Epska, a hkrati intimna Medena dežela, polna nepričakovanega humorja in dramatičnih trenutkov, je prvi film v zgodovini oskarjev, ki je bil nominiran za najboljši mednarodni celovečerec in hkrati za najboljši dokumentarec.

Globoko v makedonskih gorah, v zapuščeni vasi brez cest, elektrike in tekoče vode, živi Hatidže s svojo ostarelo materjo. Preživlja se z nabiranjem medu divjih čebel, ki ga prodaja v najbližjem mestu, oddaljenem štiri ure hoda.

Sicer trpko rutino vsakdana grobo spremeni prihod nomadske družine s številnimi otroki, ki se za večji zaslužek poleg živinoreje loti še intenzivnega čebelarjenja – a, ker se ne držijo Hatidžinega vodila »pol zame, pol za čebele«, resno ogrozijo Hatidžine čebelje družine in vir njenega preživetja.

Film sledi življenjskemu slogu zadnje prebivalke, njenemu odnosu z ostarelo materjo in spremembam po prihodu nomadske družine na sosednjo posest.

Opazovalni dokumentarec je zgodba o malih ljudeh, o preprostih svetovih sredi narave, ki jih je globalizacija pustila za sabo.

Snemanje je trajalo tri leta, režiserja Tamara Kotevski in Ljubomir Stefanov sta skupno zbrala štiristo ur posnetkov.

V dokumentarnem filmu so bile obravnavane različne okoljske tematike, kot so podnebne spremembe, izguba biotske raznovrstnosti in izkoriščanje naravnih virov. Prav tako sta predstavljeni dve ideologiji, in sicer ravnovesje človeštva z ekosistemom, prikazanim skozi mentaliteto Hatidže ter potrošništva in izčrpavanje virov na drugi strani, ki se jih poslužujejo novi sosedje.