Dokumentarni portret obuja iz pozabe vsestransko delovanje goriškega rojaka iz burnih časov nekdanje monarhije. Valentin Stanič je v zavesti ljudi (po Staničevi koči pod Triglavom) predvsem kot prvi med alpinisti, manj znan pa je po svojem prosvetiteljskem delu in širokih humanitarnih prizadevanjih.

Strokovnjaki iz različnih področij, ki jih še danes navdihuje s svojo zagnanostjo in optimizmom, nas bodo peljali po njegovi življenjski poti.

Valentin Stanič je bil rojen leta 1774 v preprosti kmečki družini v vasici Bodrež pri Kanalu ob Soči. Staršem je kmalu postalo jasno, da morajo sina tako bistre glave poslati naprej v šolanje.

To je bil čas terezijanskih in jožefinskih reform. Najprej se je moral naučiti nemščine, v Trbižu, nadaljeval je v Celovcu in študiral v Salzburgu.

Tam se je seznanil z intelektualno srenjo in aktivno prispeval v širjenju meja znanega. Blestel je pri matematiki in fiziki, zanimala ga je geologija, astronomija in botanika - uredil je tudi prvi alpski botanični vrt.

Najbolj pa se je zapisal v zgodovino s svojimi alpinističnimi podvigi.

Bavarci se ga še danes spominjajo kot prvopristopnika na goro Watzmann, ki ji je tudi prvi izmeril višino (kasneje še Triglavu in številnim drugim).

Poleg znanstvene radovednosti ga je v gore vlekel tudi za tiste čase neobičajen športni duh, tekmovalnost, želja biti prvi, ponos ob osvojenih ciljih, premaganih tveganjih in zanos ob lepotah surove neokrnjene narave; v tem je predhodnik sodobnim pogledom na alpinizem. Plezal je skromno opremljen, najraje sam, celo ponoči in svoje podvige opisoval v hudomušnih tekstih.

Po mašniškem posvečenju je najprej dobil službo kaplana na Banjšicah, zatem pa vikarja v Ročinju.

Vernikom je rad priskočil na pomoč pri kmečkih opravilih, jih učil novih metod kmetovanja, uvajal sadjarstvo, poprijel ja za delo tudi pri gradnji, tesarstvu, otroke je učil pisati in brati, telovaditi in plavati.

Rad je tudi pel in plesal! Osnoval je manjšo tiskarno, tiskal svoje in prevedene tekste ter naročal čtivo od drugod. Med epidemijo črnih koz je samoiniciativno pocepil prebivalstvo, serum je vnašal kar s pomočjo (črnega) trna.

Ko so Francozi ob odhodu porušili most v Kanalu, je sam skonstruiral zasilen leseni most in pozneje pri cesarju izposloval lokalnemu prebivalstvu sredstva za izgradnjo kamnitega.

Njegova prizadevanja niso ostala neopažena in napredoval je v stolnega kanonika. V Gorici je postal tudi šolski nadzornik za celotno Goriško. V tem obdobju je ustanovil prvo gluhonemnico na naših tleh ter prvo društvo proti mučenju živali v celotni Avstrijski monarhiji.

Vseskozi je ohranil nemiren duh in živel dejavno do smrti, ki ga je doletela zaradi tega, ker je hotel premakniti skalo z dvorišča…