Življenje pod Italijo in prvi uporniki

V času italijanske okupacije Primorske je Franc Bratina hodil v šolo. Pokaže nam lep zvezek in spričevalo s komentarjem, da italijanske šole niso preveč resno jemali. "Ljudje, pravi Franc, so bili 99-odstotno proti Italijanom, steber narodne zavesti pa je bila duhovščina".

Leta 1942 so se na Vipavskem pojavili prvi uporniki, rekli so jim četniki, kasneje pa partizani, zanje se je navduševal Francov najstarejši brat in kmalu tudi skoraj vsi vaščani. A to se je spremenilo, ko se je začela kazati ideologija, se spominja Franc: »Prej se ni nič govorilo od komunizma. Samo za osvoboditev in proti okupatorju. Potem so sneli slovensko zastavo s kap in dali zvezdo in srp in kladivo, in potem so narod razdelili.«

Mobilizacija v italijansko vojsko in partizanska izkušnja

Februarja 1943 so Italijani prisilno mobilizirali Franca in sovaščane. Skupaj s še 800 primorskimi Slovenci je bil v Carrari blizu Ligurskega morja v t. i. posebnih bataljonih. Posebnost je bila, da so poleg italijanskih pogosto prepevali tudi slovenske pesmi, iz balkona vojašnice pa jim je dirigiral italijanski oficir.

Po kapitulaciji Italije so se napotili domov, srečal je prve partizane. Organizirali so t.i. goriško fronto proti Nemcem. Franc se spomni mitinga na katerem je govoril Vilfan in je rekel: "Možno je, da pride tudi Nemec še v te kraje. In če pride, ženske, otroci, govedo vse je potrebno spraviti na Goro. Moški pa – puške, sekire, kose, vse kar je in iti nanje – nad Nemce.« A so potem brez težav prodrli iz Gorice na Vipavsko, pri tem pa je padlo veliko mladih mobiliziranih fantov, ki niso imeli nobenega vojaškega znanja. Komaj se je rešil tudi starejši brat, ki je bil štiri mesece v partizanih. Ob prihodu domov je glede partizanov očetu rekel: »Oče, to ni tisto, kar smo mi mislili.« Franc se je, kot nekateri drugi domači fantje v naslednjih mesecih skrival, ni hotel v nobeno vojsko, kasneje pa je bil mobiliziran v partizane.

»Tako zvana svoboda«
Po vojni ni šlo za pravo svobodo, pravi Franc. Po koncu vojne so številne fante, tudi njega, mobilizirali v partizane oz. jugoslovansko vojsko. Stražil je brvi na Soči – na drugi strani pa so bili ameriški vojaki. Kasneje je bil na Uncu in Rakeku. Po prihodu iz vojske, leta 1946, je moral še na dosluženje za osem mesecev v Slovenj Gradec, kjer so bili odnosi napeti veliko bolj kot se jih spomni iz italijanske vojske. Leta 1953 je oblast organizirala veliko zborovanje na Okroglici, kjer je pred 300.000 glavo množico govoril tudi diktator Tito. Tam ga je Franc slišal govoriti, da ne bomo dali niti pedi naše zemlje. Kmalu nato je bil za tri mesece mobiliziran na mejo z Italijo, končalo pa se je tako, da je Jugoslavija ostala brez velikega dela slovenskega narodnega ozemlja. Izučil se je za zidarja, obnovil hišo in se poročil a z ženo, ki je že pokojna. Nista mogla imeti otrok. Delal je v gradbenem podjetju Primorje in kasneje 26 let na Tekstilni v Ajdovščini.