Industrijska revolucija je temeljila na težkem fizičnem delu, katerega glavni predstavniki so bili rudarji.

Zdrav, fizično močan delavec, ki je s svojim fizičnim delom preživljal družino, je bil simbol pravega moškega.

Rudniki so bili gibalo razvoja, okrog njih so rasla mesta, rudarstvo je omogočalo splošni družbeni napredek. Garaško delo pod zemljo in razmere kot v peklu so za preživetje zahtevale močne posameznike in še močnejšo skupnost.

Ljudje z družbenega in socialnega roba, ki v življenju niso imeli veliko možnosti izbire, so zase in za druge zgradili lepši in boljši svet.

Z razvojem tehnologije pa pride do zapiranja rudnikov, razpada skupnosti in izgube identitete.

Na primeru rudnika Kanižarica spoznamo vse značilnosti rudarskega življenja, zgodba pa je še začinjena z osebnimi zgodbami in lokalnimi posebnostmi.

Rudnik je preživel svetovno gospodarsko krizo, menjave lastnikov, med vojno je deloval kot prvi partizanski rudnik, zaradi vdora vode je bil več kot leto dni zaprt, nato pa je desetletja omogočal boljše življenje rudarskim družinam in celemu naselju.

Kmalu po osamosvojitvi so ga zaprli, kar je pred celoten kraj postavilo zahtevo po ustvarjanju novih delovnih mest in novega načina življenja.

Posledica je bila tudi razpad skupnosti in izguba identitete.

Kljub kasnejšemu lažjemu in lepšemu življenju na bolje plačanih in udobnih delovnih mestih pa bi se nekdanji rudarji raje vrnili v nevarne jame.