Režiserja mlajše generacije Žiga Divjak in Tin Grabnar sta v slovenskem gledališkem prostoru gotovo najbolj ekološko ozaveščena. Njuna poetika je specifična, predvsem pa zelo angažirana.

Monolog za živeče v času izumrtja, ameriške dramatičarke Mirande Rosse Hall na odru mariborske Drame v režiji Tina Grabnarja, s pripovedovalko, igralko Minco Lorenci, je del širokopoteznega evropskega projekta Stages, ki ne le razmišlja o ekoloških možnostih bivanja, ampak v edinstveni režijski strategiji tudi pokaže, kako narediti gledališko predstavo, ki ne bo onesnaževala, ampak bo ogljično nevtralna in energijsko samozadostna.

»Okrog nas je ogromno težav, kriz in vojn… Za vsem tem pa je tista najbolj pereča in najbolj grozeča, tj. varstvo okolja in narave. Zdi se mi pomembno, da v gledališču čim več govorimo o tem, ne le da opozarjamo na ekološke probleme, ampak da tudi delujemo ekološko,« pravi režiser Tin Grabnar.

Ko elektriko proizvajata kolesarja

Gre za eksperiment, edinstven primer gledališkega ustvarjanja, ki ruši ustaljene modele produkcije in post produkcije, kot sta si ga, za izvorno švicarsko okolje, Vidy Theatre Laussane, zamislila znana britanska režiserka Katie Mitchell in francoski koreograf Jérôme Bel.

Predstava je osnovana na način, ki ne onesnažuje, nima gostovanj, vsaka replika t.i. eko-drame je izvedena v matičnem gledališču, elektriko proizvajata kolesarja.

Režijska pot Žige Divjaka je povezana z okoljsko problematiko, na katero je opozoril z nekaterimi zelo odmevnimi predstavami, kot so bile Vročina, Krize, Ko je padlo drevo, itn. Njegova najnovejša uprizoritev Bodočnost nastaja v mednarodni koprodukciji MGL in BDP.

»Zagotovo je okoljska kriza največja kriza, s katero se je človeštvo kadarkoli soočalo. Nujno je, da delujemo na različnih področjih, in eno od teh je tudi umetnost in gledališče, v takšni ali drugačni obliki. Menim, da ima gledališče velik potencial, da odpira nove senzibilnosti,» poudarja režiser Žiga Divjak.

Urednica in voditeljica: Marjana Ravnjak