Če vzhodnemu arabskemu svetu v Evropi pravimo Bližnji vzhod, bi morali afriški celini reči Bližnji jug. Od njene stabilnosti je namreč odvisna tudi stabilnost Evrope, a kljub temu o dogajanju v Afriki onkraj stereotipnih predstav, ki izvirajo še iz časa kolonializma in so v svojem bistvu rasistične, vemo in razumemo zelo malo.
Med Evrop in Afriko je le Sredozemsko morje, Gibraltarska ožina pa je široka manj kot dvajset kilometrov. Naravne meje, zidovi in ograje nas ne ločujejo, kajti povezujejo nas skupni globalni izzivi. Ali bomo rešitve za te težave našli skupaj ali pa bomo skupaj propadli, vendar bomo do konca, kakršenkoli ta že bo, živeli skupaj – ker smo eno človeštvo.
Leta 1975 je bila ustanovljena Gospodarska skupnost zahodnoafriških držav, z angleško kratico ECOWAS. Njene članice so Nigerija, Togo, Benin, Gana, Slonokoščena obala, Liberija, Sierra Leone, Gvineja, Gvineja Bissau, Gambija, Senegal, Niger, Burkina Faso, Mali in Zelenortski otoki.
Stabilnost območja spodkopavajo državljanske vojne oziroma medetnični spopadi, ekstremizmi, terorizem, čezmejni kriminal, trgovina z ljudmi, revščina in posledice podnebnih sprememb.
Leta 1999 so se začele članice skupnosti povezovati v sistem za zgodnje opozarjanje in odzivanje. Ta temelji na izmenjavi podatkov o skupnih grožnjah, s katerimi se posamične članice skupnosti ne morejo spoprijeti same.
Oddaja, posneta v Senegalu, Liberiji in Nigeriji, dokumentira delovanje tega sistema. Pri njegovem postavljanju je sodeloval tudi Iztok Hočevar iz slovenske organizacije za krepitev človekove varnosti International Trust Fund.
