovanska oblast je netila razdor med obema skupnostma, nestrpnost je bila na obeh straneh, po slovenski osamosvojitvi pa nasprotij ni več.

Slovenski »čudež« v Argentini
Slovenska skupnost je z velikim odrekanjem ustvarila mrežo slovenskih domov v Buenos Airesu in večjih argentinskih mestih, kjer poteka tudi poučevanje slovenskega jezika. Pri vsem tem pomagajo prostovoljci. Slovenski čudež v Argentini, kot nekateri imenujejo tamkajšnjo skupnost zaradi trdoživega negovanja slovenstva, je lani ob obisku te dežele doživel tudi predsednik Borut Pahor, ki mu je zapel 100-glavi zbor slovenskih otrok. Jure Komar je v pogovoru opozoril na velike uspehe in ugled, ki so ga predstavniki slovenske skupnosti dosegli v Argentini, nekaj pozornosti pa je namenil tudi oceni političnih razmer v tej deželi.

Milan Komar – prezrti filozof svetovne veljave
Ob koncu bo gost spregovoril še o svojem očetu dr. Milanu Komarju, po starših Primorcu, velikem slovenskemu filozofu, ki zaradi povojnih razmer pri nas ni dobro poznan. Bil je izredno nadarjen, obvladal je okoli 10 jezikov, tudi grščino in latinščino, pri 21 letih je že doktoriral na univerzi v Torinu. V tujini je s svojo avtentično mislijo pridobil svetovno veljavo. Umrl je leta 2006 v Buenos Airesu, njegova dela pa še vedno, predvsem v španskem jeziku, izdaja skupina njegovih učencev. V zadnjih letih ima vse večjo veljavo tudi v slovenskem prostoru. Zavod Philosophia perennis, ki neguje njegovo filozofijo, je lani izdal njegovo knjigo Človek v družbi blagostanja.