Etiopija je pred dvema letoma stopila na pot tranzicije iz avtoritarnega sistema v demokratičnega.
Država se je začela odpirati tujim vlagateljem, izpuščeni so bili politični zaporniki, med ljudmi je zavladal optimizem.
Premier Abij Ahmed je za svoja mirovna prizadevanja v Afriškem rogu prejel nobelovo nagrado za mir. A Etiopija se sama spopada z velikimi razvojnimi potrebami in notranjimi konflikti, ki so posledica dolgoletne etnične diskriminacije in 27-letne vladavine ene stranke.
Bo Abij Ahmed zmogel veliki maraton, ki ga je začel z obljubami o blaginji in enotnosti? Bo Etiopija ostala celovita, ali pa bo ta druga najbolj poseljena afriška država doživela jugoslovanski scenarij in razpadla?