Novi film francosko-turškega dueta in tretji celovečerec Çağle Zencirci in Guillauma Giovanettija govori o mladi kmetici Sibel, ki jo je čudovito upodobila turška igralka Damla Sönmez. Režiserja znova raziskujeta njima ljube teme, kot sta drugačnost in emancipacija znotraj patriarhalne družbe.

Guillaume Giovanetti in Çagla Zencirci, režiserja filma
Guillaume Giovanetti in Çagla Zencirci, režiserja filma "Sibel" Foto: DR

V tem filmu ponovno vidimo, kako se, izhajajoč iz resnično lokalnega subjekta, dotikamo univerzalnega. Danes ima ne samo Turčija, ampak ves svet velik problem: strah pred drugačnim in neznanim! Vsi naši filmi tako ali drugače temeljijo na izključevanju. Da bi resnično razumeli, kako družba deluje, pa morate opazovati ljudi, ki so na njenem robu.

Çağla Zencirci, režiserka

Sibel je petindvajsetletno dekle, ki živi z očetom, vaškim županom, in mlajšo sestro. Ker je nema od rojstva in z okolico komunicira le s starodavno žvižgajočo tehniko, jo skupnost zavrača in zaničuje. Eden redkih, ki jo še razume, je njen oče Emin (Emin Gürsoy).

Sibel (Damla Sönmez), oče Emin (Emin Gürsoy) in sestra Fatma (Elit Iscan). Foto: Pyramide
Sibel (Damla Sönmez), oče Emin (Emin Gürsoy) in sestra Fatma (Elit Iscan). Foto: Pyramide

Odročna vasica, v kateri živijo, je ugnezdena v črnomorskih gorah Turčije, na območju naravne, razgibane lepote, ki ga snemalec Eric Devin ujame v močnem soju sončne svetlobe. Pokrajina se zdi trdovratno povezana s preteklostjo, v kateri vladajo vraževerje, patriarhalne vrednote in spoštovanje kodeksa družinske časti, ne glede na posledice za posameznike.

V filmu z izjemno retoriko povzročimo, da je oseba zunaj skupine strašljiva. Nato tisti na oblasti uporabljajo ta strah, da vsiljujejo svoj red vsem. Tujec bo zato za nekatere terorist, za druge pa migrant. Vedno se označuje ljudi, da bi lažje nadzorovali prebivalstvo, skupnosti, vasi itd. Tudi s tega vidika se naša zgodba dotika univerzalnosti.

Guillaume Giovanetti, režiser

Nemost Sibel prisili v vlogo tujke v vasi. Tujke, ki je rada sama in si je v gozdu uredila majhno zatočišče. Posnetki s pobočij, polnih dihajočih dreves so osupljivi, pokrajina je uspešna zamenjava za ljudi in neizmerni gozd postane zatočišče, točka izginjanja.

"Sibel" avtorja Guillaume Giovanetti in Çagla Zencirci Foto: Pyramide

Vrhunec dogajanja se vzpostavi, ko divja mladenka naleti na neznanca (Erkan Kolçak Köstendil kot Ali), ki se skriva v gozdu. Njeno uporništvo, ko kljub očetovemu neodobravanju hoče poskrbeti za neznanca in ga zaščititi, postane sredstvo, s katerim lahko izrazi svojo neodvisnost. Ob tem končno izkusi, kako jo nekdo sprejema brez predsodkov in ne ravna z njo kot z odpadnico. Naklonjenost med njima se razvije v prav poseben odnos, ki Sibel zaznamuje za vedno.

Režiserja sta zasnovala film na zgodbi mlade Turkinje, ki sta jo srečala v vasi Kuşköy ob Črnem morju – tam so film tudi posneli – in se sporazumeva z žvižganjem. Ime vasi, izgubljene v dolinah severovzhodne Turčije, pomeni "ptičja vas", ker so v njej pred štirimi stoletji za sporazumevanje po gorah izumili jezik, ki temelji na žvižganju.

V Kuşköy sva šla prvič pred leti; spoznala sva, da je žvižgajoči jezik tam neverjeten, a ogrožen, in med prvim izletom sva zagledala mlado žensko, ki se je sporazumevala samo s piščalkami. Porodila se je zamisel o filmskem liku, o Sibel.

Guillaume Giovanetti, režiser

Vlogo sta ponudila znani turški igralk Damli Sönmez. Igralka je več kot dve leti obiskovala vasico Kuşköy, in da bi izkusila tamkajšnje vsakdanje življenje, je spoznala vaščane in običaje, preživljala dneve z ženskami na polju, z njimi pila čaj in nabirala plodove.

Ker ni znala žvižgati, se je učila pri učitelju žvižganja iz vasi. Po šestih mesecih učenja se je zdelo, da žvižgajoči jezik uporablja naravno in lahkotno. Ta posebna tehnika žvižganja, ki je prepis zvokov turških zlogov v različne žvižgajoče zvoke, ljudem omogoča, da se z žvižganjem pogovarjajo. Igralka se je po več tednih naučila osnovni žvižgajoči zvok, "phi", ki se nato modulira z jezikom in usti, da se ustvari zloge.

Sibel je mlada ženska, ki se mora najti in izkusiti, da v prihodnosti lahko preživi v skupnosti. Foto: Pyramide
Sibel je mlada ženska, ki se mora najti in izkusiti, da v prihodnosti lahko preživi v skupnosti. Foto: Pyramide

»Ni ji bilo lahko. Potem pa nam je neke noči, ob treh zjutraj, poslala video in pokazala, da ji končno uspelo. Pozneje se je vse svoje žvižgane dialoge naučila na pamet in pomenijo točno to, kar piše v podnapisih. Dosegla je tako visoko raven, da je znala kakšne dialoge celo improvizirati.

Çağla Zencirci, režiserka

Ptičji jezik je del eksotičnega orisa glavne junakinje Sibel in njena lepota je sprva groba, divja, zunanja. Svojo lepoto se nauči razumeti šele ob prisotnosti drugega človeka, ki jo vidi v vsej njeni pristnosti: to je zgodba o opolnomočenju žensk, o samospoznanju, je potovanje k človeku. Zatrta avtsajderka v Sibel končno dobi občutek lastne vrednosti.

Film je bil nagrajen na več mednarodnih festivalih: na festivalu v Locarnu so mu podelili nagrade mladinske žirije, tiska in ekumenske žirije, na Cinemedu (Montpellier) pa nagradi občinstva in kritikov.

SIBEL / 2018 / koprodukcija

Režija: Çagla Zencirci in Guillaume Giovanetti
Scenarij: Çagla Zencirci in Guillaume Giovanetti
Montaža: Veronique Lange
Fotografija: Eric Devin
Glasba: Basel Hallak in Pi
Igrajo: Damla Sönmez, Emin Gürsoy, Erkan Kolçak Köstendil, Elit Iscan

Film bo po predvajanju še 30 dni na voljo na portalu RTV 365.