Film je nekje 98-odstotno resničen. Govori o moji predčasni vrnitvi z evropskega prvenstva v košarki v Rimu leta 1991, ko sem zapustil jugoslovansko reprezentanco in se vrnil v Slovenijo, po kateri so takrat vozili tanki.
Zgodbo o življenjski odločitvi, ki je zaznamovala njegovo igralsko kariero, pripoveduje skupaj z nekdanjim novinarjem in komentatorjem TV Slovenija Miho Žibratom, s katerim se poda po poti spominov. Skupaj obiščeta nekdanje soigralce iz Rima: Žarka Paspalja, Dina Rađo, Tonija Kukoča in trenerja Dušana Ivkoviča.
Pogum in odločnost slovenskega naroda izpred 30 let se kažeta skozi osebne zgodbe, ki si zaslužijo biti videne, slišane. Ta zgodba pa ne teži k mistifikaciji posameznih dejanj, ampak služi kot psihološki oris teže odločanja.
Zmago Sagadin, Božidar Maljković, Janez Drvarič, Peter Vilfan, prijatelji, sorodniki in drugi osvetljujejo Juretovo trnovo športno pot od mladih nog pa do sprejema v Fibino hišo slavnih.
Pri upodobitvi najtežje odločitve v karieri si je ekipa pomagala tudi z igranimi sekvencami, kjer v vlogi Jureta in Miha nastopata priznana slovenska igralca Luka Bokšan in Jure Lajovic.
Jure Zdovc med 24. in 26. junijem 1991 kot edini slovenski predstavnik nastopa v košarkarski reprezentanci Jugoslavije na prvenstvu v Rimu. Po prvenstvih v Zagrebu (EP 87) in Buenos Airesu (SP 1990) se izkaže, da je na delu »zlata« generacija košarkarjev, ki ji napovedujejo še dolgo uspešno pot.
V dogajanje na prvenstvu pa zarežejo novice iz Slovenije, kjer se JLA z orožjem poda iz kasarn med ljudi. Takratna slovenska politična oblast sprejme sklep in pozove slovenske športnike, da se odrečejo nastopanju za jugoslovansko reprezentanco.
Sledi pot v domovino v družbi Petra Vilfana ter novinarjev Mihe Žibrata in Staneta Trbovca.
Pri izdelavi filma pa sem vendarle nekoliko zajadral v spomine. Sicer pa živim tukaj in danes. Ne živim na stari slavi. Nanjo stavijo tisti, ki niso več vpeti v aktivno dogajanje.
Zadnji Slovenec v jugoslovanski reprezentanci in prvi slovenski evropski klubski prvak ter član Fibine hiše slavnih zase pravi, da nerad brska po spominih.
V zgodbi tako sledimo mislim in dejanjem posameznikov, ki so se v Rimu znašli skupaj z Juretom, predstavljajo pa družbeni in osebni pregled časa in prostora, v katerem živimo.
Glede na pomanjkanje domačih dokumentarnih filmov s športno tematiko smo tako izkoristili priložnost in slovenskemu prostoru namenili navdihujočo zgodbo cenjenega športnika.
Z njo si želimo prikazati težo odločitve slehernega posameznika ob toku zgodovine mimo vzorcev delitve na »naše« in »vaše«.
Direktor fotografije: Saša Grmek
Snemalca: Klemen Premrl, Manuel Tomšič
Montaža: Aleš Žemlja
Zvokovna obdelava: Klemen Grmek
Grafično oblikovanje: Igor Nardin
Kolorist: Urban Potočnik
Maska: Petra Hartman, Laura Butkovič
Kostumografija: Vesna Mirtelj
Scenografija: Dejan Filipović, Mario Knapić, Andrej Grižon
Nastopili so: Jure Zdovc, Miha Žibrat, Stanka Zdovc, Peter Vilfan, Miljan Skarlovnik – Henki, Tugomir Pokorn, Marjan Pučnik, Mojmir Bračun, Jože Berdnik, Janez Drvarič, Zmago Sagadin, Toni Kukoč, Žarko Paspalj, Dušan Ivković – Duda, Boštjan Istenič, Richard Dacoury, Irena Zdovc, Božidar Maljković, Matjaž Tovornik, Dino Rađa
Igralci: Luka Bokšan, Jure Lajovic, Primož Vrhovec
Produkcija: Art 7 Video, vodja Produkcije: Nika Arzenšek, producent: Saša Grmek, koprodukcija: Radiotelevizija Slovenija, finančna podpora: Slovenski filmski center, Javna agencija RS
