Česa se bomo, brez pomoči Googla, čez deset let spomnili o letu, ki se izteka? O čem bomo nekoč kramljali s prijatelji in kolegi, kaj pripovedovali otrokom in vnukom?

Najverjetnejši odgovor na ti vprašanji je seveda pandemija covida 19.

Virus, ki je najprimitivnejša oblika življenja, je zahteval na milijone življenj pripadnikov civilizacije, ki išče življenje na Marsu.

Po skoraj dveh letih nam statistične krivulje spet dajejo nekaj upanja: gospodarstvo, turizem in promet ustvarjajo vtis, da smo dno že dosegli in da je optimizem zdaj upravičen.

A podobno je bilo pred enim letom. Tudi takrat se je zdelo, da je prihodnost lahko samo svetlejša.

Pa smo se zmotili. Pojavila se je delta, zdaj omikron.

Pa ne le zaradi pandemije, tudi sicer je bilo v letu 2021 razlogov za optimizem v svetu malo.

Kljub potovanju v vesolje, umetni inteligenci in tehnološkemu napredku se človeštvo ni veliko naučilo …

Ali pa bi bilo bolje reči, da se uči le iz napak – mlačen, prepočasen odgovor na podnebne spremembe je več kot poučen.

Zdi se, kot da nas nedoumljive sile potiskajo v smer, ki ne napoveduje nič dobrega.

»Tradicionalne« svetovne sile – Združene države Amerike, Kitajska, Rusija, Evropa – so vedno bolj oddaljene od nekdanjega, vsaj načelnega zaupanja po koncu hladne vojne.

Videti je, kot da mehanizmi urejanja mednarodnih odnosov, vzpostavljeni po drugi svetovni vojni, ne dajejo več učinkovitih odgovorov na izzive časa.

Tako kot za ljudi tudi za mednarodne institucije, vključno z našo Evropsko unijo, velja, da se njihova prava vrednost, moč in vitalnost potrjujejo v času »suhih krav«.

In razen nekaj drobcev sreče, veselja in zadovoljstva, je bilo leto 2021 zagotovo »suho«.