V 90. letih so antidepresivi postali svetovna uspešnica. V Združenem kraljestvu se je njihova uporaba povečala za 200 odstotkov. Proizvajalci so imeli milijardne dobičke.
Več desetletij pozneje prihaja na dan drugačna zgodba o antidepresivih.
Številni bolniki so imeli ob opustitvi prozaca in sorodnih zdravil resne odtegnitvene simptome.
Med drugim so doživeli dolgotrajno čustveno in spolno otopelost, pred katero jih ni nihče posvaril, zdravniki pa so imeli te znake za ponovitev depresije in so jim priporočali, naj zdravila jemljejo še naprej.
Od vsega začetka so antidepresive SSRI (kratica pomeni: selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina), oglaševali kot zdravila, ki ne povzročajo odvisnosti, kot razmeroma varna zdravila. Zdravila so bila odobrena, preden so se dolgotrajne raziskave končale.
"Lahko rečemo, da vsi, ki jemljejo ta zdravila več kot nekaj tednov, sodelujejo v obsežnem, nenadzorovanem poskusu, ki bo čez čas pokazal dolgoročne učinke," pravi psihiatrinja iz Imperial College London, Joanna Moncrieff.
Društva bolnikov so razkrila, kar so farmacevtske družbe skrivale
Šele na pobudo bolnikov so se začele podrobnejše raziskave, na podlagi katerih so morala farmacevtska podjetja v navodila za jemanje teh zdravil vključiti tudi opozorila pred resnimi stranskimi učinki.
Pri psihiatričnih zdravilih manjka polovica navodil. "Članki, učbeniki in raziskave se ukvarjajo le z uvedbo zdravil. O njihovi ukinitvi pa ne piše skoraj nihče. Kot bi prodajali avtomobile brez zavor. Avto moramo znati ustaviti, ne le vžgati," pravi profesor David Taylor.
Boj za interpretacijo: kdo ima prav?
V pismu časopisu Times sta pacient Luke Montagu, ki je prozac jemal več kot 10 let, in profesor psihologije James Davies, opozorila, da so odtegnitveni simptomi za številne bolnike zelo naporni. S tem se je leta 2018 začela javna razprava s tedanjo predsednico psihiatrične zbornice, profesorico Wendy Burn.
Številni psihiatri, člani zbornice, so zagovarjali stališče, da so odtegnitveni simptomi blagi in kratkotrajni. Po drugi strani pa so bolniki in aktivistične skupine opozarjali, da to ni res.
Profesorica Burn od leta 2020 ni več predsednica zbornice. Še vedno dela kot psihiatrinja in obžaluje, da resnih in dolgotrajnih odtegnitvenih simptomov niso prepoznali že prej ter tako svojo zmoto priznava v dokumentarcu.
Leta 2019 je število receptov za zdravila proti depresiji v Združenem kraljestvu doseglo 93,6 milijona. V desetih letih se je skoraj podvojilo. Začela se je širša razprava tudi o redkejših stranskih učinkih.
Bolniki, ki so jih po opustitvi antidepresivov doletele motnje spolne funkcije, so začeli ozaveščati druge.
Britanska agencija za nadzor nad zdravili prejema obvestila o teh stranskih učinkih že od leta 1991. Dvakrat je v poročilu ugotovila, da nima dovolj podatkov za izdajo opozorila.
Leta 2019 so v navodila naposled le dodali opozorilo, da se lahko učinek zdravila na spolnost nadaljuje tudi po koncu zdravljenja.
Informirano soglasje je možno le ob pošteni predstavitvi koristi in tveganj
Leta 2021 je število receptov za antidepresive v Združenem kraljestvu doseglo 100 milijonov.
Jemlje jih že vsak sedmi Britanec, zato se je nadvse pomembno seznaniti s koristmi in tveganji, zaključuje dokumentarni film.
Številni zdravniki poročajo o izboljšanju stanja bolnikov, ki jemljejo antidepresive. Vendar se zadnjih 15 let porajajo tudi dvomi o njihovi učinkovitosti.
Minilo je več kot 30 let od pojava čudežnih zdravil, ki so obetala varno in učinkovito zdravljenje depresije.
Film tako oriše dejavnike, ki mnogokrat vplivajo na znanstveno metodo ob preučevanju resnične učinkovitosti in varnosti zdravil. Zgodba je ponavadi veliko bolj zapletena, kot jo poskušalo predstaviti marketinški oddelki farmacevtskih gigantov, ki ob obljubi srečnega življenja kujejo velikanske dobičke.
Posamezniki, ki so jim ta zdravila škodila, so si dolgo prizadevali, da bi jim kdo prisluhnil.
In zdi se, da je ta zgodba aktualna tudi še danes.
