Benedetta Barzini je ikona modnega sveta šestdesetih let prejšnjega stoletja – manekenka in fotomodel, ki je navdihovala Andyja Warhola, Salvadorja Dalija, fotografa Irvinga Penna in Richarda Avedona. V sedemdesetih letih minulega stoletja se je odločno borila za emancipacijo in pravice žensk. Še vedno predava o zgodovini in antropologiji mode in oblačil.
A pri 75 letih se je naveličala površnosti sveta, ki ceni le videz. Na poti simbolnega zapuščanja tega sveta – odločna Benedetta se namreč želi za vedno umakniti – jo s kamero spremlja njen prav tako vztrajni sin Beniamino Barrese z vedno pripravljenimi vprašanji.
Film se poglobi v osebno in poklicno preteklost te mogočne ženske. Po zaslugi sinove ljubeče vztrajnosti preiskuje njeno in se na koncu odpre v raziskovanje tako obsežnih in brezčasnih tem, kot so lepota ženskosti, staranje in ustvarjanje podob. Hkrati se ukvarja z globokim osebnim razmišljanjem o odnosu med materjo in sinom ter med umetnikom in njegovim subjektom.
Ko sem odraščal, je vloga podob v naši kulturi postajala vse bolj prevladujoča. In ko sem začel delati kot fotograf in filmski snemalec, sem ugotovil, da so vprašanja, ki si jih je sčasoma postavila mama, postajala vedno bolj aktualna.
Kar se je v njegovi mladosti začelo kot lovljenje posnetkov igrivih trenutkov, je preraslo v nekakšno obsesijo. Snemanje tega filma je postalo način spoprijemanja z njegovim notranjim strahom, da bo za vedno izgubil tisto, kar bo zagotovo izginilo. Navkljub njenim jasno izraženim željam jo je snemal dan in noč.
Odkar mi je oče podaril fotoaparat, ko sem dopolnil sedem let, je ustvarjanje fotografij način, s katerim obdržim ob sebi ljudi, ki jih imam rad, in jih rešim pred minevanjem časa. Poskušal sem fotografirati in posneti tudi svojo mamo, a usmeriti fotoaparat vanjo nikoli ni bilo preprosto. Ob fotografiranju nje sem vedno čutil spoštovanje in nekakšen odpor. Preveč je je bilo za eno samo podobo – prelepa, prepametna, preveč smešna, preveč inteligentna, preveč bojevita, preveč osupljiva. Naj sem se še tako trudil, preprosto nisem mogel dobro ujeti njene duše v posnetek. Zame je bila uganka.
Skrit za kamero je priča njenega potovanja. Ker jo je fotografiral že od otroštva, kljub njenim ugovorom, želi zdaj o njej posneti film, da bi jo čim dlje obdržal ob sebi – ali pa vsaj toliko časa, kolikor je prižgana kamera.
A Benedetta Barzini želi "izginiti". Želi izginiti in oditi iz svojega življenja, preprosto, z dematerializacijo. Snemanje filma se je tako spremenilo v bitko med materjo in sinom, trmast boj, da bi ujeli poslednjo podobo Benedette – podobo njene osvoboditve.
THE DISAPPEARANCE OF MY MOTHER / Italija / 2019
Produkcija: Filippo Macelloni
Montaža: Valentina Cicogna
Originalna glasba: Aaron Cupples
Zvok: Massimo Mariani
Igrajo: Benedetta Barzini (sama)
