Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
»Ane bukvice, iz tih se ti mladi inu preprosti Slovenci lahko v kratkim času brati navučiti.« Tako je Primož Trubar napisal svojim rojakom na samem začetku pisane besede. O Trubarjevi ključni vlogi pri oblikovanju slovenstva smo se pogovarjali z dr. Matjažem Černivcem iz Svetopisemske družbe in Andrej Perhajem iz Trubarjeve domačije. Zakaj nas Trubar naziva Lubi Slovenci? Trubar je bil prvi, ki je v domačem jeziku zapisal takrat splošno znano in že stoletja uveljavljeno ime: Slovenci. Skozi sodobni zorni kot smo pogledali, kako danes učijo abecedo – v šolskem okolju smo sledili procesu opismenjevanja v prvi triadi.
V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je skratka napisala. Zbirka Pesmi štirih je dokaz, da poezija še vedno buri duhove, pa četudi v dobi prevlade nič kaj poetičnih družabnih omrežij. Nekaj je bilo v zraku tiste pomladi leta 1953. V kinu so se generacije raznežile ob filmu Vesna, pomanjkanje papirja pa je leta 1953 združilo glasove Kajetana Koviča, Janeza Menarta, Cirila Zlobca in Toneta Pavčka v pesniško knjižico z naslovom Pesmi Štirih. Pesniki in bralci so si želeli oddahniti od graditeljstva povojne poezije in so spet razmišljali o življenju, ljubezni - in o poeziji. Četudi si kritiki glede pomena zbirke še vedno niso enotni, v oddaji iz serije 50 knjig tri četrt stoletja pozneje iščemo odgovor na vprašanje o poeziji. Najdemo ga v kratkih pogovorih z mladimi iz krožka gimnazije Vič, ki pod mentorstvom prof. Marjetke Krapež ponovno skušajo odgovoriti na večno vprašanje o tem, kako pesmi spreminjajo življenja. Zbirka Pesmi štirih je tako dokaz, da poezija še vedno buri duhove, pa četudi v dobi prevlade nič kaj poetičnih družabnih omrežij.
V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je skratka napisala. Kaj pa, če Muca Copatarica ni le otroška pravljica, temveč metafora slovenske družbe? Podobe, ki nam jih riše Ela Peroci, so se vtisnile v otroško podzavest in so nas dobesedno napisale. Muco Copatarico gotovo prištevamo med najbolj vplivne in najbolj brane slovenske otroške knjige: Ela Peroci je z njo ob izidu leta 1957 uvedla nov tip mestne pravljice, saj je snov za svoja dela zajemala iz doživljajskega sveta sodobnega mestnega otroka, v tedanji literaturi pa je prevladovala snov, ki je zajemala iz kmečkega sveta, kar je v oddaji osvetlila prof. dr. Dragica Haramija. Antropologija uporabe copat je raznolika. O tem, ali so copati kliše, ali morda celo eden simbolov Slovenstva, smo se spraševali z dr. Noahom Charneyem, ameriškim umetnostnim zgodovinarjem, ki živi v Sloveniji, otrokom bere Muco Copatarico in tudi sam nosi copate.
V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je skratka napisala. So nas napisali, oziroma kar prečitali, Butalci? Nas Milčinski pozna bolje, kot poznamo sami sebe? Takole pravi: ”In takih ljudi je povsod dosti, česar ne vidijo, ali ne marajo videti, pa pravijo, da ni." "Tri ure hoda za pustno nedeljo leži vas, pa ji pravijo mesto. Sredi vasi se cedi rjava mlakuža, pa ji pravijo potok. Ob obeh kraji mlakuže stoje koče, jim pravijo hiše. Dve tri hiše imajo nadstropja, jim pra-vijo graščine. Ime je vasi Butale" Tako začenja Fran Milčinski pripo-vedko o Butalcih, knjigo, ki smo jo vsi brali, ki jo vsi poznamo, toda nočemo si priznati, da nas je malo tudi napisala. Butalci veljajo za eno največjih slovenskih knjižnih uspešnic vseh časov. V raznih oblikah in z različnim izborom zgodb so do zdaj izšli že kakih dvajsetkrat, be-remo jih od otroštva do odraslosti in vsakokrat jih drugače razumemo. Butalci so bili v slovenski literarni zgodovini precej zapostavljeni, težave pa so bile tudi z literarno zgodovinsko umestitvijo - čeprav je Milčinski ustvarjal v času realizma in naturalizma, bi mu težko nadeli oznako realist. Bil je pač humorist. In ta oznaka ga je stala kanona. Toda sogovornik ddr. Igor Grdina v oddaji jasno pove: “V živem kanonu so še kako prisotni, legije navadnih bralcev navsezadnje legitimirajo delo; je pa Milčinski izjemen stilist, samo še Ivan Cankar je imel v tisti generaciji tako prepoznaven slog.”
