Dokumentarni film se poglobi v različne kulture dela – ponudi nam vpogled v države, kjer vlada pravi deloholizem, na primer Južno Korejo, kjer so celo morali uvesti obvezni izklop računalnikov, da zaposleni ne delajo dolgo v noč.

K smotrni porabi prostega časa in opuščanju pretiranega dela so prebivalce spodbujali tudi z oglaševalskimi kampanjami.

V Kuvajtu so stvari povsem drugačne: javnih delovnih mest je denimo ogromno, a zaposleni nimajo kaj početi in si čas na delovnem mestu krajšajo z branjem knjig in gledanjem filmov.

Po drugi strani pa povsod po svetu najdemo ljudi, ki na svojih delovnih mestih garajo kot sužnji ali jih delodajalci ves čas nadzirajo, tudi s pametnimi kamerami.

Kako bo v prihodnje, ko bodo številna delovna mesta nadomestili stroji in umetna inteligenca?

Bi bilo smiselno razmisliti o uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka?