V majhni kasarni na robu otoka, oddaljeni od vsakršne civilizacije. Služili so vojaški rok eni državi, čeprav je ta samo nekaj let kasneje razpadla na šest manjših, ki so se kmalu znašle v vojni.
Kako se nekdanji vojaki po več kot tridesetih letih spominjajo teh časov? Kaj se je zgodilo z brezskrbnimi prijateljstvi in življenji mladih fantov, ki so bili takrat državljani skupne države? Kako na njihov spomin vpliva dejstvo, da živijo v različnih državah? Kaj je danes z vojaškimi objekti na otoku, ki ga je takratna armada poimenovala »trdnjava Jadrana«?
Spomin je varljiv, še posebej po toliko desetletjih.
Film na subtilen način govori tudi o razlogih za razpad države iz perspektive, kakršne še nismo spoznali.
Kolektivni spomin zbranih mož je drugačen. Pomni kamenje, veter, sonce, morje, nemoč, strah, ponižanje, izkoriščanje, izživljanje in trpinčenje. Pa nesmiselne ukaze in naloge, ki jim je treba poslušno slediti. Zlomljeni duh je bil srečen, da je lahko na koncu ribal stranišča in čistil svinjake, da je le imel mir pred starejšimi sovojaki, ki so v majhni kasarni, brez nadzora oficirjev, opiti od moči sejali teror na otoku. A spomin ima to navado, da lepe slike potisne pred grde. Navsezadnje so ekstremne situacije najmočnejše lepilo med ljudmi. Pa vendarle nekateri od takrat niso stopili na Vis. In jih ob misli na sonce, morje, veter in kamenje – zmrazi.
Septembrska klasa / Slovenija, Srbija, Hrvaška / 2020
Scenarij Igor Šterk
Fotografija Marko Brdar, Joško Morović
Montaža Petar Marković
Zvok Julij Zornik
