V 12. stoletju je evropsko arhitekturo odločilno zaznamoval gotski umetnostni slog.

Najprej v Franciji in nato tudi drugod so zrasle visoke katedrale in postale največje zgradbe takratnega časa.

Graditelji so jih ustvarili brez statičnih izračunov, njihova gradnja je pogosto trajala več kot stoletje, gradilo jih je več rodov. Gradnja katedral je zagotavljala delo številnim ljudem. Največ je bilo dnevnih delavcev: neizučenih, najrevnejših.

Za t. i. piramide Zahoda so značilna velika okna s pisanim steklom – njihova skupna površina v katedrali v Chartresu je na primer večja od nogometnega igrišča.

Gotske katedrale nimajo debelih zidov. Kamniti oporniki, oboki in stebri nosijo sami sebe. Stabilnost skeleta stavbe je bila za stavbnega mojstra največji izziv.

Gotske katedrale so spomeniki, ki jih sicer lahko opišemo s številkami, a jih ne bomo nikdar v polnosti razumeli.