Kaj bi naredili za knjigo? Bi prodali svoj grad? Bi prodali svojo rojstno hišo? Živel je mož, ki je za knjigo prodal svoj grad in celo svojo rojstno hišo. Janez Vajkard Valvasor je bil mož nenavadne usode, ki je s svojo Slavo pisal in se vpisal v zgodovino slovenstva. Profesorsko prevajalska družina Debenjak je 323 let po izidu opravila titansko delo in iz nemščine, zapisane v gotici, prevedla vseh 15 knjig, vezanih v 4 zvezke, ki obsegajo skupaj 3.532 strani velikega formata. V oddaji se pri profesorju Božidarju Debenjaku pogovarjali o tem, kako je Slava vplivala na oblikovanje narodne samozavesti, z vodjem rokopisnega oddelka NUK Marijanom Rupertom pa smo polistali ter se dotaknili enega izvirnih zvezkov Slave Vojvodine Kranjske. voditelj: Luka Novak, režija: Darko Sinko, scenarij: Valentina Smej Novak, Luka Novak
Krek je bil teolog in eden najvplivnejših slovenskih intelektualcev 20. stoletja. Bil je začetnik krščanskega socializma na Slovenskem. S profesorjem teologije dr. Janezom Juhantom smo se pogovarjali o tem, kaj je Krek pomenil za sodobnike, še posebej za Cankarja, pa tudi o njegovi resnično evangelistični vlogi in izjemnih organizacijskih sposobnostih. Sociolog dr. Srečo Dragoš nam je predstavil osnovne značilnosti najpomembnejšega Krekovega dela Socializem, pri čemer nam je pojasni tudi, kakšno vlogo ima v Krekovi misli država kot porok pravičnosti. V okolju murskosoboškega gradu smo se srečali s pisateljem Štefanom Kardošem, in ta nam je povedal anekdoto o Krekovem klobuku, ki mu Žižek pripisuje močno senco, saj naj bi pod njegovimi krajniki namreč nastajala slovenska literatura.
V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je skratka napisala. Nas določa konflikt med konformizmom in svobodo, ki ga izpostavlja Tavčarjeva Visoška kronika? Četudi so avtorju očitali, da je svoje že povedal, so jo leta 1919, ko je prišla med bralce, proglasili za najbolje napisano knjigo tistega časa: Tavčarjevo Visoško kroniko. Ta veliki roman o razvoju osebnosti glavnega junaka Izidorja določajo tri zgodovinske teme - preganjanje čarovnic, protestantov in tridesetletna vojna - ki jih je Tavčar zlil v napeto in mnogplastno zgodbo, vredno sodobnikov, kot sta bila Thomas Mann ali Robert Musil. Na Visokem, kjer je bila knjiga napisana, smo iskali korenine Tavčarjeve bogate življenjske zgodbe, tako književne kot politične, z režiserjem Jernejem Lorencijem pa smo se pogovarjali o konfliktu med konformizmom in etično čistostjo, ki določata naracijo dramske uprizoritve. Ali pa je Visoška kronika predvsem pripoved o asimilaciji nemških naseljencev med Slovenci? Ali morda pripoved o preganjanju slovenskih žena, ki jih skozi svojo nedolžnost pooseblja Agata Schwarzkobler?
Kako Slovenci razumemo sami sebe, potem ko je med nami 700.000 Trstenjakovih knjig? Kakšne so vrednote, skozi katera nas prepoznava ali vzpostavlja Trstenjak? Nekateri pravijo, da je bil Anton Trstenjak zadnji “renesančni človek”, saj njegove publikacije spadajo po tematiki med psihološka, antropološka, filozofska ter teološka dela. O tem, kako je nastajala Trstenjakova vizija slovenskega človeka, bo tekel pogovor z direktorjem Trstenjakovega Inštituta dr. Jožetom Ramovšem, pater dr. Karel Gržan pa nam bo osvetlil, ali se danes še držimo Trstenjakovega gesla "za človeka gre". Skozi hojo po Rožniku pa bomo Trstenjakovega duha spoznali skozi besede humanistke dr. Mance Košir.
