Ljudje v koloni nimajo imen, tudi obrazov ne, so le postave na poti v negotovo prihodnost.
Dokumentarni film Med zidovi je odziv njegovih ustvarjalcev na omenjene dogodke.
Najprej nas popelje v zgodnje jutro: budilka prebudi begunca iz Irana, prostovoljke Človekoljubnega dobrodelnega društva UP, begunce in aktiviste iz Socialnega centra Rog. Njihove pripovedi se nato začnejo prepletati v barvit kolaž občutenj, čustev, bližine, zajetih med zidovi začasnih prebivališč.
Med zidovi bijejo srca glasneje od ideoloških govorov, močneje od nacionalizma. Med zidovi živijo tudi tisti, ki se niso navzeli vonja strahu. Ljudje, ki jim ni vseeno, ki pomagajo, ki sprejmejo.
Ljudje, ki v koloni beguncev še vidijo obraz matere, očeta, otroka.
Ljudje, ki se zavedajo, da bomo jutri morda tudi mi stopali v njej, saj je vojna večna stalnica človeške civilizacije.
Ko se človek zbliža s človekom in mu želi prisluhniti, vsi dobijo imena.
Ghasem, Viktorija, Dina, Stoja, Nasiha, Biba, Raza, Zala nič več brezimni, spregovorijo o sebi.
»Begunci smo kot drevesa, ki so pozimi veliko prestala, toda spomladi, če jih sonce ogreje, lahko znova ozelenijo,« je dejal študent Ghasem Zarei, ki je pobegnil iz Irana in postal prosilec za azil v državi Sloveniji.