V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je skratka napisala. Zofka Kvedrova je zapisala, da ženska potrebuje denar, lastno sobo in vino. To pa zato, ker ženska po splošnem prepričanju »ni krmilarica svoje usode« in je njena sreča odvisna od moškega. Ti časi so minili, a te besede so nas morda zaradi svoje krute resničnosti napisale še toliko bolj. Na današnji ulici Josipine Turnograjske, nekdanji Nunski ulici, je med šolanjem v Ljubljani, med leti 1888 - 1891, živela Zofka Kveder. Verjetno bi bilo Zofki Kveder danes vsaj malo povšeči, da se je nekdanja Nunska ulica preimenovala v ulico Josipine Turnograjske … Zofka Kveder je pretresljivi roman Njeno življenje izdala leta 1914. V njem je poudarila, da življenje žensk ni enakopravno življenju moških, da je »življenje ženske samo slučaj«, da mora biti »pridna« in »ubogati«, kajti ženska po splošnem prepričanju »ni krmilarica svoje usode«, njena sreča je odvisna od moškega. Dr. Manca G. Renko je o aktualnosti Zofke Kveder napisala knjigo, dr. Katja Mihurko Poniž pa je osvetlila literarnozgodovinski kontekst Njenega življenja. Oddaja se je zakjučila, simbolno, na ulici Zofke Kvedrove v Ljubljani, ki je ena redkih ljubljanskih ulic, ki nosijo ime po ženski.
V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je skratka napisala. Kersnikove Kmetske slike so v suhoparnem pravnem jeziku zemljiške knjige naše pretresljive sgodbe, ki jih piše življenje. Na prelomnici med romantiko in realizmom, med ganljivo lepoto narave in trdo realnostjo kmečkega življenja, vzniknejo Kersnikove Kmetske slike. V tej zbirki črtic je v idiličnem okolju gradu Brdo pri Lukovici skozi tančico romantike realistično naslikal življenje kmečkega prebivalstva. Toda ob ponovnem prebiranju stoletje kasneje v oddaji iz serije 50 knjig ugotovimo, da življenje še vedno slika podobne slike, ki jih vestno beleži zemljiška knjiga. V oddaji smo skušali priti do samih začetkov zgodbe, mag. Žarko Bizjak iz zgodovinskega arhiva v Ljubljani nam je zato v regionalnih arhivih, ki se merijo v kilometrih, pokazal zapuščino spisov po notarju Janku Kersniku, medtem ko nam je literarno ozadje razsvetlil dr. Igor Grdina.
Usodo naroda piše tudi vsebina njegovih loncev, vsebino loncev pa narekujejo tudi kuharske knjige, ki to vsebino na tak ali drugačen način izrazijo. Slovenska kuharica je do danes izšla v skupni nakladi več kot 200.000 izvodov in doživela 30 različnih izdaj. Z etnologom dr. Janezom Bogatajem smo se pogovorili o njenem vplivu na generacije in tudi o besednjaku, ki je pomembno vplival na konstitucijo naše nacionalne kuhinje, ki je vedno odraz socialnoekonomskega polja. Pisateljica Katarina Marinčič je Kalinškovi pripisala sposobnost opazovanja, spontano demokratičnost in prirojeno svetovljanstvo, mladi kuharski mojster Simon Pirš pa je pokazal, kako se skozi kodificirano slovensko kuhinjo izraža milenijska kulinarika.
V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je konstituirala kot narod, ki nas je skratka napisala. Nas je napisal srednjeevropski duh Jančarjevega Severnega sija, romana o Mariboru? Zgodba Jančarjevega Severnega sija se prične na novoletno jutro leta 1938, ko na mariborski postaji izstopi Joseph Erdman in se zagozdi v to provincialno gnezdo, ki ga prične dušiti s svojo razcepljenostjo. Kulturnica Zora A. Jurič nam je osvetlila vlogo trafike, ki igra v romanu pravzaprav vlogo zgodovinskega spomina, Severni sij pa je dobil naslov po nebesnem pojavu, ki je 25. januarja 1938 obsijal Evropo in tudi Maribor, in ki nam ga je pojasnil vodja astronomskega krožka gimnazije Šentvid Klemen Blokar. V letu 1984, ko je Jančar napisal Severni sij, je Nena na vrhuncu hladne vojne pela o 99 zračnih balonih, literarno obzorje pa se je odpiralo duhovnemu prostoru Srednje Evrope. Zdi se, kot da atmosfero romana ves čas preganja slutnja neobhodnega, prav potiho se plazečega nacizma, nam je zaupal založnik Mitja Čander.
Neveljaven email naslov
